Prekvalifikacija iz človeka

Tri tedne mineva od slovesnosti ob 76. obletnici osvoboditve taborišča Ljubelj, podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen. 

Zgodovina mora biti učiteljica modrih, je bila ena od misli, ki smo jih slišali. 

A namesto tega smo priča porastu števila posameznikov in gibanj, ki bi pri nas in po svetu radi z odstranjevanjem obeležij brisali ali na novo pisali nevšečna obdobja zgodovine. A če drži, da lahko zgodovina uči le tiste, ki poslušajo, nedvomno drži tudi, da mora biti zgodovina nepristranska, a dosledna učiteljica dejstev, ne interpretacij. 

Morda se boste mlajši bralci ob branju tega prispevka vprašali – zakaj naj bi, zaposleni s svojim življenjem in težavami, poslušali 94-letnega moža, ki ga je v rosni mladosti izoblikovala taboriščna izkušnja. 

Ker je v življenju ključno opazovati in razmišljati. Pa ne (le) o tem, da so bili takrat težki časi, saj to je jasno. V zavesti je treba vseskozi nositi misel, da moramo biti zelo pozorni na to, kaj se dogaja v svetu, da se nikoli več ne bi ponovile situacije, ki so vodile v ekscese, kot smo jim bili priča v 20. stoletju. Nikoli namreč ne gre pozabiti na vzroke in posledice. In dejstvo je, da se vzroki za drugo svetovno vojno skrivajo v prvi svetovni vojni, v zgodovini, 80 let kasneje pa na podobne odklone nismo nič bolj odporni. In tako moramo paziti, da se nepravilnosti v medčloveških odnosih spet ne sprevržejo v takšna zavržna dejanja. 

In če kdo misli, da se ne morejo: po letu 1945 smo imeli Ruando, Srebrenico, danes imamo ljudstvi Rohinga in Ujguri – pa je vse to le nekaj primerov. Seznam genocidov po drugi svetovni vojni je namreč zlovešče dolg. Fraza "nikoli več", stara nekaj desetletij, tako še vedno ni dejstvo, prej nerazumljeno svarilo, preteklih obdobij pa očitno še ne razumemo dovolj, da bi razumeli njihove nauke. 

1944: Imel sem občutek, da sem končal v peklu, čeprav je bila zima

Konec februarja 1944 je bil organiziran večji transport političnih ujetnikov s Povšetove v Ljubljani. Ta transport je slovenska domobranska policija dostavila v Vižmarje, kjer so ga pričakali SS-ovci, da bi ljudi odpeljali v Nemčijo. 

Bil sem del tega transporta. Star sem bil 16 let. Pogumen in naiven obenem, kar pa mi je kasneje tudi pomagalo preživeti. 

SS-ovski sprejem bi težko opisali kot prijazen, saj so nam za popotnico povedali, da bo vsak poskus pobega deset drugih plačalo z življenjem. Potovanje je bilo mrzlo, bila je zima, snežilo je. Imel sem utopično idejo, da bodo transport napadli partizani in nas osvobodili, kar sicer ni bila čisto iz trte izvita misel, saj se je nekaj podobnega zgodilo z enim od transportov za Italijo. 

Ampak mi smo po enem dnevu, eni noči in polovici drugega dne prišli do postaje Dachau. Imel sem občutek, kot da sem končal v peklu, čeprav je bila zima. Naslednji dan se je začela moja zlovešča taboriščna pot. Najprej s prekvalifikacijo človeka v ujetnika. Slačenje, kopanje, dezinfekcija, pregled z rentgenom, s katerim so iskali zlate zobe ali kakšen drag predmet, ki ga je pogoltnil ujetnik. 

Vsa moja taboriščna oblačila, katerih nedvomni vrhunec je bil italijanski alpinski klobuk, so bila izdatno popleskana z rumeno in rdečo barvo. In kot kakšni "pavlihe" smo nato odkorakali v barako, kjer so nas nadrli v več jezikih. 

Tri tedne kasneje smo nato morali pred komisijo za selekcijo. Razdelili so nas na desno in levo skupino. Desna, v kateri sem bil tudi jaz, je bila že pripravljena na delo. Po delitvi smo dobili progaste temno sive uniforme, ki so neznosno smrdele po razkužilu, in obuvalo, ki je celo ostalo na nogah. 

