Spreminjanje vremena: rešitev ali 'morfij' za podnebno krizo?

Svet mrzlično išče načine, kako se bojevati proti podnebni krizi. Čeprav znanstveniki opozarjajo, da je edina rešitev razogljičenje družbe, se kot pot do ohlajanja našega planeta vedno pogosteje omenja tudi geoinženiring. Kako bi lahko s pomočjo geoinženiringa znižali temperaturo na Zemlji?  Odgovor je vse prej kot preprost.

SRM je najbolj kontroverzna in tudi edina metoda, s katero bi bilo možno hitro, v roku leta ali dveh po začetku implementacije take metode, vplivati na temperaturo planeta, pove dr. Gasparini.

"Temperatura Zemlje je odvisna od količine sončnega sevanja, ki doseže površino planeta, in od količine zemeljskega sevanja, ki ga planet lahko izseva nazaj v vesolje in se na ta način hladi. Povečana koncentracija toplogrednih plinov, kot je CO2, preprečuje, da bi zemeljsko sevanje zapustilo ozračje in zato segreva Zemljo," pojasnjuje. Zaradi meritev temperatur iz preteklosti vemo, da se po velikih, eksplozivnih vulkanskih izbruhih, temperatura planeta za nekaj časa nekoliko zniža. Izbruh Pinatuba na Filipinih leta 1991 je tako podnebje za eno do dve leti ohladil za okoli 0,5 stopinje Celzija, ponazori. 

Vulkani namreč včasih izbruhnejo velike količine žvepla visoko v ozračje, kjer žveplo tvori majhne delce oziroma aerosole, ki delujejo kot zrcalca in odbijajo del sončne svetlobe. Podoben učinek bi bilo načeloma mogoče doseči tudi z umetnimi emisijami žvepla v visoke plasti atmosfere, razloži Gasparini, a izpostavlja, da bi dolgotrajen učinek ohlajanja dosegel le stalen in neprekinjen mehanizem dovajanja žvepla ali drugih zelo odbojnih delcev oziroma aerosolov. To je tudi glavni princip ideje t. i. "Stratospheric Aerosol Injection" (SAI), najbolj preučevane in najbolj znanstveno robustne od predlaganih metod SRM, je pojasnil. 

Druga najbolj raziskovana metoda SRM je "Marine Cloud Brightening" (MCB): "Ta ideja skuša spremeniti nizke oblake, ki so pogosti nad oceani, tako da postanejo bolj odbojni. Posledično bi površino Zemlje doseglo manj sončnega sevanja, kar bi jo ohladilo."

Zamisel tehnike MCB je, da se v nizko ležeče oblake dovede večje količine delcev morske vode oz. kristalčkov soli, kar lahko znatno poveča koncentracijo oblačnih kapljic. Oblak z več kapljicami pa odbija več sončnega sevanja nazaj v vesolje, kar dodatno ohladi Zemljo. To, kot spomni, potrjujejo simulacije podnebnih modelov in nenazadnje tudi pojav bolj odbojnih oblakov zaradi zelo umazanih izpustov čezoceanskih ladij, kar včasih vidimo tudi iz satelitskih posnetkov. 

Vsi oblaki pa ne hladijo podnebja. Visoki oblaki ali cirusi segrevajo podnebje na podoben način kot toplogredni plini. Če bi jih odstranili, bi podnebje ohladili, razloži. Tretja SRM metoda, poznana kot cirrus cloud thinning (CCT), skuša ravno to. Zmanjšati prekritost s cirusi oziroma spremeniti njihove lastnosti tako, da bi ti oblaki prepustili več zemeljskega sevanja, vendar natančni fizikalni mehanizmi, ki nadzorujejo nastanek cirusov, še niso dobro poznani, kar omejuje razumevanje potenciala CCT za ohlajanje planeta, opozarja. 

