'Saj že itak vse vesta ali pa ju ne zanima zares, kaj se z mano dogaja'

"Mislila sva, da je varen v svoji sobi," pravita starša v britanski mini seriji Adolescenca, ko v obupu skušata analizirati, kaj je pripeljalo do tega, da je njun 13-letni otrok zagrešil strašen zločin. Serija odpira debato o vlogi staršev, šole, vrstnikov in družbenih medijev v današnjem vse bolj odtujenem svetu, vendar ne ponuja jasnih odgovorov na številna vprašanja, ki se porajajo ob tem.  

"Odrasli igramo vedno manjšo vlogo v svetu otrok in mladostnikov, medtem ko smo hkrati vedno bolj zapolnili njihov prostor z nadzorom, pregledom in nezaupanjem," ugotavlja mag. Jasmina Smajić Šupuk, strokovnjakinja socialnega dela na področju varstva otrok in mladostnikov. Pri svojem delu je otrokom, ki jih je obravnavala, pogosto zastavila dokaj preprosto vprašanje: kako je videti tvoj dan? "Otroci so povedali, da pričnejo dan sami, saj so starši že v službi. Izpeljejo jutranjo rutino, zajtrk in odhod v šolo. Nato sledijo šolske obveznosti in dodatne dejavnosti. Nekateri otroci imajo tudi po tri ure in več dejavnosti. V popoldanskem času pa so pogosto v sobi, za zasloni in pred ekrani," je povzela realnost številnih otrok in mladostnikov, s katerimi se srečuje pri svojem delu.  

Časa, ki ga družina kakovostno preživlja, je vse manj. Pogosto so to le vikendi in prazniki. Toda odnosi se gradijo ves čas, poudarja: "Staršem polagam na srce: preživljajte čas s svojim otrokom. Pa s tem ne mislim, da ga vozite na vse možne dejavnosti, da z njim enkrat na teden ustvarjate ali na silo gradite nek pogovor. Naj vas začuti, da ga resnično poslušate."  

Tudi svetovalka s področja čutne vzgoje, mentorica in specializantka lacanovske psihoanalize, dr. Lucija Čevnik, meni, da je aktivno poslušanje veščina, ki je precej spregledana. "Ko delam z najstniki, je to z njihovega vidika ena najbolj pogrešanih veščin pri starših. Starši poslušajo, a ne slišijo, pravijo najstniki. Medtem ko mu nekaj pojasnjujem, si starš že oblikuje odgovor. Zato mi takoj, ko neham razlagati, servira svojo kritiko, idejo, kako bi se on lotil stvari, kako je bilo s to dilemo v njegovih mladostniških letih, in potem se čudi, zakaj nikoli nočem nič povedati in z njim deliti. Saj že itak vse vesta ali pa ju ne zanima zares, kaj se z mano dogaja, pogosto tarnajo mladi," pripoveduje.

Kako poslušati in slišati svoje otroke?

Pomembna veščina, ki bi se je torej moral naučiti vsak odrasel, predvsem starš, je, kako poslušati in slišati otroka. "Otrok potrebuje najprej prostor, da lahko nekaj izrazi. Starši najpogosteje planemo po njegovih besedah, kot da so ogenj, ki ga moramo v trenutku pogasiti. Starš, ki ga boli bolečina lastnega otroka, ko se mu ta odpre, najpogosteje poskuša prevzeti pobudo in težavo rešiti namesto otroka ali pa jo minimizirati, da ne bi bila več tako pomembna in boleča (ker ima sam izzive s soočanjem s težavami). Pogosto je otrokova težava tudi navidezno neumna za odraslega, a zanj morda pomeni cel svet. Poslušati ne pomeni le slišati besede, temveč slišati tudi čustvo, namen in kontekst," pravi Čevnikova. 