Potem pa so nas vkrcali na vlak in odpeljali v neznano. Nekaj časa smo namreč še lahko spremljali imena postaj, potem pa se je vse skupaj porazgubilo. Po okoli dva dni in dve noči dolgi vožnji v mrazu smo pristali v kraju, ki me je spominjal na Slovenijo. Obdan je bil s hribi, katerih vrhovi so bili zasneženi. Dan je bil jasen in mrzel. Ko so nas odložili, smo stali pri tabli z napisom Markirch.

Opazoval sem jo, medtem ko so nas preštevali, kar je bila v taboriščih vedno muka, saj so šteli počasi ali pa je prihajalo do napak in so postopek ponavljali. Jasno je bilo, da je bila tabla prepleskana in pod barvo mi je uspelo razbrati napis Sainte Marie. Posvetilo se mi je, da smo nekje v Franciji. Šele kasneje smo dognali, da je to pravzaprav francosko mesto Sainte-Marie-Aux-Mines, ki so ga Nemci preimenovali v Markirch. 

Preštevanje se je končalo, nas pa so s kolodvora poslali na glavno cesto. Medtem sem opazil, da se železniške tračnice končajo pri ogromnih lesenih vratih, kar je nakazovalo na to, da je za njimi predor. 

Korakali smo čez lepo mesto, dišalo je po kavi, mleku, kruhu, kar je bilo nadvse mučno za naše želodce, saj dva dni nismo jedli. Naša kolona je štela 500 ujetnikov. 

Ustavili smo se pred opuščeno tovarno Diehl, obdano z bodečo žico. V objektu je odmevalo, tesarji so delali, mi pa smo čakali na otepih slame. Popoldne so nas poslali na ozko prazno dvorišče in razdelili v dve skupini. Mojo so poslali na delo. Spet smo po lepi granitni poti pešačili štiri kilometre. Kos ene od teh kock sem leta kasneje dobil za spomin. 

Velika lesena vrata ob postaji so bila tokrat odprta, pred nami je tako zevala velika črna luknja in preden so nas poslali vanjo, so eni dobili lopate, drugi krampe, meni so dali kos težkega, zarjavelega droga. 

Potem pa smo šli v predor. Počutil sem se obupno, saj me je tik pred odhodom iz Dachaua dosegel tetin paket s hrano. Sestradan, kot sem bil, sem planil nanj, to pa je imelo za posledico hude prebavne težave, ki se še nekaj časa niso umirile. 

Tisti s krampi in lopatami so morali odkopati tire, tisti z drogovi pa smo morali vsak drugi prag prestaviti na drugo stran predora. Kasneje smo izvedeli, da je predor dolg okoli sedem kilometrov in to je bilo treba opraviti po celotni dolžini. Zakaj to počnemo, nam seveda ni bilo jasno. 

Kasneje smo nekaj informacij dobili od domačinov, s katerimi smo občasno prišli v stik, in ki so bili na tem območju naklonjeni taboriščnikom. Povedali so nam, da je predor prevzela nemška letalska tovarna BMW, in da bomo najbrž delali motorje za letala. 

Vsak dan smo delali 12 ur, ob nedeljah pa 18. Bilo je tako težko, da sem čez nekaj tednov skoraj obupal. Ampak nisem. Verjel sem, da bo Nemčija izgubila vojno, jaz pa bom prišel živ domov. Ta misel me je vodila vso taboriščno "kariero". 

Ko smo se po prvem delovnem dnevu vrnili v tovarno, ki je bila spremenjena v taborišče, so bile za nas že pripravljene postelje. Vsak taboriščnik je imel svoj pograd, kar se kasneje v drugih taboriščih ni zgodilo. Vseeno je bilo vse skupaj skrajno neprijetno.

Tako so potem minevali dnevi. Seveda se pa takrat niti za trenutek ni dalo spregledati ali odmisliti, kje smo. Dogajali so se tudi prvi pobegi in tako so nam nekega dne pokazali truplo, ki naj bi bilo od pobeglega ujetnika. Kot opomin. Truplo je bilo sicer v civilni obleki in med seboj smo ocenili, da žrtev najbrž ni bila eden izmed nas, ampak nekdo, ki so ga ustrelili zunaj taborišča. 

