Tragedija, o kateri se ni pisalo: pred 60 leti v Slavino treščil 'Thunderjet'

Z vojaškega letališča Cerklje ob Krki sta tistega dne na polet v instrumentalnih pogojih (ob izjemno slabi vidljivosti, brez vidnosti zemlje) poleteli letali jugoslovanskega vojnega letalstva F-84G "Thunderjet" ameriške izdelave. Vodja para je bil vodnik Slobodan Rajković, kapetan Trifunac pa je bil kot inštruktor njegov spremljevalec. Letela sta po t. i. maršuti (maršruti oz. načrtu poleta) Škocjan–Domžale–Zadar–Metlika–Škocjan z delovanjem na poligonu Paka, ki se nahaja na hrvaški strani reke Kolpe, izhaja iz zapisa v Knjigi udesa (knjige nesreč) pod zaporedno številko 13, ki nam jo v Parku vojaške zgodovine Pivka pomaga raztolmačiti nekdanji jugoslovanski vojaški pilot, inštruktor in poveljnik letalske lovske eskadrilje Vojko Gantar. "Na Mali in Veliki Paki je imelo letalstvo poligon za raketiranje ali streljanje s topom oz. mitraljezi na cilje na zemlji," pojasnjuje. 

Že takoj po vzletu je pilot Rajković sporočil spremljevalcu, da dvomi v pravilno delovanje radio kompasa, zato prosi spremljevalca, kapitana Trifunca, naj mu javi prelet radio signala. "Verjetno je bilo, da sta bila v oblakih. Sicer bi, po mojem sklepanju, moral vedeti, kje se nahaja, saj bi moral poznati rajon," med rekonstrukcijo usodnega poleta ocenjuje Gantar, ki je bil sicer med svojim službovanjem v vojnem letalstvu član več komisij za preiskovanje letalskih nesreč in proti koncu kariere tudi nekajkrat predsednik.

Ko mu je Trifunac javil prelet radio signala Škocjan, je Rajković to sporočil kontroli letenja. "Po tem je par prešel na kanal B in prosil za dovoljenje za vzpenjanje," navaja poročilo. Gantar pojasnjuje, da so imeli na voljo osem kanalov, kanal A je pripadal aerodromski kontroli letenja, kanal B pa nadrejeni kontroli letenja, ki se je nahajala v Zagrebu. "Do ene višine let kontrolira aerodromska kontrola letenja, ko se vzpneš nad njo, kontrolo prevzame Aerodromska kontrola Zagreb, ki se nahaja na Plesu. Zagrebška kontrola je bila zadolžena za zahodni del Jugoslavije."

 Po izjavi kapetana Trifunca je par dobil dovoljenje za vzpenjanje na višino 18.500 čevljev oz. 5639 metrov.  "Pri vzpenjanju v smeri Dolskega vzhodno od Ljubljane je par preletel skozi krpe oblakov oz. kumulusov. Pri izhodu iz oblakov pa je Rajković predal vodstvo kapetanu Trifuncu. Prelet radijskega signala Ljubljana je zaključen na okrog 5500 metrov v levem zavoju. Po dveh minutah leta v kursu 185 stopinj je zavzet kurs 220 stopinj z namenom, da se izogne kumulonimbusu, ki se je nahajal na liniji zadane poti." To pa je par usodno usmerilo proti Postojni.  Od tega trenutka dalje se vodnik Slobodan Rajković ni več javljal.

"Če Trifuncu ni sledil, potem nekaj ni bilo v redu. V tem poročilu ne piše natančno. Verjetno se je ta vrnil nazaj," ugiba Gantar. "Po ugotovitvah komisije za preiskavo letalske nesreče Rajković ni bil usposobljen za letenje v instrumentalnih pogojih oziroma v oblakih. Takoj, ko je začel javljati, da mu radio kompas ne deluje, se mi je zdelo, da nekaj ni bilo v redu. Namreč, pilot mora že na zemlji preveriti vse instrumente. Že takrat bi se morala pokazati ta težava. Potem naslednje vprašanje, ki se zastavlja in mi ni povsem jasno, je, zakaj je, če je bil kot vodja para odrejen Rajković, potem Trifunac prevzel vodstvo? Zagotovo se ni počutil sposobnega. Spremljanje v oblakih pa je tudi zahtevno. Verjetno je imel lažne občutke, oz. kot smo jim v vojski rekli: 'lažni osećaji'."