Premalokrat se namreč zavedamo, da ko otrok pride do staršev z nekim izzivom, najpogosteje ne prosi za nasvet ali njihovo mnenje. "Želi samo nemo pričo, ki sočuti njegovo bolečino in to je vse. In dovolj," poudarja. Dodaja, da morajo biti starši pri tem pozorni tudi na lastno neverbalno komunikacijo. "Res morda nič takega ne rečemo, a otroku naše denimo nestrinjanje pokažemo na druge načine: s telesnimi reakcijami, mimiko, neverbalno komunikacijo, pogledom. Aktivno poslušanje vključuje stik z očmi, odprto držo telesa, zanimanje brez obsojanja in potrpežljivost. Če nam otrok na primer reče, vsi se mi smejijo, ga ne zavrnemo s, to ni res, saj te imajo radi, ampak rečemo: to mora biti res težko, povej mi, kaj se je zgodilo. Šele pozneje pride analiza ali ukrepanje. Na začetku pa otrok potrebuje zavezništvo in sočutje."   

Otroke se naučimo poslušati in slišati, če smo prisotni v njihovem življenju tako fizično kot v duhu. "Da spremljamo njihov življenjski svet. Poznamo njihove strahove, stiske, rutino, stil oblačenja, najljubšo barvo, jed, knjižnega junaka, junakinjo, igrico, ki jo igra. Da smo njihovi prijatelji na IG, Tiktoku itd. Da poznamo otrokove prijatelje, tudi njihove stiske, da spodbujamo najstniškega otroka, da pomaga prijatelju. Pogosto ob obilici tekmovanja in hitrega tempa življenja pozabimo, da moramo pri otrocih negovati sočutje in empatijo. A to bomo zelo dobro opravili, če bomo sami takšni. Torej, če sami kot starši izkazujemo določene vedenjske vzorce, jih bo otrok, pozneje najstnik, ponotranjil, spoznal, pogosto tudi izvajal. Otroci nam pogosto nastavijo ogledalo. Sploh najstniki. Tam pač ni več 'fejk', na silo odnosa. Nihče se ne sprašuje, ko je videti, da je vse dobro. Sprašujemo se, ko stvari ne gredo v redu. Takrat iščemo in raziskujemo. A pogosto je takrat že prepozno," pa dodaja Šupukova.

Kot pravi, se morajo starši naučiti brati svojega otroka. "Otrok ali najstnik bo redko prišel in rekel: prizadet sem, boli me, sem žrtev ustrahovanja, povedali so mi, da moram prinesti 20 evrov, ukradla sem majico v trgovini, ker si je ne moremo privoščiti, izsiljeval sem drugega, ker nisem želel izpasti p****. Starši to redko slišimo neposredno, vendar ko pogledamo za nazaj, pogosto razumemo, da smo ali pa bi lahko prepoznali te trenutke, ko so nam na svoj način sporočali, da so v stiski. Ne bežite v tišino in ne glejte stran," še poudarja strokovnjakinja socialnega dela.  

Načini, na katere otroci izražajo svoje skrbi, težave in stiske, se lahko zelo razlikujejo. "Najpogosteje pa stiske izražajo preko vedenja, ne preko besed. Redko direktno naslovijo, da je nekaj narobe oziroma kaj je narobe. Pomembno je opazovati spremembe razpoloženja, ki nihajo iz umirjenega v razdražljivega – to je sicer precej pogost simptom običajnega mladostnika, a govorim o situacijah, ko je takšno vedenje intenzivnejše in dolgotrajnejše, brez 'svetlih' dni, zapiranje vase, umik od prijateljev. Lahko se stiska kaže tudi kot pretirana navezanost ali stalen upor, kot telesne težave brez medicinskega vzroka (glavoboli, bolečine v trebuhu). Zelo pogosto pa jo spremlja tudi upad uspeha v šoli, motnje spanja, pa tudi pretirano gledanje zaslonov, ki v takem primeru pomenijo beg od bolečega in neprijaznega realnega sveta, v katerem se je otrok znašel," je Čevnikova navedla nekaj primerov. "Starši naj stiske ne minimizirajo, češ to bo minilo, ampak naj se z otrokom pogovarjajo odprto, brez pritiska in v svojem ter otrokovem tempu," poudarja.

Kje lahko starši dobijo pomoč in podporo?

