Pospravili so kostume, sešili so jim zastavo: Zavedanje, da je vojna, je bilo takojšnje

Za folklornike je bilo to razburljivo obdobje. "Zelo težko je opisati veselje takratnega članstva, ko smo že spomladi 1991 prejeli uradno vabilo jugoslovanskega CIOFF, da bomo še v istem letu gostovali v 'obljubljeni deželi' Ameriki. Za mlade kulturnike je to v tistem času pomenilo veliko priznanje – sodelovati na  dveh velikih mednarodnih folklornih festivalih in predstavljati jugoslovansko folklorno dediščino," se spominja Zvone Gantar. 

Poleg tega je bilo to zanje praznično leto, saj je vabilo sovpadalo s praznovanjem 40-letnega delovanja folklorne skupine. Priprave so člani vzeli skrajno resno in pripravili zanimiv program: "Zavedali smo se, da gremo na festivala, katerih vodja je bil takratni predsednik mednarodnega CIOFF, gospod Guy Landry. In nastopati pred predsednikom, ki je bil velik poznavalec folklornih plesov, je bila za nas Savčane velika čast in hkrati odgovornost." 

50-članska skupina se je nato 22. junija v Zagrebu z veliko prtljage vkrcala na letalo: "Poleteli smo v Beograd, od tam pa direktno v kanadski Montreal. Ne boste verjeli, kakšno vzdušje so napravili naši godci v letalu Jata. Plesale so tudi stevardese in iz kabine je prišel aplavdirat tudi kapitan letala." 

Let je zato hitro minil, pričakal jih je prijazen sprejem, za nekaj razočaranja so poskrbele le namestitve: "Spalo nas je 20 skupaj, in to na posteljah za reševanje, brez vzglavnika in s skromno odejo. Tudi tuširali smo se pod skupnimi tuši, kar nas je fante spomnilo na služenje vojaškega roka v domovini." 

Dneve so nato izkoristili tudi za spoznavanje mesta, v večernih urah pa so se z vsemi gostujočimi skupinami srečali na družabnem večeru: "Tu so takoj prevladali naši godci in ves večer se je plesalo na slovensko muziko."

Medtem ko se je doma rojevala država, so 26. junija v mestu Lachine nastopili na veliki otvoritveni paradi: "V paradi smo se predstavili kot Jugoslovani, pokazali smo se v različnih slovenskih in jugoslovanskih kostumih. Jasno, pred nami so nosili tudi jugoslovansko zastavo." 

Zadovoljni z nastopom so se odpravili spat, saj sta jih naslednji dan čakala dva velika nastopa: "A že navsezgodaj zjutraj, za dobro jutro so nas obvestili, da je v Sloveniji vojna. Z mešanimi občutki, tudi s strahom smo sprejeli to novico, saj so se nam porajala mnoga vprašanja. Bili smo na tisoče kilometrov stran od doma. Vprašanja, kaj zdaj, kako naprej in kako domov, so se kar vrstila. Nekaj članov skupine je menilo, da moramo takoj domov. Vendar kako, ko pa smo predaleč in brez informacij? Spraševali smo se, ali je vrnitev sploh mogoča." 

Na sestanku z organizatorjem so se nato dogovorili, da ostanejo na festivalu in predstavljajo samo slovensko kulturno dediščino: "Jugoslovanski kostumi so ostali v kovčkih. Organizator je bil tako razumevajoč, da nam je sešil slovensko zastavo. Tako smo iz dneva v dan nastopali in bili deležni občudovanja, saj je večina gledalcev vedela, da je v Sloveniji vojna." 

