Kaj je za zasutimi predori? Kje se nahaja vhod v drugi sklop rovov? In kam za vraga je izginila gospa Hilda?

Globoko pod zemljo, približno 15 metrov pod površjem mariborskega Tezna – kot smo razkrili že v prejšnjem prispevku – 'tiči' torej še do nedavnega skrit sistem rovov, ki jih je med drugo svetovno vojno dal zgraditi nacistični okupator. Podzemni labirint je služil za potrebe nemotene proizvodnje delov za letalske motorje.

Rove si je danes moč ogledati. Zavod Poslovno Proizvodna Cona Tezno (Zavod PPCT ali na kratko Cona Tezno), ki skrbi za infrastrukturo nekdanjega Tama, od leta 2017 namreč pripravlja dobro uro in pol trajajoče vodene oglede, na katerih obiskovalce popeljejo skozi zgodbo podzemne vojne proizvodnje. Tudi v uredništvu 24ur.com smo se na lastne oči prepričali o enormnosti načrtov Tretjega rajha. In kako so rovi videti danes?

Danes v rove vodi le še en vhod

Edinega še obstoječega vhoda v podzemni kompleks – zdaj, ko veš, kje iskati – sploh ni tako težko najti. Pravzaprav je tako 'zakamufliran' oziroma zlit z industrijsko okolico, da ga – če ne veš, za kaj gre – zlahka tudi spregledaš. Za staro Tamovo kotlovnico, ki je nekoč služila za ogrevanje celotnega območja, je manjša ograjena travnata površina, pred katero nas pričaka vodnica Barbara Izlakar.

Manjše skupine nadobudnežev ni ustavil niti dež, ki je tisto popoldne lil kot za stavo. Dežni škornji – da pridemo primerno oblečeni in obuti, so nam svetovali že prej – pa nam bodo prišli še kako prav tudi tam spodaj. Izlakarjeva nas pospremi do kontejnerja, kjer se preoblečemo v modre delavske halje, na glavo poveznemo zaščitne čelade, v roke dobimo svetilke. Izkušnja bo karseda pristna.

Ob zvokih sirene iz časa vojne se spustimo po 90 stopnicah, okoli 15 metrov pod površje, v industrijsko preteklost Maribora. 'Sprehod navzdol' ves čas spremlja hrup vodne črpalke, katere ogromna cev se spušča ob stopnicah in ki iz rovov črpa podtalnico. Centimeter ali dva blatne mlakuže v posameznih odsekih sicer ostaja, nepremočljiva obutev za brodenje po vodi, ki polzi po tleh, pa tako pride še kako prav.

Zamolčana zgodovina se razkrije: odkritje skrivnih podzemnih prostorov

Na podzemnem izletu se nam pridruži še Maja Vintar, skrbnica projektov v PPC Tezno. Projekt oživljanja tezenskega podzemlja je kot njen otrok, se pošaliva. O rovih namreč ve več od marsikaterega zgodovinarja ali nekdanjega zaposlenega. "In kdaj so vam razodeli svoje skrivnosti?" jo povprašam. "Ko sem začela delati v Zavodu PPC Tezno, sem s svojim nadrejenim enkrat mesečno hodila popisovat stanje števca na črpalki za vodo, ki je v južnem odseku kompleksa, skrajno levo. Zmeraj sva šla po isti poti, seveda mimo številnih drugih odcepov. Spraševala sem ga, kam vodijo vse te poti in kaj sploh je to, a je zamahnil z roko in dejal, da gotovo nič pomembnega," se spominja. Odgovor ji – vedoželjni, kot je – ni zadostoval. "Ni in ni mi dalo miru. Nekega dne sem zato vzela svetilko in se sama podala v podzemni svet." Najprej do znane črpalke, nato pogumno naprej, v temo, ki jo zadušljivo polni vlažen in jedek zrak. "Ni bilo konca. Ko sem prišla do zavoja, je sledila pot naprej, pa spet križišče in tako dalje." A odkrivanje skorajda že fantazijskega sveta 15 metrov pod zemljo se je hitro izkazalo za vse prej kot sprehod v parku; podzemni rovi so namreč hitro 'pokazali zobe'. "Seveda sem se izgubila. Kdo ve, kako dolgo sem tavala," razlaga. Na srečo pa je še vedno slišala hrup črpalke in pot na prosto našla tako, da se je ravnala po njem.

