'Moja duša je ciganska in svoje Pušče ne dam za nobeno drugo naselje'

Pušča leži nedaleč stran od mestnega središča Murske Sobote, obdana s prostranimi polji in na dan našega obiska tudi obsijana s soncem. Ura je bila nekaj čez dve popoldne, ko sva se s fotografom pripeljala na Puščo. Ob vhodu v naselje je nogometno igrišče, čez cesto pa stoji vrtec. "To je naš ponos. Tukaj v vrtcu se začne izobraževanje Romov, to je neka njihova odskočna deska za prihodnost, za boljše življenje," pove najina "vodička" Ksenija Pestner. Romkinja, ki dela na osnovni šoli IV v Murski Soboti, je aktivna sodelavka romskega radia Romic, aktivno se vključuje v izobraževanje in življenje Romov, je prostovoljka pri Rdečem križu in še mnogo več. Pravi, da ima dan zanjo premalo ur, ampak vse, kar počne, počne s srcem. 

Monika o svojem naselju govori s ponosom. Gre za strnjeno naselje, vsaka hiša je označena s svojo hišno številko, vsaka ulica je premišljeno poimenovana. "Ljudje so sedaj večinoma v službi, življenje tukaj se zgodi popoldne, ko so vsi doma," pripoveduje Monika. Toda življenje tam nikoli ne ugasne. Vse popoldne smo preživeli med Romi, se sprehajali po vasi, se ustavljali in pogovarjali s prebivalci. Ljudje so posedali v senci na svojih dvoriščih, se pogovarjali, družili, nas pozdravljali. Mimo se je pripeljal možakar na kolesu, nas glasno pozdravil in nam zaželel dobrodošlico. 

Na ulici Monika ustavi Dejvida Horvata, predsednika PGD Pušča, nekoč tudi predsednika krajevne skupnosti. "Vključujemo se tudi v različne organizacije, od Rdečega križa do gasilstva. Naše gasilsko društvo je edino romsko gasilsko društvo na svetu."

Srečamo tudi tri mlade fante, ki so se dobili po službi in nekaj prostega časa namenili druženju. "Dopoldne smo v službi, potem pa pridejo na vrsto družina, otroci in druženje," povejo. "Življenje na Pušči je dobro, saj tega, kar imamo tukaj, ni v nobenem drugem romskem naselju. To je lahko samo na Pušči – da smo vsi povezani." Fantje so tudi člani nogometnega kluba in gasilci. Z gasilskim društvom so v naselju zbirali tudi nujne potrebščine za prizadete v potresu v Petrinji, zbrano pa so na prizadeto območje odpeljali kar sami.

Po podatkih Statističnega urada na Pušči leta 2021 živi 524 oseb. Dejvid razloži, da večina prebivalcev hodi v službo, veliko jih dela v Avstriji, "nekateri so tudi obrtniki". "Pri nas na Pušči imamo podjetnike, ki delajo na tržnici, sami si nabavljajo stvari, jih prodajajo in plačujejo davke. V našem naselju je vsaka hiša, ki ima hišno številko, legalizirana, zemljišče je odkupljeno in tudi vpisano v kataster pri MO Murska Sobota." Dejvida smo srečali v Beli ulici. Razloži, da je "bela" zato, ker je v tej ulici največ mešanih zakonov. Tako na Pušči ne živijo samo Romi, ampak tudi Neromi, ki so se preselili na Puščo, ker so tam našli ljubezen. 

Vrtec na Pušči deluje že skoraj 60 let

Veliko so morali delati za to, da so lahko danes zgled vsakemu romskemu, pa tudi neromskemu naselju v Sloveniji in v širši okolici. Dejvid pravi, da imajo s murskosoboškim županom Aleksandrom Jevškom dobre odnose, saj jim vedno prisluhne in dobro sodelujejo. "Vsako gospodinjstvo ima pravico do priklopa na kanalizacijsko omrežje, ima elektriko in pitno vodo, kar je tudi vir človekovega obstoja."