 'Če želiš preživeti, ne zaupaj sebi, zaupaj instrumentom'

Gantar pojasnjuje, da je bila prva naloga, ko so kot mladi piloti začeli leteti, da vseskozi opazujejo odnos med nosom letala in horizontom ter med krilom in horizontom. Zakaj? "Če letala ne upravljaš, se začne nagibati samo in lahko gre na stran ali dol. Kar naprej se s pomočjo komande boriš s tokovi in s tem, kako se bo letalo obrnilo. Pilot se bori kot kapitan ladje, da ga tok ne obrne sem ali tja." 

Pri lažnih občutkih, ki jih med letom dobi praktično vsak pilot, gre za majhne premike, ko se letalo nagiba na eno stran, človek pa pri tem nima občutka, da se to dogaja. Razlog za to je, da ima človek pomanjkljiv sistem, ki vseskozi vpliva na delovanje oči in ušes oz. aparata za držanje ravnotežja, pojasnjuje nekdanji vodilni inštruktor jugoslovanske aviacije za MiG-21. "Če se zgodi hiter premik, ga bomo seveda zaznali, če pa ti gledaš druge instrumente in ne sistema za upravljanje, počasi prideš v nagib. Ko vrneš pogled na inštrument za upravljanje, mu dejansko ne verjameš. Verjameš po svojem občutku, in to je tako močna zadeva, da se z njo izjemno težko sprijazniš," presenečenim pogledom pojasnjuje Gantar. Večina, ki nikoli ni upravljala z zrakoplovi, si namreč tega ne predstavlja. "Včasih se je dogajalo, da sem spremljal vodjo v oblakih," nadaljuje. "In ko je naredil hiter gib, sem se povsem zmedel. Včasih sem bil del leta obrnjen na glavo, pa tega nisem vedel. Letalo se vedno želi postaviti v pozitivno obremenitev, pozitivni G. To je res hudičeva zadeva in nočeš verjeti instrumentu. Nam pa so vedno ponavljali, naj verjamemo instrumentom in naj se ne zanašamo na lastne občutke. In veliko jih je ta napaka odnesla."  

Let skozi grozo kumulonimbusa v smrt

In odneslo je tudi Rajkovića. O tem, kdaj točno ga je Trifunac izgubil, ni podatkov. Gantar sklepa, da je Rajković zapeljal v kumulonimbus, čudovit oblak vertikalnega razvoja, ki ga, ko ga osvetlijo sončni žarki, obdaja pravljičen zlat plašč. Oblak, ki je mlade pilote vedno navdajal z zvedavostjo, pripoveduje Gantar. "Ko smo bili mladi, smo bili vedno firbčni in se spraševali, zakaj nam tako močno branijo iti v njega. Letala so iz teh oblakov prihajala ven takšna, kot da bi po njih udarjal z macolo, saj so jih bombardirali veliki kosi ledu. Letalo je bilo lahko povsem uničeno."

Gantar pripoveduje, da je v Skopju na lovcu F-86 'Saber' poskušal po robu zapeljati v nevihtni oblak in se prepričati o svarilih letalskih starešin. "Vidiš rob, vidiš, ne vidiš pa, kaj je zadaj. Potem me je pa streslo 'iz gat'. Bil sem notri morda 30 sekund, ampak sem si potem rekel: 'Nikoli več!' Na začetku nismo imeli radarjev, danes jih lahko vidiš, kje točno so. Ampak problem nevihtnih oblakov je, da so velikokrat maskirani z ostalimi oblaki okrog. Ko letiš, ne vidiš točno, kje so. Vidiš samo, da se bliska, in potem greš in prideš v jedro, tam je pa hudič, strah in trepet. Strahoviti stresi, energija je neverjetna. Notri je neznosno udarjanje, sredi belega dneva noč in bliskanje, premetava te kot na morju orehovo lupino. Nato potem nekje slučajno izpadeš ven." 

