'Soglašamo z brezpogojno kapitulacijo vseh naših oboroženih sil na kopnem, morju in v zraku'

Ameriški in sovjetski vojaki so si segli v roke na nekem porušenem mostu na reki Labi pri kraju Torgauu, bledi, tresoči in poraženi Aldof Hitler je storil samomor, Berlin je padel in nad razsuto kupolo Reichstaga je plapolala rdeča zastava, toda nemška vojska se še ni vdala. Sedaj je bila krčevit boj v upanju, da ubeži maščevalni Rdeči armadi, ki poražencem ni pripravljena prizanašati.

Nemška armada je namreč več let sejala teror na sovjetskem teritoriju. Podatki so različni – glede številk se še danes prerekajo v Rusiji. Po uradnih podatkih je v bojih padlo 8,7 milijona sovjetskih vojakov, žrtve med civilisti pa so bile veliko večje, in sicer okrog 20 milijonov. Posiljenih je bilo okrog 10 milijonov žensk, območje evropskega dela SZ pa je bilo povsem uničeno zaradi brutalnih bojev med Rdečo armado in Wermachtom. In Nemci so imeli prav, prodirajoči 'rdeči valjar', a na njihovo presenečenje tudi zahodni zavezniki, niso izkazali milosti. To je bilo očitno že v prvih majskih dneh, ko se s predstavniki "vlade brez države" nihče ni želel več pogajati.

Dvojno ponižanje

Nemški poskusi, da bi se vdali zgolj zahodnim zaveznikom, so klavrno propadli. Tako poveljnik britanskih sil Bernard Montgomery kot poveljnik ameriških sil Dwight D. Einsenhower o tem nista želela slišati niti besede. Nemški generali so bili tako 7. maja 1945 vendarle stisnjeni v kot in so podpisali brezpogojno kapitulacijo, ki bi morala začeti veljati opolnoči osmega maja. Pri tem pa sta se zgodili dve "nevšečnosti". Najprej, dokument o kapitulaciji v Reimsu je v imenu Sovjetske zveze podpisal general Ivan Susloparov, ki pa zato (domnevno) ni imel pooblastil iz Moskve, zato so nemške generale verjetno sklenili ponižati še enkrat, in sicer naslednji dan, 8. maja, ko bodo o tem obvestili tudi javnost. 

In drugo, Edward Kennedy, novinar ameriške tiskovne agencije Associated Press, je prekršil embargo, novico sporočil v svet že 7. maja, razjezil zavezniške generale in ostal brez službe. Z napako, za katero se je AP kasneje opravičil, še danes dan zmage po svetu praznujemo tako 8. kot 9. maja.

"Veliki dan zmage"

8. maja 1945 je bilo na berlinskem letališču Tempelhofu dokaj živahno. Gre za nekdanje veliko letališče s številnimi hangarji. Mnogi so bili razbiti, zogleneli in prebarvani s kamuflažnimi barvami. Vzletne steze so bile povsem razrite. Na stezi je, poleg uničenih junkersov in messerschimittov, stal tudi nepoškodovan Ju-52. Očitno je bil pripravljen za nekoga, ki pa nikoli ni uspel zapustiti Berlina. 

Bilo je natanko ob 14. uri, ko se je nekaj douglasov spustilo na letališče. Iz prvega letala se je po stopnicah spustil suhljat človek v sivem vojaškem plašču. Bil je Eisenhowerjev namestnik, letalski feldmaršal Arthur Tedder. Za njim je stopal poveljnik ameriškega letalstva Carl Spaatz, zadnji pa je bil poveljnik ameriške vojne mornarice Harold Barrow. Čez nekaj minut je pristal še drugi, tretji in četrti douglas. Z zadnjim je priletela nemška delegacija.

Ko so Nemci prišli iz letala, je feldmaršal Keitel, ki je vodil delegacijo, pozdravil navzoče z maršalsko palico, ponudil sovjetskemu generalu roko in se skušal nasmehniti. Toda general mu je strogo pokazal, kam naj krene nemška delegacija. Keitel, visok, v slovesni uniformi, je korakal s povešeno glavo. Ob njem sta stopala letalski generalpolkovnik Stumpf, majhen in rejen človek, ter mršavi in bledi admiral Hanz Georg von Friedeburg, vrhovni poveljnik mornarice. Za njimi so korakali še drugi oficirji. V daljavi so bile razbitine berlinskih zgradb, iz katerih se je še vedno dvigal dim. Na drugi strani letališča so jih posedli v avtomobil. Keitel je iz torbe potegnil škatlo, nabito z dokumenti, in začel pregledovati vsak list. 

Avtomobili, v katerih so bili Tedder, Spaatz, Barrow in predstavnik sovjetskega poveljstva, so odpeljali proti predmestju Karlhorst, avtomobili z Nemci pa so vozili na začelju kolone. Pot je vodila skozi ves Berlin – razdejano in premagano mesto. Na pločnikih so ležale grmade opek in malte s podrtih zgradb. 