To ni alternativna rešitev za podnebno krizo, lahko pa kupi nekaj časa

Kot poudarja dr. Gasparini, metode SRM brez hkratnih omejitev izpustov CO2 nimajo veliko smisla. Z SRM bi namreč lahko ublažili nekatere podnebne težave, kot so ekstremni vročinski valovi, ampak SRM ne more preprečiti zakisanja oceanov, ki uničuje korale. Z geoinženiringom torej ne rešujemo vzroka podnebnih težav: "Seveda nekateri menijo, da če uporabimo SRM, ne potrebujemo ukrepov za zmanjšanje emisij CO2. Tu vidim pravo težavo." Kot izpostavlja, to ni alternativna rešitev za podnebno krizo: "To je kot morfij, ki ublaži nekatere posledice podnebnih sprememb, vendar jih ne ozdravi. Prenehati moramo izpuščati CO2. Geoinženiring nam mogoče lahko pri dosegu tega cilja pomaga in za nekaj desetletij prepreči dodatno škodo zaradi podnebnih sprememb. Tale zakupljen čas pa bi lahko uporabili za popolno dekarbonizacijo družbe. 

Koliko pa bi nas stala uporaba SRM metod? Kot pove dr. Gasparini, nekatere ocene kažejo na stroške 20 milijard dolarjev na leto in mogoče nekje do 100 dodatnih milijard za razvoj tehnologije: "To ni veliko, gledano iz globalne perspektive, v primerjavi s proračuni držav, v primerjavi z izdatki, ki smo jih uporabili za reševanje bank ob finančni krizi ali pa za reševanje gospodarstva med covidom-19 ali pa budgeti za vojsko nekaterih velikih držav. Ti stroški so tudi presenetljivo nizki v primerjavi s ceno popolne dekarbonizacije družbe, ki je nujna za popolno rešitev podnebne krize."

Ampak ali lahko dejansko resno računamo na te tehnologije pri reševanju podnebne krize? Kot meni dr. Gasparini, trenutno ne: "Čez pet let tudi ne. Kaj se pa bo zgodilo čez 10 do 30 let, pa ni odvisno le od znanosti, temveč tudi od družbenopolitičnih odločitev. Tehnično bi bilo možno izvesti predvsem SAI in mogoče MCB v roku 10 do 30 let." 

Doslej so na tem področju namreč le študije na podlagi modelskih simulacij, laboratorijskih testov in nekaj posameznih zelo malih eksperimentov v naravi brez posledic za podnebje, poudarja dr. Gasparini. V dveh odprtih pismih, ki jih je podpisal tudi dr. Gasparini, ugledni znanstveniki zato pozivajo k nadaljnjim študijam na področju geoinženiringa.

Metode bolje razumeti, kot si zatiskati oči 

Kot je pojasnil dr. Gasparini, so nekateri lani pozvali proti raziskavam za SRM. Tega pisma sam ne podpira, čeprav je, kot izpostavlja, imelo nekaj dobrih elementov. Kot našteva, so v pismu denimo predlagali, da morajo vlade in Združeni narodi uveljaviti učinkovit politični nadzor in regulirati razvoj tehnologij sončnega geoinženiringa na planetarni ravni, in pozvali k sklenitvi mednarodnega sporazuma o neuporabi SRM. 

Sam pa se ne strinja z zavezo, da bi se prepovedalo financiranje raziskav SRM iz strani nacionalnih sredstev za znanost in mednarodnih inštitucij ter nasprotovanju institucionalizaciji SRM kot ene izmed možnosti, ki jo imamo pri boju proti posledicam podnebnih sprememb v mednarodnih institucijah. Kot odgovor na ta poziv sta se v zadnjem mesecu tako pojavili dve odprti pismi, pri katerih je tudi sam med prvopodpisniki: "Menim namreč, da je boljše te metode dobro razumeti in razumeti, kakšno vlogo bi lahko igrale ali pa kakšne vloge ne morejo igrati pri omejevanju posledic podnebne krize, kot pa si zatiskati oči in se pretvarjati, da ne obstajajo." 

Nevednost povečuje tveganje za neustrezne odločitve

Kot pripoveduje, odprti pismi, ki pozivata k več uravnoteženim in preglednim raziskavam o SRM, izpostavljata, da bi lahko SRM metode pripomogle k znatnemu zmanjšanju tveganj, ki jih povzročajo podnebne spremembe, vendar bi lahko to prineslo tudi nova tveganja. "Pri ocenjevanju SRM je treba vsa ta tveganja pošteno uravnotežiti. Vendar je znanje o SRM zaenkrat še nezadostno, da bi to dosegli." 

