Jedrska nesreča, ki so jo zamolčale Sovjetska zveza in ZDA

Sovjetska zveza je takoj po drugi svetovni vojni zaostajala v razvoju jedrske industrije. Zaradi geostrateških implikacij je bilo torej za velesilo, ki si je prizadevala za ideološko, politično in ekonomsko prevlado, najbolj pomembno karseda hitro izmojstriti svoje jedrske veščine. Začelo se je pospešeno izvajanje programov za proizvajanje zadostnih količin urana in plutonija. Tako je bila med letoma 1945 in 1948 za proizvodnjo plutonija za jedrsko orožje zgrajen jedrski objekt Majak.

Prav nagla gradnja jedrskih objektov v SZ pa je njihovo varnost postavljala pod velik vprašaj. Ob tem je sicer treba upoštevati tudi dejstvo, da je bila takratna znanost na področju jedrske fizike še vedno v debelih povojih. Tudi okoljevarstveni standardi in pomisleki so v fazi začetnega razvoja bili potisnjeni (vsaj) v drugi plan. To dokazuje tudi "komunalna politika" objekta, ki je za odlagališče radioaktivnih odpadkov uporabljala bližnjo reko, ki se je nato izlivala v reko Ob in naprej proti Arktičnemu oceanu. 

Vseh šest kemijskih reaktorjev (v  njih so, za razliko od klasičnih jedrskih reaktorjev, potekale kemijske reakcije čiščenja in rafiniranja plutonija iz kemijskih zmesi) se je nahajalo na jezeru Kiziltaš, hladilni sistem pa je deloval na način, da je onesnaženo vodo odvajal neposredno nazaj v jezero. Ko je bilo omenjeno jezero že preveč onesnaženo, so enostavno uporabili drugo jezero – Karačaj, ki se je nahajalo malce dlje od reaktorjev, a je hitro postalo najbolj onesnažen kraj na planetu. 

Leta 1953, ko je bilo že več kot jasno, da dotedanji sistem odlaganja odpadkov ni vzdržen, so končno zgradili objekt za skladiščenje odpadkov. Sestavljali so ga jekleni rezervoarji, nameščeni v betonski podlagi, 8,2 metra pod zemljo. Vendar pa je bila radioaktivnost tako visoka, da so se odpadki začeli močno pregrevati in razpadati. Prav zato so okrog rezervoarjev zgradili hladilni sistem, vendar pa merilni pripomočki, ki so jih takrat imeli na razpolago za nadzor hladilnikov in rezervoarjev, niso bili ustrezni, kar je kasneje zaključila tudi vladna komisija. 

Veliko nevarnost je predstavljal tudi postopek natrijevega uranil acetata, ki ga je sovjetska jedrska industrija v svoji zgodnji fazi uporabljala za pridobivanje plutonija iz obsevanega goriva in ki ga na Zahodu niso nikoli uporabljali. 

29. september 1957: eksplozija

Leta 1957 je nastala okvara hladilnega sistema v enem od rezervoarjev, ki je vseboval od 70 do 80 ton tekočih radioaktivnih odpadkov. Te težave niso odpravili, zato se je temperatura v rezervoarju začela dvigati. To je povzročilo izhlapevanje in nato kemično eksplozijo posušenih odpadkov, predvsem amonijevega nitrata in acetatov. Moč eksplozije, ki so jo ocenili od 70 do 100 ton TNT, je v zrak odnesla 160-tonski betonski pokrov.

Eksplozija sicer ni povzročila takojšnjih žrtev, je pa v okolico izpustila velike količine radioaktivnosti. Reka Teča je bila takoj močno onesnažena, radioaktivne delce pa je v naslednjih desetih urah odneslo 350 kilometrov proti severovzhodu. To je povzročilo dolgoročno onesnaženje območja velikosti Slovenije. Območje so po nesreči imenovali Vzhodnouralska radioaktivna pot (EURT).

Prikrivanje

Kot se je zgodilo slaba tri desetletja kasneje v Černobilu, prebivalstvo v okolici objekta Majak ni bilo obveščeno o nesreči. Šele teden dni kasneje, 6. oktobra 1957, so oblasti razglasile evakuacijo približno deset tisoč ljudi, kljub temu pa prebivalcem niso razkrile razloga.

Prva poročila o "katastrofalni nesreči", ki jo je povzročila "jedrska eksplozija, ki je iz Sovjetske zveze raznesla radioaktivni oblak na sosednje države", so se v zahodnem tisku pojavila aprila 1958. Podrobnejši opis dogodka pa je leto dni kasneje objavil dunajski Die Presse. Nato pa je zgodba utonila v pozabo za dve desetletji, ko jo je na površje potegnil sovjetski disident Žores Medvedjev. "Ljudi je prevzel histerični strah pred skrivnostno boleznijo, ki je izbruhnila. Nekaterim žrtvam je z obraza odpadla koža, prav tako z rok in drugih delov telesa," je pripovedoval za revijo New Scientist. 

Njegova slikovita pripovedovanja so se sicer kasneje izkazala za prenapihnjena in zelo dramaturška, ovrgli so jih tudi nekateri zahodni strokovnjaki. Toda Leo Tumerman, nekdanji direktor laboratorija za biofiziko na Inštitutu za molekularnobiologijo Engelhardt v Moskvi, je potrdil, da zgodbe o jedrski nesreči v osnovi držijo ter da je eksplozija v dneh, tednih in mesecih po nesreči zahtevala človeške žrtve. 

Tako kot pri ostalih jedrskih nesrečah, je tudi pri tej težko vzpostaviti neposredno povezavo med sevanjem in rakavimi obolenji. Nekateri zahodni viri so navajali, da je izpust radioaktivnih snovi ob eksploziji terjal več kot osem tisoč življenj, vendar uradni podatki o umrlih osebah med letoma 1950 in 1982 (ne glede na vzrok smrti) kažejo, da je na območju nesreče vsega skupaj umrlo 6000 ljudi. Sodobne študije ocenjujejo, da je zaradi rakavih obolenj, ki jih je povzročilo sevanje, umrlo od 49 do 55 ljudi. V to število pa so všteti tudi primeri, ki jih je povzročilo onesnaženje jezer in rek, ki se je, kot že omenjeno, dogajalo pred nesrečo. 

Da bi zmanjšali širjenje radioaktivne kontaminacije, so Sovjeti onesnaženo zemljo izkopali in jo zložili v ograjenih prostorih, ki so jih imenovali "pokopališče Zemlje". Sovjetska vlada je leta 1968 sklenila območje EURT prikriti tako, da je tam razglasila Vzhodnouralski naravni rezervat in nepooblaščenih osebam prepovedala dostop do območja. 

Ameriška obveščevalna agencija CIA je za dogodek v vojaškem jedrskem obratu Majak vedela vse od leta 1959, vendar pa je ameriška vlada, verjetno po dogovoru s predstavniki domače jedrske industrije, sklenila, da bo o tem molčala, saj se je bala posledic, ki bi jih dvomi v varnost jedrske energije lahko prinesli. Sovjetska zveza je jedrsko nesrečo 6. stopnje po mednarodni lestvici jedrskih in radioloških dogodkov (večji, 7. stopnje, sta bili le Černobil in Fukušima), uradno priznala šele leta 1989. 

Več o nesreči in drugih temah, povezanih s hladno vojno, lahko najdete na zelo informativnem Youtube kanalu The cold war.