V taborišču je seveda vladala hierarhija, starešina taborišča je bil ultrasadist, ki je užival v pretepanju. Pazili pa so nas večinoma odsluženi pripadniki letalskih sil. Del te skupine je živel v baraki znotraj taborišča, drugi del pa v mestu. So pa imeli v taborišču menzo, kjer se je hrana močno razlikovala od tiste, ki je bila namenjena nam, ujetnikom. Ti stražarji so bili zelo različni. Eden izmed njih mi je redno puščal kruh, dokler mu zaradi tega ni začel nekdo groziti. 

Prav tako so prihajali novi transporti taboriščnikov in med njimi je bilo veliko Slovencev, po nekaterih podatkih tretjina. Dva Slovenca sta končala tudi med kapoti. Ampak to se je dogajalo samo v Franciji. Eden  je okoli sebe zbral skupino Slovencev, ki so delali na žagi. Menda jim je prepovedal govoriti, kako se imajo, saj naj bi jim tja domačini nosili hrano. 

Slovenci smo bili tukaj precej povezani, to nas je tudi opogumljalo, in ko smo v predoru delali, je prijatelj Tone vsak dan vprašal, kaj bomo danes jedli za kosilo. S takšnimi pogovori smo se nekoliko tolažili. 

Delali smo tudi načrte, kam bomo po vojni skupaj šli, kar se ni potem nikoli zgodilo. Smo se pa po vojni tisti, ki smo preživeli, redno srečevali, pogosto pri Slamiču. O vojni smo sicer redko govorili, raje smo kaj dobrega pojedli in spili, čeprav je bilo žalostno, da se je po taboriščni izkušnji marsikdo zapil. Tudi jaz sem se iskal, a na drugačen način. Domovina, v katero sem se vrnil, ni bila, kar sem pričakoval, treba se je bilo privaditi razmeram. So pa ta srečanja preživelih trajala, vse dokler pač narava ni poskrbela za to, da nas je bilo vse manj. 

No, po nekaj časa životarjenja v predoru, so mi dodelili mesto telefonista, saj sem ne le govoril nemško, ampak sem razumel tudi lokalni dialekt. Moj sodelavec je bil alzaški ujetnik. Ko je zazvonil najin telefon, sva izvedela, kaj prihaja in sporočila sva naprej, da so bili ljudje pripravljeni. Dobra plat tega napredovanja je bila, da mi ni bilo treba prekladati težkih bremen, slaba pa, da je bilo strašansko mrzlo. 

Potem pa sem si med delom poškodoval roko, moral sem v ambulanto, kjer so mi brez kakšnega sočutja oskrbeli rano in me poslali med tiste, ki so pospravljali po taborišču. Če si se v predoru še lahko kam skril in si za nekaj trenutkov malo odpočil, to tukaj ni bilo mogoče, saj so te vseskozi opazovali. 

Poleg tega si bil tukaj prikrajšan za obrok kruha, ki je bil namenjen samo predorskim delavcem, kar se je poznalo, saj smo že tako životarili ob obupni hrani – koleraba, zelje ... višek je bila Knorrova juha iz posušenega graha, ki pa so jo pokvarili z dodatkom kolerabe. 

Prav tako sem imel težave z ranjeno roko, saj so jo oskrbeli s povojem, ki je spominjal na papir. Tako da sem si moral v opuščeni tovarni, za katero se je izkazalo, da je nekdanja tekstilna tovarna, najti krpo, v katero sem zavil roko. 

To stanje se je nekaj časa vleklo, potem pa se mi je spet nasmehnila sreča, saj so me postavili za vratarja. V predor se tako tukaj nisem več vrnil, prav tako sem imel spet stike z obema delovnima izmenama, zato sem se lahko znova povezal z nekaj znanci iz ljubljanskega zapora. 

Tukaj smo sicer že imeli nove številke, saj nismo več spadali pod Dachau, ampak Natzweiler, ki je bil konglomerat taborišč, ki so večinoma v dolini Neckarja delovala v podzemnih rovih in skrbela za nemške vojaške potrebe. Te nove številke so sicer povzročile tudi nekaj zmede, saj se je dogajalo, da so potem ljudi vodili kot dve osebi, šlo je pa za eno z dvema številkama. Očitno je imela tudi menda natančna nemška administracija težave. Te so bile očitne tudi pri paketih, ki so jih taboriščnikom pošiljali svojci. Taboriščnike so namreč selili, paketov, ki so romali na star naslov, pa niso pošiljali naprej, zato so se vračali. Še dolgo sem tako imel mamin koledar, kamor si je zabeležila, ko se je kakšen paket vrnil. 