Na križišču so sovjetska dekleta – prometnice kazale, kam naj se usmeri kolona. Avtomobili so zapeljali pod "slavolok zmage", ki so ga v naglici postavili vojaki Rdeče armade. Dekle je sprednje avtomobile pustila mimo sebe, zadnje, v katerih so bili nemški delegati, pa je ustavila in zahtevala, naj obidejo slavolok. 

Tako je kolona zapeljala v predmestje Karlhorst in se ustavila pred zgradbo vojno-inženirske akademije. Ceremonial podpisovanja kapitulacije se je začel šele čez nekaj časa, saj se je feldmaršal Keitel spuščal v nepotrebne prepire. Predlagal je razne izmikajoče formulacije, a so mu zmagovalci vedno znova dali vedeti: "Brezpogojna kapitulacija!"

Ob 23. uri in 58 minut so v dvorano oficirske menze vojno-inženirske akademije prišli maršal Georgij Žukov, Arthur Tedder, Carl Spaatz, Harold Barrow, francoski general Jean Lattre de Tasssigny in člani sovjetske, ameriške, britanske in francoske delegacije. Na steni so bile štiri zastave: ameriška, sovjetska, britanska in francoska. 

Točno opolnoči sta Žukov v ruščini in Tedder v angleščini sporočila, da so prišli predstavniki nemškega vrhovnega poveljstva, da bi sprejeli pogoje kapitulacije. Predsedujoči, maršal Žukov, se je obrnil k dežurnemu oficirju in ga zaprosil, naj pokliče v dvorano nemško delegacijo.

Štiri minute kasneje so v dvorano stopili Keitel, Stumpf in Freidburg. Keitel je pozdravil navzoče s feldmaršalsko palico in sedel. Ne da bi se ozrl, je dal rokavice oficirju, ki je negibno stal za njegovim hrbtom. 

Točno šest minut po polnoči se je Žukov obrnil k nemški delegaciji:  "Ali veste, zakaj ste prišli?" 

- "Da, vemo."

- "Ima nemška delegacija akt o brezpogojni kapitulaciji in ali je z njim seznanjena?" 

- "Da," je odgovoril Keitel in si namestil monokel, da bi pregledal dokument.

Žukov je spraševal naprej: "Ali je nemška delegacija pripravljena podpisati akt?"

- "Da," je odgovoril Keitel in segel v žep po nalivno pero. 

Žukov je nato rekel Keitlu: "Predlagam vam, da pridete sem."  Pokazal je majhno mizico pri mizi predsedstva. "Tu boste podpisali dokument o brezpogojni kapitulaciji." Fedlmaršal je vstal, naglo z mize vzel feldmaršalsko palico in odkorakal proti mizi. Tam je znova pozdravil s palico, sedel, si namestil monokel in začel brati dokument. Okoli njega je bila popolna tišina. Slišati je bilo le brnenje kamer in škrtanje fotoaparatov. Keitel se je namreč trudil, da bi bil videti čim bolj slovesen, zato je dal vsemu skupaj nekakšen teatralni ton.

Bilo je 17 minut po polnoči, ko je Keitel prijel za nalivno pero in počasi podpisal dokument o brezpogojni kapitulaciji. Vseh pet primerkov. Na vsakem je prebral vsako vrsto: 

"Mi, spodaj podpisani, ki se pogajamo v imenu nemškega vrhovnega poveljstva, soglašamo z brezpogojno kapitulacijo vseh naših oboroženih sil na kopnem, morju in v zraku, pa tudi vseh sil, ki so zdaj pod nemškim poveljstvom – vrhovnemu poveljstvu Rdeče armade in hkrati vrhovnemu poveljstvu zavezniških ekspedicijskih sil ..." 

Za Keitlom je dokument podpisal še Friedeburg. Roke so mu drhtele. Po vrsti se je podpisoval, ne da bi dvignil glavo, so opazili prisotni novinarji. Pribočniki so mu pomagali, da je vstal s stola. K majhni mizici je stopil še general Stumpf. Bil je veliko hitrejši kot Keitel in Friedeburg. Ko je podpisal zadnji primerek, je vstal in se priklonil predsedstvu. Predstave je bilo konec. Ob 0.30 je bil dokument na mizi predsedstva. Zapored so ga podpisali Žukov, Spaatz, Tedder in de Tassigny.

Po podpisu je predsedujoči Žukov sporočil: "Nemška delegacija lahko odide." Feldmaršal Keitel, admiral Freideburg in general Stumpf so takoj vstali in molče odšli iz dvorane. Brž, ko so se vrata za njimi zaprla, je dvorana oživela. Vsi navzoči so čestitali drug drugemu. Vojna v Evropi je bila v jutranjih urah 9. maja (vsaj na papirju) končana. Še isti dan so se nemške enote začele masovno vdajati. Množice ljudi po vsem svetu so na ulicah proslavile mir.