Verjetno še bolj grozljive so bile zadnje minute v življenju Slobodana Rajkovića. Gantar predvideva, da je Rajković v oblaku z letalom verjetno nekje zdrsnil v nagib, ni verjel instrumentom in znašel se je v nepravilnem položaju. "Lahko, da je prišel povsem na hrbet. Letalo Thunderjet je tako konstruirano, da če izgubi plovnost, se samo obrne z nosom proti zemlji, da pridobi hitrost. Verjetno se je vrtel in vrtel, padel v nepravilni položaj in se ni uspel zvleči ven. Seveda obstaja postopek, kako letalo spet spraviti pod kontrolo, vendar je to v instrumentalnih pogojih zelo problematično. Takrat je letalo najbolje samo pustiti, vendar tega skoraj nihče ne stori." Rajković je povsem izgubil nadzor nad letalom in udaril v južni rob vasi Slavina.

'Meter' ali Pionirski list od smrti

"Šle smo iz šole. Učiteljica Marija Grmek nas je spustila eno uro prej, ker se je napravljalo za nevihto, zelo je grmelo in bliskalo. Šle smo po stranski poti, mimo hiše Grgačevih. Grmelo je in bliskalo in kar naenkrat je močno počilo. Videla sem samo blisk. Mislila sem najprej, da je strela udarila v hišo. Dežja ni bilo. Grozno je zagrmelo, vrglo nas je po tleh in naenkrat je bilo vse ognju," pripoveduje takrat 11-letna Marija Marinčič (roj. Novak). "Pri drvarnici, ki je bila pred nami, so pokonci stale železne palice. Prijela sem se za eno, vstala in stekle smo nazaj v vas." Brkinova, kot so ji pravili po domače, je utrpela hude opekline, četrte stopnje. "Če bi šle naprej, bi se cela hiša zrušila na nas. Morda smo bile oddaljene 20 metrov od lokacije padca. Drvarnica pri hiši nas je obvarovala." Letalo je povsem podrlo Gešperinovo sosednjo hišo. "Luknja na Grgačevem dvorišču je bila tako velika, da bi lahko še eno hišo notri dali," pripomni njen mož Janez. 

Ko so prišle v vas, so jih začeli mazati z oljem, kar je nepopisno peklo, pripoveduje Marija. Direktor podjetja Javor s Pristranka jih je naložil v svoj avto in odpeljal v ambulanto v Postojni, od tam pa so jih prepeljali v Ljubljano. "Drugi dan nisem videla ničesar, imela sem obraz povsem v mehurjih." 

Marija je imela opečene vse odkrite dele telesa. Ker je bil 28. maj relativno mrzel, je nosila jopico z dolgimi rokavi, v pesti je držala šolsko torbo. Zato je bil opečen njen zunanji del pesti. "Drugo zapestje je bilo v celoti opečeno. Opečen je bil cel obraz. Vse do kosti. Po nogah sem imela opekline samo na kolenih. 1963. leta smo punce še nosile žabe, ki so se mi raztrgale in tam sem imela opeklino." Od trojice deklet jo je najbolj skupila Marija, ker je bila najbližje plamenu kerozina.

Gantar ob tem dodaja, da je bilo letalo praktično na začetku leta, zato je moralo biti polno goriva. "Celotna maršuta je 540 kilometrov, oni so po približno 150 kilometrih leta porabili malo. Goriva je bilo še ogromno. Letalo Thunderjet je imelo dolet do 2000 kilometrov."

Marija je dva meseca in osem dni preživela na otroški kliniki. Takrat je bilo zdravljenje opeklin drugačno kot danes, pripoveduje. "Bili smo na oddelku, ki je bil privesek kardiologije, zdravila nas je dr. Fetihova. Govorili so, da bo treba dati plastiko na nos. Imela sem tudi čelo ožgano do kosti. Bilo je hudo in težko. Zdravnica se je bala, da rok sploh ne bom mogla premikati." K sreči se je njeno telo dobro borilo in danes pri ničemer ni ovirana zaradi nesreče. Posledice opeklin na čelu in rokah praktično niso vidne.

