Pri rosnih trinajstih si je Sean Swarner v Coloradu poškodoval koleno. In ko so ga odpeljali v bolnišnico, so po naključju odkrili, da ima raka. Hodgkinov limfom, ki je potekal povsem brez običajnih znakov. "Vse je šlo narobe, vendar z dobrim razlogom," se v preteklost ozira danes. Starši so mu povedali le, da je bolan in mu tako vlili upanje, da bo bolezen premagal. In to mu je uspelo – rak je odšel v remisijo. A že nekaj let kasneje so med kontrolnim pregledom odkrili novega raka. Redek Askinov tumor na desnem pljučnem krilu. Tokrat je bila diagnoza smrtonosna, zdravniki so mu napovedali le še 14 dni življenja.
A so se pošteno ušteli. Pred menoj danes sedi 50-letni Sean, ki se bolj, kot da bo umrl, boji tega, da ne bi živel: "Veliko ljudi dandanes je živih, a v resnici ne živijo." Še vedno se spominja trenutka, ko so mu prvič napovedali tri mesece življenja, drugič pa 14 dni: "14 dni. Kako lahko kaj takega 16-letnik sploh sprejme? Skoraj so me že pokopati, poklicali duhovnika in hospic. Lahko bi obupal, se sprijaznili s tem, a obupati zame v resnici nikoli ni bila ena izmed možnosti." Zase pravi, da je hodeč, predvsem pa živ čudež. Da je preživel, je bil njegov največji zadetek na loteriji. Odstotek za preživetje je bil, kot so zdravniki izračunali kasneje, neverjetno pičlih 0,0001. Recept za življenje so bile, ko se ozira nazaj, kemoterapije, sodobna medicina, podpora družine, molitev in notranja volja ter upanje, ki ga nikoli ni izgubil, našteva. Prepričanje, da se ne bori za življenje, ampak da je samo bolan, je bilo ključno, meni.
V bitki z rakom se ni osredotočil le na to, da ne bo umrl, ampak na to, da bo živel, pove: "Mislim, da je ta preprosta sprememba perspektive in osredotočanje na to, kar sem si želel, namesto da bi se izogibal temu, česar nisem želel, vsekakor pomagala. Ljudem, ki se znajdejo v težki situaciji, naj bo to zdravstvena, osebna ali poslovna, želim zato zdaj pokazati, kaj vse je mogoče."
Osvojil najvišje vrhove vseh celin, presmučal Severni in Južni pol
In zdi se, da zanj meja ni. Postal je edini človek, ki je dvakrat premagal raka in z enim pljučnim krilom osvojil veličastni Mount Everest. A na streho sveta se ni odpravil le zase. S seboj je odnesel zastavo z imeni drugih, ki so zmagali v boju s težko boleznijo. Tako se je rodilo njegovo poslanstvo. Odločil se je, da želi vsem, ki se znajdejo v najtežji bitki svojega življenja, prižgati iskrico upanja in navdiha. A to je bil šele začetek. Začel je z, kot se pošali, zbiranjem vrhov – tako je doslej stal na najvišjih vrhovih vseh celin. Nadaljeval tako, da je presmučal Severni in Južni pol ter premagal havajski Ironman.
Zdaj pa namerava, da bi ozaveščal o tem, da lahko raka na pljučih, dobi prav vsak, premagati še en nor izziv – sodeloval bo na dogodku World Marathon Challenge, kjer bo v sedmih dneh na sedmih celinah pretekel sedem maratonov.
Seveda pa njegova pot, čeprav se je začela v bolniški postelji, nikakor ni takoj vodila do najvišjih vršacev sveta. Njegov prvi cilj je bil, da se priplazi od bolniške postelje do kopalnice. "Bil sem utrujen, ker sem zaradi kemoterapij 36 ur zaporedoma bruhal. Nato sem se želel sam potiskati v invalidskem vozičku, nato sem se moral znova naučiti hoditi. Imel sem kopico manjših ciljev, ki sem jih moral doseči. Starši so me vedno učili, da mi ni treba biti najboljši, ampak da moram vedno dati vse od sebe." In njegova pot do osvojitve najvišje gore na svetu se je začela s hojo, tekom, plezanjem, nadaljevala z daljšimi pohodi: "A vedno sem imel v mislih, kako se bom počutil, ko bom dosegel vrh."
'Nisem dovolil, da bi rak napadel moje misli'
"Nikoli nisem dovolil, da bi rak, ki je napadel moje telo, napadel tudi moje misli," pripoveduje. Ko sem preboleval raka, sem imel slabe in slabše dneve, vsak dan vsekakor ni bil dober. A ko so slabi dnevi nastopili, so bili ob meni oče, brat in mama, ki so mi vedno znova pomagali, da sem se pobral, se spominja. "Mislim, da sem sčasoma spoznal, da ne želim, da bi to vplivalo na moj um. Bolezen bi lahko napadla celo moje telo, vendar sem bil jaz tisti, ki je bil odgovoren za to, kako vidim svet. Tega, da sem imel raka, nisem mogel nadzorovati, lahko pa sem nadzoroval, kako sem se nanj odzval. In tako je kot pri vsem v življenju, če doživite karkoli travmatičnega, lahko je to ločitev, lahko je prometna nesreča ... Morda ne morete nadzorovati situacije, lahko pa vedno nadzirate, kako se nanjo odzovete. In to sem se odločil že zelo mlad."