V samem taborišču Sainte-Marie-Aux-Mines sicer ni umrlo veliko ljudi, saj so vse, ki so resneje zboleli ali se poškodovali, poslali v Natzweiler. Tam so tiste, ki se jih je dalo pozdraviti, pozdravili in vrnili v delovni ritem, ostali pa so umrli. Jih pa tukaj niso "pospravljali" v plinski celici, saj je ta imela tam drug namen, nad njo pa je bdel doktor, ki je delal kolekcijo okostnjakov. 

Ko je bil predor dokončan do te mere, da so vanj namestili stroje, je iz Allacha, ki je bil podružnica taborišča Dachau, postopoma prišlo 1800 "kvalificiranih" delavcev, ki so že delali na strojih. Prostora v tovarni ni bilo več, zato se je začela izgradnja novega taborišča ob kolodvoru. 

V mojem primeru je to sovpadalo s kratko boleznijo, ki me je stala službe vratarja. Bivanjske razmere pri kolodvoru so bile nemogoče, iz njih pa me je rešil poziv, da morajo vsi mladoletniki v Natzweiler. Tam sem potem preživel dva meseca, potem pa se je moja taboriščna pot vse do konca vojne nadaljevala po drugih taboriščih. 

Prijatelji, ki so v Sainte-Marie-aux-Minesu ostali, so bili septembra razporejeni v druga taborišča v dolini Neckarja, med velikim praznjenjem taborišča, pri katerem so morali sodelovati tudi okoliški kmetje, pa so nato preostale taboriščnike premestili v Dachau.

Zakaj? "Ljudje verjamejo stvarem, za katere je jasno, da se bodo slabo končale"

Ker, ko opisujem svojo taboriščno izkušnjo, ne govorim natančno o krikih, pretepanju in podobnem, bo morda kdo pomislil "pa saj jim ni šlo tako hudo". To seveda ne drži.

Je pa res, da menim, da ljudje danes lažje razumejo dejstva kot čustvene opise nepredstavljivega, saj so nekatere stvari brez osebne izkušnje enostavno nedoumljive.

Kot je za sodobnega človeka tudi nemogoče razumeti, kako krut je lahko boj za preživetje. Ljudje si ob prebiranju zgodovine mislijo – tega pa že ne bi storil. O, pa bi – v določenih okoliščinah. 

Prav tako, kot smo že uvodoma dejali, nikakor ne drži, da se kakšni dogodki ne morejo ponoviti. So se že večkrat. In – pozor – vedno v bolj kruti obliki. Ljudje namreč verjamejo stvarem, za katere je jasno, da se bodo slabo končale, saj vseeno ohranjajo nerealno upanje. Prav tako kot se je pred toliko leti zgodilo v Hitlerjevi Nemčiji. 

Od pregrešno dragega banketa do mračnega trenutka zgodovine

Okoliščine za katastrofe se tako pogosto pletejo počasi, nevidno. Predor, v katerem sem delal, je danes znan kot predor Maurice-Lemaire. Nekoč je bil znan kot Tunnel de Sainte-Marie-aux-Mines. 

Nekdanji železniški predor je danes prilagojen cestnemu prometu in omogoča povezavo krajev Sainte-Marie-aux-Mines in Saint-Dié brez prečkanja gorskega prelaza. 6.950 metrov dolg predor je bil do leta 2011 najdaljši cestni predor v celoti v Franciji. Danes nosi ime po politiku Mauriceu Lemaireju, a kot vemo, se za prenovljeno podobo skriva mračna zgodovina. 

Obrisi projekta predora segajo v leto 1841, konkretno podobo pa je projekt dobil leta 1866, leto kasneje so ga tudi uradno predstavili. Toda francosko-pruska vojna leta 1870 in priključitev Alzacije-Lorene Prusiji sta preprečili kakršen koli razvoj. Alzacija je bila namreč vedno kraj bitk med Francijo in Nemčijo. 

