Skok v prazgodovino: na Ljubljanskem barju postavili koliščarsko vasico

Po 20 minutah vožnje iz Ljubljane prispemo na Ig, naselje na južnem robu Ljubljanskega barja, ali morosta, kot mu pravijo domačini. Okoli strnjenega naselja se razprostirajo na videz neskončne ravnice, mokrotni travniki, ki globoko pod površjem skrivajo in konservirajo več tisočletij stare ostaline koliščarskih naselbin. Že več tisočletij pred našim štetjem so namreč na tem močvirnatem območju živela ljudstva, ki so izjemno dobro poznala naravne zakonitosti Barja. 

"Konkretno za te ljudi ne vemo, kdo so, ne vemo niti, od kje so prišli, niti, kam so šli, če so šli. To je velika zagonetka," nam pripoveduje Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo ob maketi ene od vasic, ki si jo bodo lahko obiskovalci ogledali v novem interpretacijskem centru Morostig. V njem je postavljena razstava, posvečena biotski raznovrstnosti in koliščarski dediščini Ljubljanskega barja. 

Po ogledu muzeja se odpravimo še kakšna dva kilometra stran, kjer je v koronskem času nastajala koliščarska vasica v naravni velikosti, ki bo predvidoma po novem letu odprta za vse obiskovalce. 

Stran od glavne ceste, sredi mokrotnih travnikov, so ob sotočju Iščice in Želimeljščice po navodilih arheologov zgradili pet koliščarskih hišk. Ležijo ob majhnem jezeru in so ob večjih padavinah vse obdane z vodo. Tako si lahko v naravi ogledamo, kako so starodavna ljudstva, ki smo jih zaradi načina gradnje hiš poimenovali "koliščarji", sobivala z naravo in se prilagodila na okolje, ki ga stalno ali občasno prekriva voda.

Postavljene koliščarske kolibe imajo realen tloris. "Mi smo v naravi tako našli," poudari Velušček, ki že skoraj 30 let vodi raziskave kolišč, pri sami pripravi razstave in koliščarske vasice pa je sodeloval kot strokovni sodelavec.

Nekatera najdišča segajo več kot 5500 let pred našim štetjem

Že med našim obiskom se do koliščarske vasice kljub mrzlemu dopoldnevu in zasneženim potem sprehodi nekaj starejših domačinov, ki z zanimanjem opazujejo novo pridobitev na Igu. In medtem ko se oziramo po pokrajini, ki jo ta hip prekriva tanka plast snega in ledu, se sprašujemo, kaj vse še skrivajo šotna tla.

Od leta 1875, ko so na tem območju med izkopavanji za poglobitev obcestnega jarka prvič odkrili lesene kole, ostanke lončevine in kosti, so na več kot 150 kvadratnih kilometrih barjanskih površin odkrili več deset različnih prazgodovinskih koliščarskih naselbin. Te so s prekinitvami na današnjem Ljubljanskem barju živele v obdobjih pozne kamene, bakrene dobe in bronaste dobe (do približno 1500 pred našim štetjem), ko je današnje ravnice Ljubljanskega barja še prekrivalo veliko jezero.

"Govori se o številkah 40 in več, ampak dejansko gre številka tam nekje okoli 30. Ne govorimo o naselbinah, govorimo o najdiščih. Namreč, ugotovili smo, da so nekatera najdišča bila v različnih časih. Na enem območju pri Notranjih Goricah so celo po skoraj 2000 letih ponovno na približno istem mestu ljudje na novo naredili vas. Zakaj ravno tam, je pa drugo vprašanje," pravi Velušček.

Enega od koliščarskih najdišč, ki so ga v bližini Iga odkrili že v 70. letih prejšnjega stoletja, so prikazali tudi s pomočjo makete v muzeju. "To je ena od interpretacij, pod katero bi se danes brez težav podpisal. Ta vas je tam nekje 5500 let stara, morda kakšno desetletje manj. Tisoč let pred tem, torej pred 6500-6600 leti so se pojavili prvi, ki so gradili takšne objekte na Barju," nam navdušeno razloži eden vodilnih strokovnjakov na področju kolišč pri nas. 

O starosti najdišča med drugim priča tudi trenutno najstarejši košček bakra, ki so ga našli v Sloveniji. "Za katerega vemo, od kje izhaja. Vemo, da je z enega najdišča, vemo, kdaj približno je tja prišel. In to je staro 5600 let," je dodal.

Na obisku pri starodavnem lončarju, tkalcu in livarju

O načinu življenja koliščarjev se arheologi učijo iz najdb, nekatere od teh so razstavljene v novem muzeju. Replike najdb pa so prikazane v koliščarskih hiškah. Denimo, del notranje stene so pustili neometen, da si lahko obiskovalci predstavljajo, kako so bile izdelane. 

"Stena je iz prepleta vej in obmetana z glino. Na nekaterih koliščih smo dejansko našli ostanke gline z odtisi vej v njej," pravi Velušček. Na podlagi najdb lubja v najdiščih domnevajo, da so nekoč strehe pokrivali z drevesno skorjo oziroma lubjem, pa tudi s slamo ali trstičjem.

