V desetih tednih smo obkrožili svet

Prihod domov je bil neverjetna mešanica različnih občutkov in pričakovanj najbližjih, ki so želeli izvedeti vse o naši dogodivščini. Ob tem še konkretna sprememba podnebja, saj smo zadnjih deset tednov preživeli v tropih, prav nepričakovano težko pa smo nadoknadili tudi poldnevno časovno razliko. Ne, brez skrbi, v tem članku vam ne bomo pisali, kako izgleda naš teden v Ljubljani, ampak strneva odgovore na najpogostejša vprašanja o našem potovanju, kjer smo v 70 dneh obkrožili svet.

Kje je najboljše in najlepše?

Vprašanje številka 1, na katerega pa nimamo enoznačnega odgovora. Bele peščene plaže na Aitutakiju, ki so del Cookovih otokov, so bile nekaj najlepšega in se lahko kosajo z maldivskimi plažami. Razlika je le ta, da je Aitutaki res majhen Pacifiški otok, ki je za nas težje dostopen in posledično manj turističen. Nepozaben je bil skok v turkizno morje, poln radovednih rib, različnih velikosti in barv, pa da ne pozabim na ogromne školjke in obisk One Foot Island-a, kjer vam stisnejo žig v potni list, kot dokaz, da ste pravi popotnik.

Če bi iskal najboljši kraj na podlagi dobre hrane, bi se za odločil za Havaje. Sveža tuna in škampi po dostopnih cenah na vsakem vogalu, kjer stojijo t. i. food trucki (tovornjaki s hrano). Na ohlajenem rižu nekaj najboljših kosov sveže ribe, poleg dodajo še lokalno sadje, ananas ali papaja sta najpogostejša, ter zelenjava. Vse skupaj pa je recept za vrhunsko »poke skledo«, ki je mimogrede tudi pi nas vse bolj priljubljen obrok, ki ga ponujajo ljubljanske restavracije. In če smo že na Havajih… Priporočamo obiska otoka Maui z nepozabnim sočnim zahodom nad 3 tisoč metri.

Nadaljujmo s hrano. Najbolj smo se z njo mučili na Fidžiju. Živeli smo pri domačinih na skrajnem severovzhodu otočja Yasawa. Prvi dan smo se še navduševali nad kasavo, krušno in piščanci, pečenimi globoko pod zemljo, a ko jim je po nekaj dneh zmanjkalo idej in surovin, smo za kosilo dobili razkuhane testenine s fižolom iz konzerve. So pa znali naši gostitelji pomanjkanje kuharskih veščin dobro nadomestiti z gostoljubnostjo. Obred pitja kave (ne gre za kavo, kot jo mi poznamo), lovljenje rib na dah, celodnevno kopanje na znameniti Modri Laguni, predvsem pa nenehna opozorila naj se prepustimo dnevu, pozabimo na stres in delamo nič – tako kot oni.

Če bi vprašali najinega petletnega sina, kje se je imel najbolje, takoj izstreli: Siargao na Filipinih. Pravi, da zato, ker so tam doma njegovi prijatelji – kužka Harley in Zoro ter njihovi lastniki Marco, Cara in Ryan. Ja, na tem majhnem surferskem otoku smo res spoznali nekaj izjemnih posameznikov, s katerimi še danes ostajamo v stiku. Naučili so nas deskati na valovih, kako razbiti kokos brez mačete in pomemeben podatek za vse, ki želite v zimskem času pobegniti na toplo, za kar ni treba zapraviti celega premoženja.

In kakšni so stroški takšnega potovanja?

18 letov, s katerimi smo obkrožili svet, deset tednov nočitev, hrana za tričlansko družino, najemi skuterjev, avtomobilov in čolnov, učne ure deskanja in joge, ostale aktivnosti od potapljanja z morskimi psmi do iskanja Kivija in svetlečih črvov na Novi Zelandiji, plavanja s kiti grbavci v oceanu, obiski muzejev in akvarijev, NBA tekma v Los Angelesu, in zagotovo sem še kaj pozabil. Za takšno doživetje smo odšteli okoli 25 tisoč evrov. Ker pa so v tem času drugi turisti pridno obiskovali Ljubljano, si bomo del stroškov povrnili z oddajanjem našega stanovanja. In še odgovor na pogosto slišano vprašnje: »Ali se je izplačalo?« Zagotovo se je izplačalo, saj so potovanja vseživljenjska naložba in edina stvar, ki jo lahko kupimo ter z njimi postanemo bogatejši za mnoga znanja in izkušnje.

Ali bi kje lahko živeli, se preselili?