Potem pa si je leta 1919 Francija povrnila "izgubljene province", saj je bila Francija na strani zmagovalcev prve svetovne vojne, in projekt je znova oživel. Pobudniki so se lotili zbiranja denarja in dela. Viri iz tistih časov pravijo, da je bilo delo zahtevno in nevarno, potekalo je razmeroma počasi. Nato pa je bi predor avgusta 1937 dokončno odprt za železniški promet.

Čeprav je bil načrtovan le za en sam tir, je bil predor dovolj širok za dve progi. To je bila takrat rešitev za težave s prezračevanjem, ki so pestile vse francoske železniške predore v letih, ko je vlake poganjala para. Dodatna širina predora se je izkazala za posebej uporabno, ko je predor kasneje dobil "novo namembnost" za potrebe nemške vojne industrije. 

Ampak nezavedajoč se prihodnosti predora, so njegovo odprtje pospremili z veliko pompa, ob izbrani hrani in jedači se je zbrala takratna politična in družbena smetana.  

Na več kot tisoč kvadratnih metrih je strop prekrivalo blago vzorca trobojnice, krasili so ga različni našitki. Prostor je bil poln zelenja in cvetličnih aranžmajev. Da je bil ta banket impozanten, dokazujejo tudi ti podatki: sto kvadratnih metrov površine je prekrivalo šest tisoč kozarcev, štiri tisoč krožnikov, približno 1000 kilogramov hrane in srebrnine, za en tovornjak posode in ostalih pripomočkov za kuhanje, 820 skodelic in pripadajočih krožničkov, za dva kombija ledu. 45 plinskih pečic je bilo uporabljenih za pripravo jedi, poleg tega so v njih pogreli 2500 krožnikov. Za postrežbo je skrbelo 140 ljudi, od tega je bilo šest natakarjev, 25 sommelierjev, 12 kuharjev, pa njihovih pomočnikov, nadzornikov, trgovcev z vini in drugega osebja. 

Za meni so potrebovali 30 kilogramov kaviarja, 1000 postrvi, jagnjetino, divjačino, 40 kilogramov posušenih smrčkov, 40 mladih pavov, 52 kilogramov tartufov in 100 svežih račjih jeter.

Meni je sestavil M. Oberlin, hotelier iz Ribeauvillea: 

- kaviar Molossol

- postrvi iz hribovja Des Vosges, omaka Mousseline

- jagenjček s šampinjoni, omaka Creme

- mladi pavi s tartufi

- račja jetra s solato Mimosa

- Sladica: različne kroglice, čokolade, sadje.

Ampak kljub vsemu slavju in razkošju prav dolgo predor Franciji ni služil, saj je območje že leta 1940 spet prevzela Nemčija, in je postalo del rajha. 

Kar nekaj Alzačanov pa je postalo zelo vplivnih SS-ovcev. In še nekaj zanimivega, kar vam bo pokazalo, kako hitro se ljudje vdajo vplivu. V mojih taboriščnih časih so na tem območju vsi govorili nemško. 

No, ko sem se po vojni vrnil, so govorili izključno francosko. In do takrat so večino spomina na taboriščno obdobje lastnega kraja "pozabili". Nekaj zato, ker je vmes minilo veliko let, nekaj pa najbrž tudi zato, ker se tega niso želeli spominjati. Tako so po mojem govoru na eni od slovesnosti v okviru pobratenja s Tržičem k meni prihajali domačini in spraševali: a res, a tako se je zgodilo? Pri čemer so med vojno taboriščnike vsak dan videvali korakati po mestu. 

Ljubelj: predor in injekcije bencina

Nekoliko drugače je bilo pri nas, kjer je bilo naše edino taborišče Ljubelj leta 1943 zgrajeno na obeh straneh ljubeljskega prelaza. Okoli 1800 jetnikov, ki so jih sem pošiljali iz taborišča Mauthausen, je v krutih pogojih skozi Karavanke kopalo predor, pri tem pa jih je več umrlo. 

O Ljubelju je obsežno pisal Janko Tišler, ki je imel z Ljubeljem osebno izkušnjo, saj so ga kot merilca zaposlili pri delih ob gradnji predora, to pa ga je tako zaznamovalo, da je, kljub temu, da ni bil zgodovinar, po vojni veliko prostega časa vlagal v raziskovanje dogajanja na Gorenjskem in južnem Koroškem med nemško nacistično okupacijo. Leta 2006 je med drugim tudi v francoščini izšla njegova knjiga De Mauthausen au Ljubelj (Iz Mauthausna na Ljubelj), ki obstaja tudi v nemščini. 