Starševstvo je ena najzahtevnejših in tudi najpomembnejših vlog v življenju. Za vsako delo, vsak poklic potrebuješ ustrezno izobrazbo ali vsaj usposabljanje, le za starševstvo ne dobimo navodil. "Če pa jih že dobiš (lastni starši, različni strokovnjaki, zdravstvo, prijatelji), kaj kmalu ugotoviš, da vsi dobronamerni nasveti za tvojega otroka pač ne delujejo. Slej ko prej prideš do spoznanja, da si v odnosu z otrokom sam (plus partner, če je prisoten). Zato je ključno, da vlogo sprejmeš kot pot osebne rasti. Avanturo, ki ni odvisna zgolj od tebe, tvojih zahtev, načel, principov in ciljev, ampak se sproti spreminja, izgrajuje, ustvarja ostre manevre in obrate. In vse to je normalno," pravi Čevnikova.

Res je, da šole za starše v pravem pomenu ni, a bi jo včasih resnično potrebovali, pa pravi strokovnjakinja socialnega dela na področju varstva otrok in mladostnikov. "Paradoks je v dejstvu, da imamo šolo za starše, udeležba je obvezna za nosečnice (in njihove partnerje), ko so prvič noseče, vendar je vsebina predavanj namenjena negi dojenčka, umivanju zob, ne pa vsebinam, ki bi bile nujne za par, ki pričakuje otroka. To pa so poznavanje otrokovih razvojnih potreb glede na obdobje, negovanje odnosa s partnerjem, prepoznavanje nasilja v partnerskih odnosih, kako zagotoviti otroku varno in podporno okolje, kaj pričakovati pri otroku v obdobju malčka, predšolskega, šolskega otroka in najstnika," je poudarila Šupukova.  

"Biti starš je umetnost. Umetnost krmarjenja med lastnimi čustvovanji in spoprijemanje z otrokovimi. Univerzalnega recepta ni, so pa individualni koncepti pomoči, ki pogostokrat zelo olajšajo starševstvo. Ozavestimo trenutno razvojno obdobje otroka, umestimo trenutne skrbi in obveznosti in pač bivamo v različnih oblikah družinskih celic," pravi.  

V različnih institucijah sicer izvajajo različne programe, ki se jim starši po lastni želji in volji lahko pridružijo. Na primer program Neverjetna leta, ki deluje v okviru Pediatrične klinike v Ljubljani, v okviru centrov za socialno delo se izvajata tudi osebna pomoč in program Pomoč družini za dom, Društvo za nenasilno komunikacijo pa izvaja program učenja starševskih veščin. A kljub naštetemu je po besedah Smajić Šupukove tega premalo, čakalne vrste so dolge, strokovni delavci pa pogosto izgoreli.  

Socialni delavci se pri svojem delu pogosto srečujejo s hudimi družinskimi stiskami. "Pogosto sem videla ranjene starše in še bolj ranjene otroke. Seveda govorim o otrocih in najstnikih, ki so bili prepoznani kot močno oškodovani. Mnogi se vrtijo v sistemu še v drugi ali tretji generaciji. To nam sporoča, da kot družba nismo storili dovolj, da bi ta vzorec prekinili. Pa vendar, nemalokrat se je potrebno zagledati vase, zrcaliti svoje vzorce vedenja in to spreminjati," pa zaključi Smajić Šupukova.

Čevnikova staršem polaga na srce, naj si dovolijo delati napake in se ob njih reflektirati. Kot pravi, nihče ni popoln – ne starš ne otrok. "Odprtost do novih znanj, pripravljenost na učenje (tudi od svojih otrok!) ter povezovanje z drugimi starši ter strokovnjaki pa nam omogoča, da se lažje znajdemo v različnih razvojnih fazah otroka. Otrok raste, se spreminja, razvija svoj lastni jaz, ob njem pa rastemo tudi mi," pravi. Za starševstvo ne obstaja univerzalni recept, temveč gre za odnos in v središču tega odnosa sta prisotnost, stik in iskrenost do sebe in do otrokovih potreb, še pravi.