Od petih hišk so tri povsem dokončane, dve pa sta prikazani v različnih fazah gradnje. V zaključenih hiškah so predstavili življenje različnih "poklicev" v tistem času. Prva je hiša lončarja, druga hiša tkalca in zadnja hiša livarja.

"Tukaj mi ustvarjamo eno kuliso, da se bo dalo marsikaj povedati, in mislim, da smo kar zadeli. A zavedati se moramo, da te kolibe takrat niso bile videti točno tako. Mi smo morali slediti smernicam za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj bodo tukaj hodili obiskovalci." Tako je denimo v hiški le vzorec maha, ki je bil pomemben izolator. "Recimo, jaz bi si želel, da bi bil ta pod iz brun in gline, špranje pa zaprte z mahom," nam hiti pojasnjevati Velušček.

"Vse te stvari, ki jih tukaj vidite, to je bilo vse ročno izdelano. Mojster, ki je tole obdeloval, si je naredil kamnito sekiro in nato les obdelal s to sekiro. Tudi te košare, ki jih vidite, so sicer narejene na novo, ampak vse po navodilih arheologov, na star način," pa doda Natalija Skok, ki je na Občini Ig zadolžena za urbanizem. Tudi vsi materiali so kar se da naravni in lokalnega izvora. "Glina na tleh je iz Iščice," nam pove.

Celotna vasica je trajnostno in ekološko naravnana. Denimo, tudi stranišče za obiskovalce je ekološko in ga morajo prazniti. "Drugače ne bi dobili gradbenega dovoljenja, ker je to le območje Nature 2000," poudari Skokova. Izvedli so tudi presaditev rastlin s te lokacije, da ni nobenih tujerodnih vrst. "Uredili smo tudi mrtvi rokav, ki je v bistvu stara struga Iščice. Malo smo jo očistili in pripravili miren prostor za ptice in upamo, da bo na to jezero prišla kakšna večja ptica. Zasledili smo že vidro."

Ko nekaj milimetrov veliki drobci povedo ogromno ...

Večina ljudi si najbrž predstavlja, da arheologi odkrivajo in raziskujejo le večje predmete. V resnici pa gre pogosto za le nekaj milimetrov ali centimetrov velike delčke materiala. Na podlagi najdb semen denimo lahko povedo, katere kulturne rastline so gojili koliščarji, na podlagi vlaken pa, iz katerih rastlin so izdelovali oblačila. 

"Poznali so rastline, ki so bile takrat prisotne v Evropi, predvsem ječmen in dve vrsti pšenice. To so bile v bistvu glavne poljščine. Poleg tega so začeli gojiti že tudi lan. Na enem kolišču, ki je morda nekaj desetletij mlajše od tega, na drugem koncu Barja, smo našli eno napravo, ki bi lahko kazala, da so z njo trli stebla lana, da so potem iz njih dobili vlakna. Če je to res, potem je tista naprava edinstvena na svetu v tistem času. Namreč, zasledil sem le podatek, da je bila iznajdena v srednjem veku. Tukaj pa govorimo o tisočih let pred tem," nam navdušeno pove Velušček.

Ta in številne druge najdbe kažejo na to, da so bili koliščarji bolj razviti, kot so jim sprva pripisovali. "Mi smo se pa recimo v 80. letih na fakulteti učili, kako so bili primitivni, kako se niso znašli ... Ne, znašli so se, ampak na svoj način. Predvsem pa so odlično poznali naravo," je prepričan.

To dokazuje tudi leseno kolo z osjo, ki so ga pred 20 leti našli na Ljubljanskem barju. Radiokarbonsko datiranje, ki ga je opravil dunajski laboratorij, je določilo, da je starost predmeta 5150 let. To pa pomeni, da gre za najstarejše kadarkoli odkrito leseno kolo. Kolo s premerom 72 centimetrov je izdelano iz jesenovega lesa, os z dolžino 124 cm pa iz hrastovega. Os je bila pritrjena na kolo s pomočjo hrastovih zagozd in se je vrtela skupaj s kolesom.

"To je vrhunski izdelek. Tisti, ki je to naredil, je natanko vedel, kaj počne, in je natanko vedel, kakšne ima lastnosti kakšen les," pravi Velušček, ki je vodil skupino arheologov, ki je odkrila to dragoceno najdbo. "Še vedno govorimo o času daleč pred piramidami v Egiptu."

Koliščarjem družbo delal tudi pes

Koliščarji so redili govedo, ovce, koze, prašiče ... Arheološke najdbe pa potrjujejo, da jih je spremljal tudi pes. To pa pomeni, da pes ni le človekov najboljši, pač pa tudi eden najstarejših prijateljev. 