 Glede na resnost podnebne krize obstaja verjetnost, da se bomo morali odločiti za ali proti uporabi SRM in ta možnost ne bo izginila, če se zdaj odločimo, da bomo to vprašanje ignorirali ali prepovedali raziskave in oceno SRM: "Če bo treba sprejeti odločitev o uporabi SRM, nevednost povečuje tveganje neustreznih odločitev. Družba je moralno dolžna sodelovati pri raziskavah SRM in ta postopek vzpostaviti tako, da se čim bolj zmanjšajo morebitna tveganja, ki izhajajo iz samih raziskav. Zato pozivamo za mednarodne, vključujoče, pregledne raziskave, ki bodo omogočile uravnoteženo oceno vpliva SRM na podnebje, ekosisteme in zdravje."

Trenutna raven znanja o posegih SRM namreč ne zadošča za odkrivanje, pripisovanje ali napovedovanje njihovih posledic za podnebna tveganja, menijo znanstveniki. Kot dodaja Gasparini, pismo potrjuje pomen nadaljevanja odgovornih raziskav za objektivno oceno potenciala SRM za zmanjšanje podnebnih tveganj in vplivov, za razumevanje in zmanjšanje tveganj pristopov SRM ter za opredelitev informacij, potrebnih za upravljanje: "Čeprav v tem pismu niso obravnavane, bi bilo treba pred vsako odločitvijo o aktivni uporabi SRM obravnavati tudi zapletene pravne, etične in politične vidike takšne odločitve."

Bojazen o odložitvi zmanjšanja toplogrednih plinov 

Znanstveniki, ki so podpisali odprto pismo, torej opozarjajo, da je treba, preden to metodo naposled katera izmed držav iz obupa uporabi, poznati vse možne vplive na okolje. Katere bojazni oziroma pomisleki so se na tem področju že pojavili doslej? 

Kot našteva dr. Gasparini, je to vpliv na ozon: "Možno je, da bi več aerosolov/žvepla v stratosferi zmanjšalo raven ozona predvsem v Arktiki in na Antarktiki." Pa vpliv na cirkulacijo zraka in posledično možne spremembe pri vzorcih dežja in monsunov. Nekatere študije govorijo o zmanjšanju nekaterih monsunskih deževij, recimo na področju Indije. Tudi vpliv na poljedelstvo je še precej nepoznan in zato potrebuje dodatne študije. Vpliv na ekosisteme je tudi zelo negotov, trenutno je tu zelo malo študij, pove dr. Gasparini, a dodaja, da po njegovem mnenju največje tveganje, povezano z SRM, ni v njegovi izvedbi, temveč v zavedanju, da imamo na voljo dodatno metodo za zdravljenje simptomov podnebnih sprememb: "To bi lahko še dodatno odložilo zmanjšanje toplogrednih plinov, ki pa je edina trajnostna rešitev za podnebno krizo!"

 Ali lahko vse morebitne posledice znanost sploh predvidi, preden se takšni poskusi izvedejo tudi v praksi? 

Kot pojasnjuje, lahko zelo veliko predvidimo s pomočjo računalniških modelov podnebja, podobnih tistim, ki jih uporabljamo za podnebne projekcije in vremensko napoved. Ampak kljub temu, da so modeli zelo uporabni pri študiji posledic SRM-a, se nanje ne moremo 100-odstotno zanašati. Zmeraj bo ostala neka majhna verjetnost, da smo nekaj pomembnega izpustili ali napačno razumeli ter napačno opisali v modelu: "Zato je pomembno, da bi se pred dejansko implementacijo SRM, če se kot družba za to odločimo, zelo veliko raziskovalo tako s pomočjo računalniških modelov kot laboratorijskih eksperimentov in testov na prostem v majhnem obsegu. In da bi se, v kolikor bi taki rezultati dali zeleno luč, SRM implementiral le postopoma in z zelo dobrim nadzorom kakršnih koli posledic."

Kot za konec znova poudari dr. Gasparini, geoinženiring torej ne predstavlja rešitve podnebne krize: "Geoenženiring je le kot protibolečinsko sredstvo, ki preprečuje hujšo podnebno škodo, ne more pa rešiti vzroka podnebnih sprememb.  Podnebno krizo lahko rešimo le z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov in na dolgi rok, v kolikor bi to postalo tehnično izvedljivo, deloma celo z odstranjevanjem že izpuščenega ogljikovega dioksida iz ozračja," je jasen.