Če naj bi bila v Sainte-Marie-aux-Minesu vsaj v nekem obdobju skoraj tretjina Slovencev, so največji delež na Ljubelju, okoli 800, predstavljali Francozi. Ob njih so bili tu še Poljaki,  Rusi, Jugoslovani, nekaj deset Nemcev in Avstrijcev ter peščica ljudi iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije, Nizozemske ... 

16. aprila 1945 so nato zaradi naraščajoče partizanske aktivnosti taborišče na koroški strani zaprli, jetnike pa premestili na južno stran. 7. maja so jetnike izpustili. Slovenske so poslali v Tržič, pa so morali s SS-ovci, ki so jih uporabljali kot živi ščit skozi predor na Koroško, kjer so jih osvobodili. Zlobni taboriščni komandant Jakob Winkler je končal na vislicah. 

Čeprav smo taboriščniki v Sainte-Marie-Aux-Minesu in na Ljubelju v poteku vojne imeli različno vlogo, medtem ko smo mi delali za vojaško industrijo, so na Ljubelju gradili predor, potem ko so se nacisti zaradi strateških in gospodarskih razlogov odločili, da potrebujejo boljšo pot proti jugu, so obstajale tudi podobnosti. Vsi smo delali v predoru, vsi za nemške vojne apetite. 

Prav tako smo bili oboji v relativno naklonjenem okolju. Medtem ko je okolica taborišč na avstrijskem in nemškem ozemlju praviloma slepo verjela režimu in so ujetnike sovražili, so tako v Sainte-Marie-aux-Minesu kot v Tržiču domačini ob redkih stikih izkazovali več prijaznosti. V Franciji smo od njih dobili kakšne informacije in kot rečeno, če je bilo mogoče, občasno od koga kakšen priboljšek. Tudi prebivalci Tržiča so poskušali jetnikom, ko se je tam ustavil transport, na skrivaj dajati živila in cigarete, medtem ko so jih pripadniki SS natovorili na tovornjake za Ljubelj. 

Tako kot v Sainte-Marie-aux-Minesu so tudi na Ljubelju obstajali poskusi pobega. Če bi te na avstrijskem ali nemškem območju zalotil kakšen domačin, bi te takoj predal režimu. Tukaj je bila možnost uspeha kakšen odstotek višja, a še vedno zanemarljiva. Tisti, ki so zbežali, so se večinoma pridružili partizanom. 

Čeprav je bilo delo mučno in razmere krute, taborišče Ljubelj sicer uradno ni zabeležilo velikega števila smrti ujetnikov. To pa zato, ker so oslabele poslali v smrt v Mauthausen. Določal jih je zdravnik taborišča Sigbert Ramsauer, ki naj bi 30 ljudi tudi usmrtil z injekcijo bencina v srce. Za zdravnika, ki je ujetnike zlorabljal tudi za poskuse, je bila to menda "lepa smrt". Po vojni so ga sicer leta 1947 obsodili na dosmrtno ječo, a so ga že leta 1954 iz zdravstvenih razlogov pomilostili in predčasno odpustili, Ramsauer pa je vrnil k medicini. Umrl je leta 1991. 

Prijateljstvo na temeljih vojne

Na temeljih podobnosti v izkušnji obeh mest med drugo svetovno vojno se je leta 1966 rodila želja po povezovanju, sodelovanju in pobratenju. Prav tako sta mesti delili še nekaj gospodarskih paralel. Ne le, da je bila v obeh mestih zelo razvita tekstilna industrija, razvoj obeh mest je v preteklosti temeljil na rudarstvu. Medtem ko so v Sainte-Marie-aux-Minesu kopali srebrovo rudo, so imeli v Tržiču rudo, iz katere so pridobivali živo srebro. Kasneje sta obe mesti zašli v gospodarsko težka obdobja. 