Podobno je leta 2010 za oddajo Dobro jutro svojo izkušnjo s temnim prepletom poti opisal tudi Peter Pokeržnik, nekdanji Tamov inženir. "S prvim šefom sva z gumijastimi škornji prehodila vse tiste rove. Slišijo se samo črpalke in po tistem se orientiraš. Je popolna tema; imaš svetilko, ampak je labirint rovov," je poudaril. Izgubiš se tako, še preden se dobro zaveš.

Kje je gospa Hilda?

V nasprotju z Vintarjevo pa za časa nemške okupacije marsikdo ni imel te sreče. Skupinica se ustavi ob zatohlih prostorih, kjer je imel nekoč pisarno nadzornik oziroma vodja proizvodnje. Tam še stoji miza, ki jo zdaj prekriva rja. Nerazpoznavni predmeti, ki sta jih požrla čas in vlaga. V sosednjem predelku je bilo tajništvo – tam je sedela tajnica oziroma 'šefica' (kot so jo klicali nekateri) Hilda Fišer. Gospa, za katero pa se je izgubila vsaka sled. "Fišerjeva naj bi bila vse od konca vojne pogrešana. Govori se celo, da nikoli ni prišla iz rova," pripoveduje Izlakarjeva. Malo verjetno, da obiskovalca ob takšnih zgodbah ne bi zmrazilo. Kar naenkrat dobiš celo občutek, da se je nekoliko shladilo, zavel je neprijeten piš in skorajda gotovo je na koncu hodnika v trdi temi nekaj zaškrtalo. Vodnica pa nadaljuje: "Na tem mestu bi morda veljalo pozvati javnost: če bi kdor koli imel kakršne koli informacije o pogrešani, naj, prosim, stopijo v stik z nami."

Počasi se prebijemo do skrajnega južnega levega odcepa z vodno črpalko, o kateri je malo prej govorila Vintarjeva. Ta se vklopi vsakih nekaj minut, med prečrpavanjem podtalnice na plano pa močno brni. Tam se nahaja tudi eden od treh podzemnih vodnjakov. Ti so kristalno čisto in celo pitno podtalnico iz globine črpali že za časa 'obratovanja tezenskega podzemlja'. Vodnjake so kasneje povečali in jih nadgradili s filtri, vodo – pitno in tehnološko, ki je je tam na pretek – pa črpali za potrebe celotnega Tama. Po pripovedovanju Pokeržnika so vodo iz rovov želeli uporabiti tudi za hlajenje kovačnice, a tega načrta niso izpeljali. Danes delujeta še dva vodnjaka, ki črpata vodo iz globine 27 metrov.

Prvo spogledovanje s poslovnimi priložnostmi: šampinjoni, vinska klet, diskoteka, strelišče …

Poleg uprave Tama je peščica delavcev vedela za podzemne prehode in že za časa mariborskega avtomobilskega velikana potencial skrite velikanske podzemne tovarne želela izkoristiti. Pokeržnik se je leta 2010 spominjal, da se je pojavil predlog, da bi noter gojili šampinjone. "Ampak tega nismo mogli dovoliti, ker bi to pomenilo konec pitne vode. Potem so predlagali vinsko klet, ker je ugodna temperatura. Potem celo diskoteko – ne bi nikogar motili, ker je zvočno zelo dobro izolirano – gor je le 15 metrov zemlje. Pojavil se je tudi predlog o strelišču."