Vmes so po televiziji, če so le imeli dostop do nje, spremljali dogodke v domovini: "Tudi telefonske zveze z domačimi sprva ni bilo mogoče vzpostaviti, šele ko so se začeli dogodki umirjati, smo bili po telefonu informirani o situaciji v Sloveniji. Kot vodja skupine sem dobil možnost telefonskega pogovora s takratnim direktorjem tovarne Sava, ki je bila naš glavni sponzor na tem festivalu. Strinjala sva se, da kljub razmeram v domovini na festivalu sodelujemo do konca in častno zastopamo svojo državo Slovenijo. Tako smo nastopili na festivalih v Lachinu in v Cornwallu." 

Ob koncu festivalov pa je bilo jasno, da je treba domov, in stiska je naraščala, saj je pot domov vodila čez letališči v Beogradu in Zagrebu: "Organizatorji festivala so nas želeli zadržati v svoji sredini do umiritve situacije in možnosti vračanja v domovino želeli in so nas povabili k sodelovanju na še enem festivalu. Domačini so bili zelo razumevajoči in gostoljubni ter so nam ponujali začasno nastanitev v svojih domovih. Toda članom in članicam skupine sta se vedno bolj poznali utrujenost in zaskrbljenost, pa tudi noše niso bile več primerne za dostojno predstavljanje naše kulturne dediščine.  Odločili smo se za vrnitev domov."

Na pomoč jim je priskočil takratni direktor tovarne Sava, ki jim je v telefonskem pogovoru zagotovil, da bo na letališču v Beogradu vse potekalo varno, da jih ne bo zadržala niti vojska niti policija in da bodo lahko takoj presedli na letalo za Zagreb: "Kaj vse se je pletlo po naših glavah, ko smo vstopali na Jatovo letalo – in to brez vsake besede ali slovesa – je težko opisati. Zagotovo strah, negotovost, pa vendarle veliko željo po srečanju z domačimi." 

Eden od članov pa se je odločil, da se v Slovenijo ne vrne, in je ostal v Kanadi, kjer živi še danes. 

Ob vrnitvi v domovino je bilo razpoloženje v letalu povsem drugačno kot na poti na festival: "Ves let je minil v skoraj grozeči tišini. Vsi smo napeto čakali, kaj se bo zgodilo pri izstopu iz letala."

A na olajšanje vseh je prestopanje na letalo za Zagreb v Beogradu minilo brez težav: "Takoj po pristanku na beograjskem letališču smo sicer morali v manjši sobi čakati eno uro, ki se nam je zdela večnost."

V Zagrebu jih je pričakal pogled na polno letališče vojaških letal: "Zavedanje, da je vojna, je bilo takojšnje." 

Čakal jih je še del poti z avtobusom: "Pogled na Alpetourjev avtobus, ki nas je čakal pred letališčem, nas je malo sprostil in olajšanje se je začutilo v besedah, ki so kar vrele iz nas. Počutili smo se že skoraj doma, skoraj varne, saj si nismo znali predstavljati, kaj vse se je dogajalo v domovini. Kar hitro smo spoznali, da pot do doma še ni varna in da bo še dolga."

Ceste so bile zaprte, povsod vojaki, vojaška vozila, orožje: "In zato pot z avtobusom ni šla po naših načrtih. Zaradi blokirane glavne ceste smo vozili po stranskih cestah, in kot da še ni bilo zadosti nevšečnosti zaradi vojne, se je sredi temnega gozda na Dolenjskem avtobus pokvaril in obstal. Popravilo je zahtevalo svoj čas, in namesto da bi bili doma že v večernih urah, smo v Kranj prišli šele naslednje jutro."

Ostali pa so spomini, ki še dolgo ne bodo zbledeli: "Na gostovanje smo odšli in prišli kot Jugoslovani, med gostovanjem, ko se je v domovini bila vojna za Slovenijo, pa smo priredili svoj program, nastopili kot ponosni državljani Slovenije in predstavljali slovensko kulturno dediščino. Kljub težkim občutkom nastopajočih je Folklorna skupina Sava Kranj vse nastope dostojno opravila in za to sodelovanje prejela zelo dobro oceno," zaključuje Gantar.