S tremi dekleti je skoraj vsak dan po šoli domov odkorakal tudi Aleksander Juh, po domače Gešparinov, eden od petih stanovalcev v hiši, ki jo je 'odpihnila' eksplozija ob padcu letala. A srečna usoda je hotela, da takrat nikogar ni bilo doma. Marijin sošolec se je odločil, da se bo ravno tisti dan zadržal pred šolo, kjer je s sošolci bral najnovejši izvod Pionirskega lista. "Če bi šel z nami, bi prišel direktno pred vrata." 

Takrat 10-letni Leon Klemen, po domače Ovčarjev, se je skupaj z Aleksandrom družil pred šolo, ko ga je poklicala mama. "Bil je grozen dan. Bilo je 28. maja, ko smo dobili Pionirski list in ga brali pred šolo. Bili smo jaz, pokojni Janez Bole - Slugov in Aleksander. Aleksander je vedno, vsak dan hodil domov s puncami, tisti dan pa se je odločil, da bo ostal z nami in je bral  revijo, ki smo jo tisti dan dobili. Dve minuti do poldneva je bilo. Mama me je poklicala, naj grem z njo v trgovino. Janez in Aleksander sta ostala tam. Takoj, ko sva prišla v trgovino, je počilo. Poldan še ni zvonil. Vsi ljudje so leteli gor, gledat, kaj se dogaja. Dvigovala se je goba dima iz hiše."

Aleksandrova starejša sestra Tatjana je bila v šoli na bližnjem Prestranku, oče bi moral delati v popoldanski izmeni, vendar so iz Afrike prispeli vagoni lesa, zato ga je direktor pozval, naj pride v službo že zjutraj. Aleksandrova mati je odšla obiskat svojo mamo v Vipavsko dolino, pripoveduje Leon. "Mož ji je dan prej rekel: 'Ne hodi danes, boš šla drugi teden'. Vendar je trmasto vztrajala, da mora k mami čim prej. Stara gospodinja v hiši Gešperinovih pa je hitro pripravila kosilo in ravno odšla sovaščanki pomagat čuvat otroke. Čudež je, da nikogar ni bilo doma," pravi Leon. 

Srhljivka v Slavini in 60 let stare solze

Usoda. Če so se nekateri v zadnjem trenutku izognili smrti, pa ji je ravno nasproti prišel 66-letni Franc Boštjančič - Grgačev, dedek direktorja Parka vojaške zgodovine Pivka Janka Boštjančiča. Franc je le nekaj minut pred strmoglavljenjem na dvorišče pripeljal vole. "Star oče ni bil na mestu mrtev. Ljudje, ki so to videli, so rekli, da je bil to eden najbolj grozljivih prizorov. Bil je močno opečen in posledično povsem skrčen. Bil je živ še mogoče uro ali dve." 

Ljudem se še danes, po 60 letih, ob obujanju spominov rosijo oči. Vsaka naslednja Leonova beseda je težja. "Jankov stari oče je bil povsem zažgan od goriva. Moravcov Lojze ga je v naročju na dekici prinesel pred cerkev, kjer je z njim molil pod križem. Bil je še pri zavesti, vendar povsem ožgan. Bil je tako majhen," za manj kot meter razpre roki Leon. Francu ni bilo pomoči. Na poti v bolnišnico je umrl. 

Hudo opečeni in poškodovani sta bili tudi Frančeva žena Jožefa in njena sestra Marija Šabec, ki pa sta po več mesecih zdravljenja okrevali. Za posledicami poškodb, ki jih je dobil ob eksploziji letala, je 7. junija 1963 v bolnišnici umrl še Matija Šabec - Tičev. "Očeta ni bilo doma. Bil je v službi in je kasneje prišel na pogorišče. Vsa živina je zgorela, prav tako tudi orodje in vse drugo premoženje," pripoveduje Janko.  