Zaostrene razmere in omejeno okolje: najbolj zaželeni 'dobrini' zrak in komunikacija z 'zunanjim svetom'

Vodnici nas počasi pripeljeta do predela, kjer je imel svoj 'štab' vodja izmene. V trenutku se zdi, kot da se je čas zavrtel daleč daleč nazaj. Osvetljena sobica, na sredi katere stoji delovna miza. Zgodovina je na dosegu roke, časovni stroj te v trenutku 'katapultira' v dneve, ko je tukaj hrumelo, odmevalo in se prašilo. Upravljavci so vse bolj ali manj namreč pustili nedotaknjeno. V dobrih dveh centimetrih odprtem predalu pisalne mize, ki ga je rja prikovala v tako zataknjen položaj, je v soju svetilke moč videti staro časopisje. Na polički ob vhodu je še vedno skodelica, in če zapreš oči in povohaš, imaš občutek da bi skorajda lahko zaznal staro kavno usedlino z dne, ko je vodja zadnjič tukaj spil svoje jutranje poživilo. Na steni je zvonec, pa ostanki radijskih kablov, ki so medvojnim fabriškim delavcem omogočali vsaj iluzijo stika s svetom zgoraj. O tem, kako privilegiran položaj je imel vodja izmene, priča tudi zračni jašek, speljan iz pisarne nad zemljo. Najbolj so namreč pogrešali svež zrak.

Da gre za svet podzemlja, ki že skorajda spominja na jame, pričajo tudi kapniki, ki so nastali ob stalni prisotnosti vlage in podtalnice. Stoječi kapniki in kapniške strukture, ki visijo s stropa hodnika, so se na nekaterih mestih celo združili – tam so nastali le dober centimeter debeli stalagmati. "Obiskovalce vsakič posebej opomnimo, naj se jih ne dotikajo. Ravno zadnjič nam je nekdo enega zlomil. Zelo so namreč krhki," na nepremišljenost in brezbrižnost opozori Vintarjeva. "Zelo zanimivo bi bilo poznati njihovo kemično strukturo, zato smo jih nedavno dali analizirati," doda.

Risbe in akti na stenah: ženske figure in 'zaribani' Nahtigal

Počasi pridemo do spalnega predela. Stene tukaj so 'opremljene' s preprostimi risbami, pa tudi z bolj dovršenimi grafiti in akti, ki jih spremljajo načečkane 'opolzkosti'. Tukaj je naslikan – kot napis spodaj pojasnjuje – Nahtigal. "Po tem, kaj te risbe prikazujejo, sklepamo, da je šlo za precej 'zaribanega' vodjo. Ker mu tega, kaj čutijo do njega, seveda niso mogli povedati v obraz, so se mu posmehovali tako," meni Vintarjeva. "Je pa enkrat prišla na ogled rovov gospa, ki je ob pogledu na eno od teh slik povsem prebledela. Rekla je, da v njeni bližini živi nek starejši moški z istim priimkom, celo podoben naj bi bil temu narisanemu in da se ji zdi, da bi lahko nekoč delal tukaj," razlaga v smehu. Če je šlo za pravega možakarja ali ne, najverjetneje ne bomo izvedeli nikoli. Delavci, ki so delali v podzemni tovarni, so večinoma že pokojni ali pa o tem ne želijo govoriti.

Z leti pozabili na jašek in vanj je zgrmel celoten bager

Stroje so v skrivno podzemno tovarno in nato tudi iz nje spravili skozi ogromen jašek, ki se nahaja pod zdajšnjo stavbo Tam Europe. Še v najboljših časih Tama, ko sta bili v hali montažna linija in cevarna, se je na tleh razpirala velika železna plošča. Po koncu druge svetovne vojne, ko so podzemno tovarno zaprli, so prav skozi ta 15-metrski 'prepad' s pomočjo dvigala na plano spravili večino strojev, ki so jih nato uporabili v nastajajoči tovarni TAM. Leta 1975 so skozi jašek dvignili in odpeljali še zadnji stroj, podzemne hodnike pa do konca počistili težke industrije. Skozi leta so železno ploščo prekrili, sčasoma pa na gromozansko luknjo spodaj celo pozabili. "Ob obnovi zgornje hale se je tako zgodilo, da je vanjo zgrmel celoten bager," pove vodja projektov v Tamu. Ploščo so po tem dogodku zaprli in prekrili z betonom.

Skrivnostna zgodovina: koliko kilometrov podzemnega prepleta je še neodkritega?

