V modro globino s še zadnjega stolpa v Sloveniji

"Ko sem bil majhen, sem plezal po vseh drevesih in igralih, zato so me začeli tako klicati," se smeji Jernej Klinar. Nato pa je začel plezati še na stolp. 13 let je bil star, ko je prvič skočil z vrha, s četrte ploščadi. Spominja se starejših domačinov, ki so mu bili vzorniki. "Beno Ramuš, Saido Čučuk, Aleksander Cigan," našteva. Gledal jih je, kako zganjajo vragolije v zraku in se jih želel naučiti tudi sam. Začel je trenirati, nato pa še tekmovati. "Pred 22 leti je bilo to," se spominja danes 48-letni Jeseničan.  

Leta 2007 pa je prvič skočil s slovitega mostarskega mostu. Razdalja do Neretve pod njim je kar 23,5 metra. V devetih letih je z njega skočil kar devetnajstkrat. "Mostar je veličasten. 23,5 metra, skok na glavo. Mislim, da me je bilo tam najbolj strah," prizna. "Sicer sem tudi v Avstriji skočil s 26 metrov, prav tako na glavo," pravi.

Spominja se tudi skoka s slapu v Jajcu, kjer se Una steka v Vrbas. Pa skokov v Kragujevcu, Užicah, razžalosti pa se ob misli na Zvornik. Leta 2016 se je tam namreč smrtno ponesrečil njegov sotekmovalec iz Slovenije, Andrej Beuc iz Krškega. "Bil je eno številko pred menoj, mene so ravno peljali na ta most nad Drino med Srbijo in BiH, ko se je to zgodilo. Reševalne ekipe mu niso mogle pomagati," zmaje z glavo.

Skoki v vodo so torej lahko zelo nevarni. "Ja, če ne veš, kaj počneš," je jasen sogovornik. Takoj strese iz rokava prvo navodilo: "Telo mora biti trdo, ti moraš udariti vodo, ne pa ona tebe," poudari. "Preden pristaneš, morajo biti vse mišice napete, popek, zadnjica, noge skupaj," pokaže. "Pri skoku z višine moraš v vodo prileteti čim bolj navpično," ob robu bazena nadaljuje s prikazom varnosti. Nato pa še zlato pravilo ... čeprav zveni oguljeno, rešuje življenja in zdravje. "Vedno, vedno preveri globino vode, preden skočiš vanjo," polaga na srce.

Trikrat je bil državni prvak, dve leti je tekmoval v svetovnem pokalu, kjer se skače s 24 metrov. "Povabili so me tudi na Red Bullovo tekmovanje, ampak tam je 27 metrov in to je bilo vseeno nekoliko preveč, zato sem si premislil," prizna.  

Zdaj zaradi zdravstvenih razlogov ne skače več, šel je med sodnike in trenerje. "Most na Soči, Kanal, Maribor na Lentu," niza kraje v Sloveniji, povezane s skoki. Največ zanimanja je seveda v Posočju, pravi. Opiše tudi sistem sojenja. "Je pet sodnikov, ki dvignejo ocene, najnižja in najvišja se 'brišeta', preostale tri pa se seštejejo in množijo s koeficientom težavnosti skoka," pojasnjuje. "Če vzamemo denimo skok z najvišje ploščadi, ima skok na noge koeficient 1. Skok na glavo je vreden 1,4, salto in pol z desetih metrov ima koeficient 1,6, še višjega imajo vijaki, dve salti," našteva.

Še vedno pogosto hodi na bazen in tudi če leži na ležalniku ali sedi v tamkajšnjem lokalu, je vedno na voljo za nasvete skakalcem. "Pristopim in jim pokažem, kako naj se držijo, da ne bodo padli, se udarili, kako naj izboljšajo svojo tehniko," skromno pove. Opiše še, da je zaradi percepcije težje skakati v bazen, ker je pač ožji, kot pa v morje ali jezero. "Je pa slana voda trša kot sladka, mrzla voda je trša kot topla," niza še druge odtenke, ki so pomembni za skakalce.

V skokih, ki so jih na letnem kopališču Ukova priredili v avgustu, je v starejši kategoriji zmagal Val Berger Pogačnik. 22-letnik z Zgoše pri Begunjah je začel skakati v osnovnošolskih časih, med poletjem, resno tekmoval pa ni nikoli. "Ampak res mi je v veselje, še zdaj. Tudi olimpijske igre spremljam, zelo je zanimiv ta šport. Sinhrono, moški, ženske, na platformi, na odrivni deski, različne discipline," kot iz topa izstreli, kaj ga v preteklih dneh pritegnilo v Parizu. 

Da skoki v vodo ostajajo priljubljeni še danes, dokazuje tudi 11-letni Tevž Mencinger, zmagovalec v svoji starostni skupini. Prvič je skočil prav na tem bazenu. "Mislim, da sem bil star šest let. Povsod rad skačem – pri smučanju, na trampolinu, v vodo," mu zažarijo modre oči.