Vojska hitro prišla v vas in zaprla območje nesreče, okrog katerega so se začeli zbirati ljudje iz Slavine in sosednjih vasi. "Otroci smo tekli na Tabor in od tam gledali dol. Slišati je bilo živali, kako tulijo. Tam so bili prašiči in kokoši, ki so hodile okrog in se zaletavale med seboj. Vse so bile ožgane od goriva." Leonu se zasolzijo oči, zato preneha pripovedovati in čez nekaj sekund doda: "Grozen dan je bil, še vedno ven pridejo emocije."  

Kosi letala in pilotovega telesa so bili raztreščeni po vsej vasi, razbite so bile številne strehe. "Kolo na strehi, čreva na drevesu. Ena od vaščank je ravno prala plenice v potoku. Nato je pritekla v vas, do nas, ki smo bili pred trgovino, v škafu je imela imela otroške plenice. Bila je bela kot cunje, ko nam je dejala: Ravno sem prala plenice, ko so po potoku priplavali prsti," se spominja Leon.   

Skupaj so našli približno 13 kilogramov ostankov pilota. Gantar pove, da je bilo takšnih situacij veliko – da se je včasih pobralo zgolj nekaj pepela in pokopalo kot pilotove ostanke.

Končno poročilo: kriv je Rajković

O vzrokih nesreče med domačini še danes kroži veliko teorij in govoric. Tudi o tem, da je letalo še v zraku zadela strela. Gantar ob tem pravi, da je v takih primerih za preiskovalce pomembno, da takoj oddvojijo priče. "Nikoli jih nismo jemali kot povsem verodostojne, razen, če ni šlo za kakšne strokovnjake. Takoj, ko se srečajo skupaj, začnejo govoriti. Zgodba se potem samo dodaja in nastaja na novo."

In kaj pravi Knjiga udesa? "Ob sprejetju novega kursa se je pilot Rajković ločil od vodje in se ni več javil. Letalo in motor sta bila popolnoma uničena in nista za popravilo. Letalo je udarilo v južni rob vasi Slavina in ob tej priložnosti uničilo dve hiši, ki sta zgoreli. Ranjenih je bilo sedem ljudi, od katerih je eden umrl."  Po takratni klasifikaciji je šlo za "katastrofalno nesrečo" (udes katastrofa), saj so življenje izgubili pilot, ljudje na tleh, uničene pa so bile tudi zgradbe. 

"Pilot je umrl – katastrofa (oznak za smrt posadke). Osnovnega vzroka nesreče ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Vzrok najverjetneje leži v neusposobljenosti pilota za letenje v takšnih vremenskih razmerah. Pilot se je iz strahu, da ne bi vstopil v oblake, oddaljil od spremljevalca, ki mu je prepustil vodstvo, in sam zašel v oblake, kjer je izgubil nadzor nad upravljanjem letala. Za katastrofo je kriv pilot Rajković, ki se je ločil od vodje. Kot stalna naloga starešin letalskih enot je, da imajo uvid v sposobnost posameznih letalcev, da jih na osnovi tega razporejajo na posamezne letalske naloge," so ugotovili preiskovalci nesreče. Gantar dodaja, da so bili glede tega v letalstvu sicer zelo striktni. "Imeli smo nalogo, da smo ves čas spremljali usposobljenost pilotov. Na osnovi kategorij usposobljenosti pilotov smo morali odrejati, na kakšno nalogo lahko pilota pošljemo." 

Domači časopisi o nesreči niso poročali. Daljši članek z naslovom "Pri Postojni – trije mrtvi" je objavil le Primorski dnevnik, ki je izhajal v Trstu. "Na kraju, kjer so prej stale tri domačije, štrli sedaj med razvalinami in porušenimi ožganimi zidovi, kadeče se in ožgano tramovje, vse naokrog pa je raztreseno kamenje in razbitine letala."

To je bila po dostopnih podatkih tudi edina nesreča s strmoglavljenjem vojaškega letala v naselju na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Kako hude so posledice, pričajo spomini domačinov. Predvsem pa njihove oči.