To je najbolj zanimalo naše bližnje, verjetno iz strahu, da bomo na tem potovanju našli nov dom. Tukaj se spomnim pogovora z Marcom, ki se je pred leti iz Italije preselil na Filipine. »Vse je v naših vrednotah in ciljih. Če nam je pomembna čistoča, tekoča pitna voda, hiter dostop do dobrega zdravstva in šolstva, dobro urejene cesta in ostala infrastruktura, založene trgovine, višina mesečne plače, dober avto, rutina vsakdana … potem se pač ne preseliš in ostaneš doma. S tem ni popolnoma nič narobe, ker so to vrednote, ki oblikujejo tvoje življenje. V kolikor pa ti več pomeni svoboda, da lahko surfaš, denimo, v torek ob 11. uri dopoldne, da vsak dan spoznavaš nove ljudi z vsega sveta, da imaš »sestanke« z učitelji surfanja v kratkih hlačah in natikačih, da se otrok nauči tujih jezikov bosonog na peščeni plaži, da zaslužiš toliko, kolikor pač potrebuješ in nič več, da se zjutraj odločiš, kaj boš počel tisti dan, da poješ karaoke s sosedi, da je tudi pozimi vroče, da te ne zbuja budilka … potem pač spakiraš in se preseliš.«

Sliši se lepo in enostavno, a resnica je nekje vmes. Želimo si slednjega, o čemer je govoril Marco, torej bosonogega skakanja po plaži vse leto. A hkrati še vedno potrebujemo tisti občutek varnosti, ki smo ga vajeni v domačem okolju. Pogosto pozabljamo, kaj vse nam nudi Slovenija. To, da zboliš in je zate v trenutku poskrbljeno, ali da je kozarec pitne vode na vsakem koraku, je neprecenljiva dobrina, na katero radi pozabimo v gonji po še več in še boljšem. Morda pa nam zgolj manjka nekaj poguma, da bi se odpravili živet v tujino?

Ali bi šil še enkrat na pot?

Ne samo enkrat, verjamemo, da bomo šli še velikokrat. Želimo si raziskati Južno Ameriko in Srednjo Ameriko, deskat na obalah Kostarike. Čez kakšno leto ali dve, ko Luka nekoliko odraste, je na seznamu želja kakšen treking po Afriki. Pa ne pozabiti na vožnjo s severnimi jeleni in občudovati severni sij. Za to poletje pa ostane raziskovanje hrvaških južnih otokov vse do Črne gore.

Pa niti ni toliko pomembno, kam se odpravimo, kot to, zakaj nam potovanja toliko pomenijo. Vsaka pot te iztrga iz vrednot domače kulture in ti pokaže, da lahko neka druga družba, na drugem koncu sveta, živi za povsem drugačne vrednote kot mi in kljub temu funkcionira povsem normalno. Izpostavljenost drugačnim kulturam in navadam ti nastavi ogledalo, kjer končno ugotoviš, da so nekatere stvari res popolnoma nepomembne. Ko sem Tokiju, 25-letnemu fantu s Fidžija opisal moj vsakdan v Ljubljani, mi je rekel, da me je prosil za opis enega dneva, ne celega tedna. Čisto resno me je vprašal, ali pri nas ves čas tečemo, da lahko uredimo vse te »nujne« zadeve. In nazadnje ga je zanimalo; »Ali ste lačni, v primeru, da ne naredite vsega?« »Ne, seveda ne … le radi bi imeli … malo več«, odgovorim v nelagodju. V odziv dobim le začuden in povsem nerazumevajoč pogled. In potem se moj sogovornik zlekne na sosednjo visečo mrežo in mi reče: "Sprosti se in se preklopi na fidžijski čas.« V istem trenutku me že skrbi, a ne bi Toki raje šel lovit ribe za kosilo, kot da poležava v mreži. A moj sogovornik se ne ozira na to, da bo danes kosilo kakšno uro kasneje, ker sedaj pač potrebuje malo počitka. Čez nekaj dni tudi nam postane vseeno, prilagodimo se njihovemu ritmu in z nekaj dnevno zamudo odgovarjamo na e-maile in opravljamo službene obveznosti. In ne boste verjeli … vse je bilo v redu.

Še bolj opazne »posledice« potovanja pa so vidne pri najinem skoraj šestletnemu sinu. Od tega, da je iz sramežljivega fantka zrasel v odprtega otroka, ki brez sramu z zanimivim angleškim naglasom naroči jagodni sok in vpraša, kje je stranišče. Na potovanje je odšel z nahrbtnikom igrač, a jih skorajda ni potreboval, saj je raje iskal školjke in rake v mivki, plezal in plaval z domačini, poslušal z njimi glasbo in začuden ugotavljal, da celo nekateri njegovi ameriški vrstniki ne poznajo Spužija Kvadratnika. A na drugi strani je seveda zelo pogrešal svoje prijatelje iz vrtca in se je ravno zaradi njih najbolj veselil povratka domov. Vsi trije pa smo s tem potovanjem postali bolj odprti, potrpežljivi in strpni ter nam je še bolj vseeno za stvari, ki ne predstavljajo naših vrednot.