"Tukaj v Prekmurju Romi živimo v zglednem sobivanju," se strinja tudi Darko Rudaš, romski mestni svetnik v MO Murska Sobota, ki nas z veseljem sprejme na domačem vrtu. Ker predseduje tudi vsem romskim svetnikom v Sloveniji, pravi, da si želijo dobro prakso prenesti tudi na druge konce Slovenije, "ampak je to zelo težko". Sami so si zaupanje, zaradi katerega so postali to, kar so, pridobili. "Pridobili smo ga z dobrimi deli v preteklosti. Če Puščo le bežno pogledamo, je to v bistvu povprečna slovenska vas, ljudje v tej vasi živimo normalno, tako kot vsi drugi."

Tudi Dejvid in Darko sta ponosna na njihov vrtec, ki je leta 1962 prispeval k izoblikovanju nove generacije Romov, ki je začela drugače razmišljati in je imela drugačna pričakovanja, pove Rudaš. "Edina prava prihodnosti naših otrok je vrtec, saj je prva odskočna deska. V njem se naučiš slovenskega jezika, deležen si prave vzgoje," pa pomen vrtca oriše Horvat. O izobraževanju Romov pa pove, da je tako: "Kolikor se sam angažiraš, toliko dobiš. Odvisno je od statusa staršev – kakor te starši vzgajajo, kakor te vključujejo v družbo, tako boš ti izobraževal in učil svoje otroke."

Ponosni so tudi na to, da so ustanovili romski akademski klub, "kar pomeni, da imamo visoko izobražene Rome," ponosno pove Rudaš. "In to je naša vstopnica za boljšo prihodnost, saj je vsak narod razvila inteligenca, in jasno je, da se to dogaja tudi pri nas. Izjemnega pomena je še to, da naši visoko izobraženi Romi nesebično pomagajo mlajšim." "Tako razvijamo vse elemente družbenega življenja, ki prispevajo k temu, da se tudi mi lažje vključujemo in smo seveda sprejeti. In ko si sprejet, veliko lažje živiš."

Na Pušči imajo tudi večnamensko dvorano in informativno točko, kjer vsem pomagajo pri socializaciji, učijo jih različnih veščin – tudi kako izpolniti določen obrazec in ga nesti na občino, na pošto ipd.

Dejvid in Monika pa ob vsem napredku ugotavljata, da romski jezik žal počasi že izumira. Zato, ker se že starejši s svojimi otroki pogovarjajo v slovenščini, v prekmurščini. Zato, ker jih veliko dela tudi v Prekmurju in se v službi pogovarjajo slovensko. Svoje otroke bi radi že od mladih nog učili slovenščine, "ker malček, ko bo na primer prišel v bolnišnico, ne bo mogel niti prositi za vodo", situacijo oriše Dejvid. Toda še vedno vsi razumejo romski jezik in ga tudi govorijo, saj je to del njihove kulture, identitete. In tej se za nič na svetu ne bodo odrekli. 

Rom ali Cigan?

"Jaz sem po duši vedno cigan," pravi Dejvid. "Cigan je bil in bo ostal. Komur je lepše, naj govori Rom, mene to nič ne moti, ampak moja duša je ciganska in ciganska bo ostala." K temu Monika doda: "Cigan sem se rodil, Cigan bom umrl." Svojega porekla se ne sramujejo, toda stereotipi še vedno ostajajo. "Če nisi umazan, če nimaš okoli sebe pet otrok, nisi cigan."

Dejvid je to izkusil na lastni koži, tudi takrat, ko je iskal službo v Sloveniji. Ponekod so ga izločili že po poslani prošnji, v kateri seveda vedno zapiše, od kod prihaja. 

Nekoč so otroke strašili: če ne boš priden, te bodo cigani odnesli, če greš na Puščo, te bodo cigani ubili. Toda v zadnjih letih opažajo, da se miselnost ljudi spreminja. Na rojstne dneve otrok prihajajo tudi njihovi prijatelji iz neromskih družin. 

Trenutno v naselju razvijajo tudi romski turizem

In sobivanje želijo okrepiti tudi s turizmom. "Danes turizem ni več to, da nekdo pride, te fotografira in potem te fotografije razkazuje, ampak je turizem to, da nekdo pride in s tabo nekaj doživi. Turistom ponujamo to, da več časa preživijo z nami, da doživijo našo kulinariko, našo glasbo," razlaga Rudaš.