Spomnim se takratnega župana Sainte-Marie-aux-Minesa Paula Baumanna, ko je obiskal takratno Jugoslavijo, čeprav nato pri projektu pobratenja nisem imel kakšne vloge. Prvič zato, ker sem bil zaposlen s kariero, taboriščne čase pa sem povsem postavil na stran, pa tudi zato, ker sem bil, ko so me odpeljali v taborišče, še zelo mlad in so po vojni kakšni starejši ujetniki na nas mlajše gledali nekoliko z viška. 

A projekt je stekel in listino o pobratenju sta 8. maja 1966 v Sainte-Marie-aux-Minesu in 29. maja 1966 v Tržiču, podpisala takratna župana Paul Baumann in Tine Tomazin. "S pobratenjem smo postavili živ spomenik v usodnih dneh okupacije izpričani solidarnosti, samozavesti, pogumu v odporu proti okupatorju, humanizmu, skratka vrednotam, ki so bile tudi sestavine slovenskega partizanstva. Tržičani pa smo si s pobratenjem odprli okno in vrata v svet. Od nas je odvisno, samo od nas, kaj hočemo videti oziroma kaj smo sposobni videti," je ob podpisu prisege dejal Tomazin. Besede, ki so danes aktualne prav toliko kot takrat. 

Prijateljstvo danes mesti praznujeta tudi z dogodki, ki sem se jih z veseljem udeleževal tudi sam. 

Spomin. Opomin. Razstava. 

Takratne dogodke s proslavo vsako leto obeležijo na obeh straneh Ljubelja, slovenski in avstrijski. 

So pa letos ob vsakoletni komemoraciji na Ljubelju v prostorih nekdanje vojaške karavle odprli novo muzejsko enoto, posvečeno nekdanjemu koncentracijskemu taborišču na Ljubelju. "Vodilo strokovne skupine, ki je pripravljala muzejsko postavitev, je bilo verodostojno in dosledno prikazati dejstva, pretekle dogodke in posameznike. Prikazali smo zgodovinski kontekst, originalne predmete iz taborišča, in izpostavili osebne zgodbe, pričevanja ter sporočila, ki so vzniknila v nečloveških medvojnih razmerah na Ljubelju," so ob tem dejali v muzeju. 

Postavitev so pripravili avtorica besedil in izbora fotografij Jana Babšek ter strokovni sodelavci muzeja Vilja Lukan, Boštjan Meglič, dr. Bojan Knific in Anže Bizjak ter zunanja sodelavka oblikovalka Mojca Turk. Dokumentarni film 'Koncentracijsko taborišče Ljubelj' ki je del razstave, je pripravila kustosinja Vilja Lukan v sodelovanju s Kulturnim zavodom Godot in režiserjem Tadejem Piškom. 

"Želimo si, da bi obisk razstave spodbudil razmislek o preteklosti in prihodnosti, zato je postavitev taka, da obiskovalca aktivno vključi v ogled, ga nagovori s pričevanji, originalnimi predmeti, maketnim prikazom, zvočnimi posnetki, dokumentarnim filmom, ilustracijami ...," še pravijo snovalci razstave.

Kam gremo zdaj?

Razmislek o prihodnosti gre vedno z roko v roki z nauki preteklosti.  Tudi tiste iz obdobja, ko je, kot je nekoč dejal moj sotrpin iz Sainte-Marie-aux-Minesa, tržaški pisatelj Boris Pahor, "taboriščnik imel na delovno uniformo prišit rdeč trikotnik s številko namesto imena, ZATO da je človek nehal biti človek in je postal samo še številka".

Vprašanje dogajanja med drugo svetovno vojno je preveč kompleksno, da bi ga danes obravnavali le z vidika Hitlerja in pomora Judov, kar je bilo grozljivo, a še zdaleč ne edino zavrženo dejanje. 

Delovna taborišča so bila za razliko od izključno uničevalnih rezultat neusmiljene borbe, osvajalne želje nemške nacije, ki se je zapletla vojaške konflikte, ki so Nemčijo privedli v položaj, ko je na celi črti zmanjkovalo materiala za vojno. A rezultat je bil praviloma isti, tukaj je vladalo geslo "uničenje z delom". Smrt si je bilo torej treba pridelati. 

Ampak razlika je bila v veliki meri le v poti do cilja, v osnovi si si smrt v skladu z ideologijo zaslužil, ker si bil manj kot človek. Ubermensch ali untermensch ...