Zaveda se, da lahko vsak trenutek ponovno zboli, a to ga ne plaši več v tolikšni meri, kot ga je nekoč. "Če bi se nenehno osredotočal na to, ne bi nikoli več zapustil hiše. To je tako, kot če se ljudje, ki so doživeli prometno nesrečo, nikoli več ne bi vozili z avtomobilom. A potem ne boste nikoli izkusili življenja. Če me ne bo več skrbelo za raka, lahko počnem veliko drugih stvari. Ne osredotočam se na preprečevanje raka, ampak se osredotočam na zdravje." Kot pravi, je svoje možgane sčasoma naučil, da se osredotočijo na tisto, kar si želi. Kot poudarja, moramo biti pozorni na naš notranji dialog. In če pozitivno mišljenje nikakor ni vedno garancija za pozitiven izid, pa je negativno razmišljanje skoraj zagotovo pot v negativen izid, je prepričan.
Morda pa je vaš izziv, da se, če sumite, da se v vašem telesu nekaj dogaja, čimprej odpravite na obisk k zdravniku, ki ste ga (pre)dolgo odlašali. V Sloveniji za rakom vsako leto zboli več kot 8000 moških. Kar 70 odstotkov moških pa zaradi strahu pred tem, da bi se pogovorili o raku, do zdravnika ne bo prišlo pravočasno.
'Vsak ima v življenju svojo 'goro', ki jo mora preplezati'
"Ves čas želim živeti. Upam, da se bom pred smrtjo brez obžalovanja lahko ozrl nazaj z zavedanjem, da sem živel življenje, ki ga je vredno živeti," razmišlja.
Pri tem izpostavlja, da seveda ne bodo vsi preplezali Mount Everesta, da pa imamo v življenju vsi svojo goro, ki jo moramo premagati: "Seveda se vsi ne bodo povzpeli na Mount Everest in le redki bodo pretekli maraton na vseh celinah. In mislim, da tega od ljudi niti ne bi smeli pričakovati. Toda to velja za vse cilje in kakršno koli oviro v življenju. Lahko je to dobesedno plezanje z bolniške postelje, ponovno učenje hoje ... Če imate globlji namen, vedite, da vas vse, kar vam stoji na poti, ne bo nikoli ustavilo. Dokler veste, da ste notranje močni, in verjamete vase". Ljudi želi navdihniti, da verjamejo, da je mogoče doseči več: "Želim jih spodbuditi, da naredijo prvi korak, hkrati pa jim dati moč. Vsakdo mora v življenju preplezati svojo goro in želim, da to stori, da sledi svojim sanjam, da se premakne iz cone udobja, saj se šele tam resnično začne življenje."
Moški o raku težko spregovorijo, k zdravniku mnogokrat pridejo prepozno
Morda pa je vaš izziv, da se, če sumite, da se v vašem telesu nekaj dogaja, čimprej odpravite na obisk k zdravniku, ki ste ga zaradi strahu (pre)dolgo odlašali. V Sloveniji za rakom vsako leto zboli več kot 8000 moških. Kar 70 odstotkov moških pa zaradi strahu pred tem, da bi se pogovorili o raku, do zdravnika ne bo prišlo pravočasno. "Problematika moških je, da o raku ne govorimo, da se zapiramo. Dokazano je, da 70 odstotkov moških zaradi tega k zdravniku pride prepozno. Dandanes v tem obdobju so vsi moški že zamenjali zimske gume in za servis avtomobila porabili veliko denarja, na pregled pa bo šel le redkokateri. Čeprav naša država zelo dobro poskrbi za presejalne programe," opozarja podpredsednik društva Onkoman Jaka Jakopič.
Morda vam pomaga Shanov nasvet. Kot se spominja, se je, ko je prejel diagnozo, pogledal v ogledalo in nepretrgoma ponavljal besedo rak, dokler ta počasi ni izgubila moči, ki jo je imela nad njim: "Nazadnje sem se vprašal, česa se tako bojim? Vsakič, ko je ta beseda prišla iz mojih ust, je izgubila nekaj moči. Tako lahko zdaj rečem rak, ne da bi me bilo strah. Ponovno sem prevzel nadzor. Rak ne obvladuje več mojega življenja. "
Vsem, ki se soočajo s takšno diagnozo, pa svetuje, da naj se zavedajo, da niso sami in da naj poiščejo oporo ljudi, ki so se morda že znašli v istih čevljih. Vsem pa na srce polaga, da naj se vedno obrnejo na pomoč, če čutijo, da jo potrebujejo in da nikoli ne izgubijo upanja, upanja na nekaj več: "Upanja, da je nekaj mogoče. Upanje je seveda le prvi korak. Potem morate udejanjiti, kar želite in kar si želite. Toda nikoli ne izgubite upanja. Kajti, ko enkrat izgubimo upanje, kaj nam ostane?"
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.