Razloži, da je Pušča zanimiva tudi s tega vidika, "ker je v bistvu obtičala na stopnji moderniziranega načina življenja, en del pa je ohranil tradicionalni način življenja". "Želimo si, da bi tudi tiste, ki so ostali pri tradiciji, pritegnili v moderniziran način – ne da bi odrezali svoje korenine, ampak da bi otroci dosegali učni uspeh, da bi se kasneje zaposlili in bili odgovorni starši. In seveda, Pušča je zanimiva tudi zaradi tega, ker ne glede na moderniziran način življenja ohranjamo svojo kulturo in tradicijo. To je za turiste zelo zanimivo."

Turistom tako želijo ponuditi vse tisto, kar si  želijo dobiti pri njih, pove Rudaš. Svojo drugačnost so nekoč skrivali in se je sramovali, danes pa jo s ponosom razkazujejo. "In to je to bogastvo. Veseli smo, da turisti to sprejemajo in vedno znova prihajajo."

'Tu smo se naselili, tu nam je fajn, tu živimo v sožitju'

"Vedno me sprašujejo po receptu," o urejenosti naselja pove Rudaš. "Ampak recepta ni. Mi ga nimamo in ga niti ne skrivamo, kot ga skriva Coca-cola," hudomušno doda. "Ampak gre za čisto preprost človeški interes. Želimo živeti dobro. Če bo najšibkejši člen v družbi živel dobro, potem bo dobro, kvalitetno živel tudi tisti, ki je mogoče najmočnejši element v tej verigi."

Da se na Pušči počuti dobro, pove tudi gospod Mario Sandreli, ki bo decembra dopolnil 78 let. Življenje tam je preprosto, pravijo domačini. Samo stopiš na ulico in že srečaš nekoga. Ni treba poklicati, če bi se rad s kom dobil. In res je tako. Naselje živi, s kakšnega dvorišča se že popoldne zasliši glasba, veselijo se. So tudi zelo odprti, sprejmejo me v Mariev dom, mi ponudijo pijačo, vprašajo me, ali sem lačna. Odvrnem, da bom sladico, ki so mi jo ponujali, z veseljem sprejela.

Mario ponosno pove, da ima okoli sebe družino, ki mu veliko pomeni, in ravno ona je tista, ki ga držijo pri življenju. Izpostavi tudi glasbo, ki je "pomemben del romske kulture. Romi so veliki muzikanti." Glasba jim je položena v zibelko. Mario pove, da glasbo posluša že od mladih nog. Uživa tudi v klasični glasbi. V živo si je ogledal že balet Labodje jezero, žal mu je samo, da je bil prepozen in ni dobil vstopnice za znano operno pevko Anno Netrebko, ki je letos nastopila na Festivalu Ljubljana. 

Romi pa so bili že od nekdaj veliki violinski virtuozi, potrdi Branko Horvat, ki je z 82 leti najstarejši vaščan Pušče. Med sprehodom po naselju ga srečamo na njegovem dvorišču. Povabi nas naprej, postojimo in ga z zanimanjem poslušamo. Tudi sam je igral violino, pripoveduje. Spomni se, da jo je vedno "kradel" očetu, ko ga ni bilo doma, in skrivaj igral. Pripoveduje, da imajo glasbo tako rekoč v krvi, saj jo slišijo in začutijo. Sam nikoli ni hodil v glasbeno šolo. 

Sončno popoldne se je počasi začelo prevešati v deževen večer. Temni oblaki nad Prekmurjem so nas začeli preganjati, toda v tem kratkem času, ki smo ga preživeli na Pušči, smo spoznali le del tamkajšnjega načina življenja in kulture, saj so se vsi sogovorniki strinjali, da bi za doživetje pravega utripa med njimi morali preživeti vsaj tri dni. Toda tudi teh nekaj ur je bilo dovolj, da lahko predstavimo njihovo drugačnost, kulturo in način življenja. 

"Mi tukaj živimo že 110 let. Mi se nismo nikoli preseljevali. Tu smo se naselili, tu nam je 'fajn', tu živimo v sožitju. Samo svoje otroke želimo spraviti na neko pot, na pot dobrega sožitja z Neromi, živeti dobro in v slogi. Drugega ne potrebujemo," še pove Dejvid. Imajo vse, pripravljajo pa se na september, ko bodo jubilej naselja obeležili s slavnostno prireditvijo.