"Že ko je Karel Dežman kopal leta 1875 oziroma 1877, se pravi pred 150 leti, je našel več ostankov psa. Pa tudi mi pozneje, ko smo izkopavali na različnih koncih Barja ... Zdaj smo našli celo pasje iztrebke, kar nam pomaga določiti, v katerem letnem času se je nekaj dogajalo. Zelo zanimivo je, da recimo ugotavljamo, da so nekje živeli čez celo leto, nekje pa tudi, da je recimo izkazana neka sezonskost. Se pravi, da so pozimi bili tukaj, poleti pa nekje drugje," nam pojasni Velušček.

Za tiste, za katere menijo, da so na Barju živeli le sezonsko, domnevajo, da so v poletnem času iskali rudo v hribih blizu Litije. "Pozimi so jo tukaj talili ali že staljene kose ulivali in iz njih izdelovali bakrene predmete," pravi.

Nekje v 3. tisočletju pred našim štetjem so se na Barju pojavili tudi udomačeni konji. Prej jih ni bilo, meni arheolog. 

'To znanje so na kmetijah imeli še pred 100, 150 leti'

Koliščarske naselbine so bile postavljene kakšnih 700 metrov od roba vršaja, arheologi pa predvidevajo, da so same njive imeli na vršaju. "Pri teh ižanskih koliščih se lepo vidi, kako so skozi tisočletja zaobšla rob vršaja. Vedno so na približno enaki oddaljenosti od vršaja. Zelo verjetno niso hoteli prav predaleč stran od svojih njiv, po drugi strani pa izpod vršaja prihaja pitna voda. In povsod, kjer so kolišča, so v bližini izviri pitne vode," pravi Velušček.

Ta lokacija jim je nudila varnost in preživetje. "Tukaj je bilo okolje za preživeti. To je bil tudi verjetno glavni motiv – saj v resnici se tudi pri nas danes v ozadju še vedno skriva to, kako preživeti. Ampak tukaj je bilo v tistem času veliko lažje, morda je bilo potrebno veliko manj sodelovanja velikih skupin, da so preživeli, kot recimo v takratnem Egiptu," meni Velušček.

Je bilo pa njihovo življenje težko. "Našli smo tudi človeške iztrebke, ki kažejo na to, da so imeli probleme s paraziti," nam razkrije in doda, da bi se od koliščarjev lahko marsikaj naučili.

"Moja žena meni, da nisem najbolj praktičen človek, ampak skozi preučevanje tega, vam povem, da bi znal preživeti v naravi, ker se od njih učim. To znanje so na kmetijah imeli še pred 100, 150 leti. Danes se izgublja in do njega ponovno prihajamo na univerzah. Pridemo do istih rešitev, kot so jih ti ljudje poznali," poudarja Velušček.

Edinstveno doživetje in sprehod po prazgodovini

Do konca leta bodo možni le promocijski ogledi, prihodnje leto pa bo center odprt za vse obiskovalce. "Glede na to, da smo v Natura 2000 območju, bodo obiski organizirani z vodenjem. Ker moramo spoštovati, da je na Barju kmetijska krajina in se ljudje ne morejo kar prosto sprehajati po travnikih," je pojasnila Skokova. Sprehod od središča Iga do muzeja na prostem traja dobrih 15 minut, a je res posebno doživetje.

Velušček, ki je bil eden od pobudnikov ideje o koliščarskem centru, projekt vidi predvsem kot promocijo dela generacij arheologov in raziskovalcev. "Hkrati si obetam, da bomo s tem lažje prišli do sredstev in papirjev za kakšna večja izkopavanja na Barju. Mi smo plačani iz davkoplačevalskega denarja, to pa je namenjeno njim, da imajo tudi oni kaj od tega. Da si ustvarijo sliko o tem, kako je tukaj bilo nekoč."

Projekt Na-kolih zajema kulturno-arheološki interpretacijski center Morostig, v okviru katerega so obnovili tudi kaščo iz 18. stoletja, povezovalno (učno) pot in rekonstrukcijo koliščarske naselbine z ojezeritvijo oziroma muzej na prostem. Ideja o koliščarskem centru je stara več kot dvajset let, sama gradnja projekta pa se je začela septembra 2019 in je sovpadla s pandemijo, kar je bil dodaten izziv.

"Na srečo gre za manjši objekt, tako da nismo prekinili z gradnjo, ampak so bile pa omejitve, da je lahko bila samo ena gradbena skupina na delu hkrati," je pojasnila Skokova iz občinske uprave. So se pa zaradi korone in inflacije dvignile cene. "Zato smo morali zaprositi tudi za dodatna sredstva, ki smo jih na srečo dobili. Je pa res, da smo potem, čeprav nam je šlo na tesno, imeli idealne vremenske pogoje, saj je bilo letošnje leto res sušno obdobje, da smo lahko na Barju uspešno naredili izkope," je še dodala.

Končna cena projekta se je dvignila s približno 2,1 milijona na 2,9 milijona evrov. Projekt je bil sofinanciran iz evropskih sredstev in državnega proračuna, del sredstev pa je primaknila tudi Občina Ig.