Coni Tezno je uspelo pridobiti le del izvirnih načrtov tezenskega podzemlja. Iz zemljevidov je razvidno, da se pod površjem vije za okoli 1,8 kilometra hodnikov, ki se razprostirajo na površini okoli 15.000 kvadratnih metrov. Podatki, ki krožijo o tem, kolikšna površina rovov je danes še ohranjena, se sicer precej razlikujejo: po nekaterih informacijah naj bi jih bilo v skupni dolžini za okoli 2,5 kilometra (na površini petih hektarjev), po drugih za 3,5 kilometra, spet po tretjih naj bi se prepletali na površini 8512 kvadratnih metrov. Pojavljajo pa se tudi navedbe, da naj bi se pod površjem Tezna nekoč nahajalo za kar 14 kilometrov skrivnostnih hodnikov.

Upravljavci rovov pa so nedolgo nazaj odkrili dodatne dokumente – dolgo skrite načrte in zemljevide (vsaj delnega) preostanka tega nekoč 'prepovedanega' območja. "Skozi leta raziskovanja nam je uspelo navezati stike s številnimi muzeji in arhivi. Posebej dobre odnose ohranjamo s Pokrajinskim arhivom Maribor, kjer hranijo metre in metre dokumentacije nekdanjega Tama," pripoveduje Vintarjeva. "Ko smo mislili, da smo pregledali in proučili že čisto vse, nekega dne zazvoni telefon. Obstala sem kot vkopana, ko je glas na drugi strani linije dejal, da so na dnu neke stare pozabljene omare v kleti našli načrte, na katerih piše 'ROVI'. Povedali so nam, da menijo, da gre za 'naše', ter nas vprašali, ali bi nas ti papirji zanimali," z žarom v očeh razlaga sogovornica. Ko so jih podrobneje proučili, pa še večje presenečenje: dokumenti so razkrili, da je to, kar so poznali do nedavnega, le tretjina vsega, kar naj bi bilo spodaj.

Sledilo je intenzivno raziskovanje in iskanje vhodov v te še neodkrite komplekse. Enega so že našli, a je vstop v podzemne hodnike za zdaj še nemogoč, saj so do vrha napolnjeni s podtalnico.

Med starimi Tezenčani pa so še žive pripovedke tudi o tem, da je Maribor pod zemljo povezan z okoli 25 kilometrov oddaljenim Kidričevim. Nekdanja Tovarna letalskih motorjev Maribor je namreč nastala v istem obdobju kot Tovarna glinice in aluminija v Strnišču – poznejši Talum Kidričevo. Tudi pri Talumu naj bi v preteklosti našli nekakšne rove in že zasute obokane hodnike, pa tudi slišati je govorice o tem, da naj bi okupator imel v načrtu povezati del tezenskih rovov s kidričevskimi. Če je Nemcem to tudi uspelo, morda ne bomo nikoli izvedeli ...

Rovi le dobijo uporabno vrednost: turistični in izobraževalni potencial

Vse odkar se je na pol pozabljena zgodovina tega dela Maribora spet sramežljivo odstrla zvedavim raziskovalcem (in pozneje tudi javnosti), se pojavljajo vprašanja, kako tovrstno kulturno dediščino ohraniti, čim bolje izkoristiti in predstaviti zainteresiranim obiskovalcem. Skozi leta so se pojavili različni predlogi – tudi zamisel, da bi v njih svoje mesto našli muzejski eksponati. "Te načrte smo kmalu opustili, saj je vlaga preprosto previsoka, in kar koli bi tukaj namestili, bi bilo že zelo kmalu povsem uničeno," pravijo v Zavodu Poslovno Proizvodna Cona Tezno. So pa del rovov spremenili v poldrugo uro dolg interaktiven ogled, obogaten s spremljajočo fotografsko razstavo o stari tovarni in s pričevanji o tem zanimivem ostanku mariborske tehniške dediščine. Rovi tako počasi postajajo prepoznavna turistična točka Maribora, načrti upravljavcev pa so zdaj povezani predvsem z ohranitvijo industrijske dediščine.