"Danes sem enkrat skočil na glavo, dvakrat pa sem še na 180 stopinj front flip," ponosno pove, kaj mu je prineslo zmago v kategoriji. Pravi, da se je največ naučil, ko je gledal posnetke na spletu in v živo starejše, kako skačejo. Mali svetlolasec pa ne skriva svojih ambicij – nekoč bi rad postal kot oni in tekmoval tudi sam.

Primož Samar, ki je tudi oče dveh naših mladih košarkarskih reprezentantov, Žige in Matije, je vodja tradicionalne prireditve Noč na kopališču Ukova, ki jo pripravijo ob spominskem dnevu jeseniške občine. Tudi on se stolpa seveda spominja iz otroških let.

Stolp je bil skupaj z bazenom zgrajen v 60. letih prejšnjega stoletja, leta 1972 je že gostil takratno balkansko prvenstvo v skokih v vodo. Ima štiri skakalna mesta, z njega se lahko torej skače z dveh metrov in pol, petih, sedmih in desetih metrov. Spodaj je bila nekoč nameščena še prožna odskočna deska, ki so jo v zadnjem času zaradi varnosti odstranili. "Tovrstnih stolpov je bilo v Sloveniji nekoč kar nekaj, vendar so jih ostali s prenovo kopališč odstranili, mi na Jesenicah pa za zdaj še vztrajamo pri tem stolpu," pokima sogovornik.

Stolp je odprt glede na število kopalcev, če je teh preveč, ga zaradi varnosti preventivno zaprejo. Ves čas skoke s stolpa nadzoruje reditelj, dogajanje spremlja tudi reševalec. Redni del kopalnega dneva na Ukovi je tako tudi zvok piščalke, ki uravnava neučakanost nadobudnih skakalcev. "Skačejo vsi, ki se čutijo sposobne skočiti s sebi varne višine," pravi Samar, ki zatrjuje, da doslej niso zabeležili še nobenih hujših poškodb. Stolp je odprt vsak dan, za najmlajše pa vsak ponedeljek ob 14. uri pripravljajo tradicionalno tekmovanje v skokih v vodo, kjer jih učijo pravilno skakati, ko lahko opazujejo druge in se pomerijo med sabo. "Želimo, da ta stolp živi skupaj s kopališčem," poudarja Samar.

Pravi, da zaradi priljubljenosti stolpa na Jesenice prihajajo ljudje iz vse Slovenije. "Hodijo iz Ljubljane, Maribora, Kopra, tudi iz tujine. Nekaj skakalcev je tukaj skoke v vodo tudi treniralo. Redni gostje so tisti, ki se udeležujejo amaterskih tekmovanj, kot je denimo tisto na Mostu na Soči. Imamo tudi skupino mladih Jeseničanov, ki je vedno tukaj, vendar so se letos odločili, da bodo počitnice preživeli v Franciji, kjer se pravkar udeležujejo tamkajšnjih tekmovanj. Vsako leto pridejo tudi fantje iz znane slovenske akrobatske skupine Dunkin' Devils, ki imajo poleti tabor v bližnji Žirovnici, za popestritev pa pridejo sem," našteva.

Poleg stolpa je tik nad bazensko gladino nameščena še ena odskočna deska, ki jo skupaj s stolpom uporabljajo tudi drugi športniki. "Prav jim pride za vaje ravnotežja, odpravljanje strahu pred višino, trenirajo občutek letenja v zraku," našteva sogovornik. Lani so denimo z zanimanjem spremljali trening kitajske ženske reprezentance v smučarskih skokih. Ker je bazen pod stolpom zaradi skokov globok kar pet metrov, ga v tistem delu s pridom uporabljajo tudi potapljači.

"Zakaj ohranjamo ta stolp? Čisto preprosto, ker je del Jesenic. Ker je del naše zgodovine in tudi velika atrakcija," pravi Jure Čebokli, direktor Zavoda za šport Jesenice. Večkrat se je z njega pognal tudi sam. "Tukaj sem treniral plavanje in po treningu je bil obvezen skok s stolpa, ali pa kar dva," se nekdanji tekmovalec spominja, kako so oni prišli na vrsto, ko se je ob 18. uri bazen zaprl za kopalce. Zdaj se bazen zapira ob 19.00, nato pa ga ob ponedeljkih, sredah in petkih zavzamejo rekreacijski plavalci, v torek in četrtek pa vaterpolisti.  

"To je edini stolp v Sloveniji. Vsi so že bili na tem bazenu, Orlando Duque, Gary Hunt, Rusi, Ukrajinci, Norvežani," posebej omeni slavna kolumbijskega in britanskega skakalca, oba svetovnega prvaka. "Žal mi je, da ni nekoliko več posluha zanj, tudi na državni ravni, da bi nekaj vložili v to, nekaj naredili iz tega. Navsezadnje gre vendarle za olimpijski šport in želim si, da bi tudi mi vsaj enega pripeljali na olimpijske igre," pa zaključuje legendarni Gumi.