'To je bil pekel. Več dni lahko govorimo, a nikoli ne moremo povedati vsega'

Azmira Malagić se je rodila v Bratuncu, tik ob bosansko-srbski meji, kjer je živela vse do vojne. Ko je leta 1992 izbruhnila vojna, se je z družino, tako kot večina ljudi s tega območja, zatekla v Srebrenico, saj je bila ta razglašena za zaščiteno območje. 

Spominja se, da je vsak dan slišala streljanje. A ljubezen je bila močnejša od strelov. Trenutek premirja leta 1993 sta s svojim izbrancem izkoristila za poroko. Že prihodnje leto, maja 1994, se jima je rodila hčerka. 

Njuno skupno življenje, čeprav močno zaznamovano z vojno vihro, je trajalo dve leti in 19 dni. Ti dobri dve leti sta za Azmiro polni najlepših in tudi tistih najbolj grenkih spominov. "Imela sva srečen in lep zakon. Bili smo živi in to nam je izpolnjevalo dušo, tako da smo bili zadovoljni," pove z grenko-sladkim nasmeškom na ustih. 

Smrt moža

Moža je 10. julija 1995, dan pred padcem Srebrenice, ubila granata. "Bili smo v Potočarih, sredi noči smo ga pokopali blizu bolnišnice. Osem ljudi je na tem mestu ubila granata, zato smo jih tam tudi pokopali," pripoveduje. Leta 2000 pa je doživela nov šok, ko je izvedela, da so po padcu Srebrenice srbske sile truplo njenega moža in še dveh žrtev premestile. "Izkopali so ga in ga prepeljali v Banjaluko, kjer je bil pet let v njihovih grobnicah. S pomočjo inštituta za pogrešane osebe smo izvedeli za to, sam proces pa je potekal tri leta, saj niso želeli priznati dejanja," pove.

Do posmrtnih ostankov svojega soproga je uspela priti šele leta 2005, v Tuzli so jih nato primerjali z DNK-jem njene hčerke in po potrjeni identifikaciji je moža lahko uradno pokopala leta 2007. 

Azmira se v svojem pripovedovanju nato znova vrne v leto 1995. Ko je doživela hudo izgubo – smrt svojega moža, niti v sanjah ni pričakovala, da jo v prihodnjih dneh čaka še hujša preizkušnja. Po tem, ko so sredi noči pokopali njenega soproga, so se naslednje jutro odpravili proti bazi Združenih narodov v Potočarih. Z njo so bili njena mama, tast, oče in najmlajši brat. "Starejši brat in stric so odšli v gozd. V Potočare je prišel tudi mlajši stric, ki je bil letnik 1968. Tisto prvo noč, ki smo jo preživeli v Potočarih, so ga odpeljali. Nikoli več ga nismo videli. Pozneje so ga našli v množičnem grobišču v Snagovu (kakšnih 50 kilometrov severno od Potočarev), leta 2009 pa smo ga pokopali v Potočarih," pravi Malagićeva.

Najbolj grenki spomini

Kot pravi, bi lahko o tem, kaj so prestajali v Potočarih v dnevih okoli 11. julija 1995, govorila več dni, a še vedno ne bi mogla opisati vsega. "Tako zelo boleče je to. Včasih pravim, da je bila cela ta vojna od 1992 do 1995 strašna, grozna. Lakota, streljanje, ljudje so umirali ... Vendar tisti dve noči in trije dnevi v Potočarih ... To je druga vrsta groze. Vsi, ki smo to preživeli ... Kapo dol. Še dobro, da sploh lahko še funkcioniramo, smo prisebni. Nedvomno lahko rečem, da smo junaki, kaj vse smo preživeli."

Videla je, kako so srbski vojaki prihajali v zbirni center in ločevali moške in dečke ter jih odpeljali neznano kam, ali pa jih kar tam pobijali. 11. julija 1995 so organizirali avtobuse, da so begunce iz Potočarjev odpeljali proti Tuzli. Na poti od centra do avtobusov so stali srbski vojaki, ki so odločali o tem, koga bodo spustili naprej in koga ne, se spominja. Sama se je s hčerkico uspela prebiti do avtobusa, medtem ko so njenega tasta zadržali. Rekel ji je, naj ne skrbi, da se bo že prebil do Kladnja, ki je veljal za osvobojeno ozemlje. Nato je čakala, da se ji bodo pridružili še mama, brat in oče, ki so hodili proti avtobusu.

"Videla sem očeta, kako je hodil proti avtobusu, a so ga ločili in odpeljali na travnik za avtobusom, kjer so zbirali moške. Za njim sta hodila še mama in brat. V tistem hipu sem videla, kako je četnik ustavil brata in mu nekaj govoril. Spustil je torbo z ramena, v kateri je bila hrana za mojega otroka in nekaj osnovnih potrebščin, in odšel na tisto stran, kjer so bili ostali moški. Moja mama je krenila za njim in ga zgrabila za majico, za njo pa je stopil četnik in jo potegnil za oblačila. Ona se ga je skušala otresti in je hodila za bratom. V tistem trenutku jo je v hrbet udaril s puškinim kopitom. Padla je in se ujela za bratovo nogo. Jaz pa sem začela razbijati po oknu in vratih in se drla, da me spustijo dol. V tistem hipu sem tudi sama želela ostati z njimi," se spominja. 

Mama se je zvijala na tleh od udarcev, ki jih je prejela. V polzavestnem stanju so jo uspeli spraviti na avtobus. Brata so odpeljali na stran. "Nikoli več ga nisem videla. V tistem trenutku me je samo pogledal in v spominu so mi ostale tiste njegove oči. Še dandanes se jih spominjam. Tako žalostno me je pogledal. To je nekaj, kar me preganja celo življenje," pove in komaj zadržuje solze.

Vožnja z avtobusom je bila vse prej kot odrešujoča. Do konca ni vedela, kam jih peljejo in ali bodo sploh preživeli. Voznik je ves čas med vožnjo pil alkohol, med potjo so jih ustavljali oboroženi srbski vojaki in od potnikov zahtevali denar, zlato in druge vredne stvari. Eden od vojakov ji je grozil, da bo ubil njo in hčerko, če otrok ne neha jokati. Rešilo ju je to, da se je spomnila, da ima v žepu jakne nekaj denarja, ki ji ga je dal tast. Izročila jima je denar, nato pa sta zapustila avtobus. 

"To je bil pekel. Več dni lahko govorimo o tem, a nikoli ne moremo povedati vsega. Toda, mi moramo o tem govoriti. Tega ne smemo pozabiti," je poudarila.

Njena hčerka ima danes 29 let in se teh dogodkov ne spominja, a še predobro ve, kaj se je dogajalo v začetku 90. let. Kljub vsemu, kar je preživela, Azmira danes živi v Srebrenici. Vsak dan gleda bele nagrobnike, ki so postavljeni eden ob drugem. Med njimi so tudi nagrobniki njenega očeta, bratov, nečaka, stricev ... V nekaterih grobovih so pokopali le nekaj kosti. Leta 2015 je brata pokopala brez glave, stopala in še nekaj kosti. "Ni se takšen rodil. Klavci so ga iznakazili," je dejala.