Nezakonit rave v enem največjih zapuščenih jugoslovanskih bunkerjev v Sloveniji

Na ozemlju Slovenije so v dolgi zgodovini nastali številni bunkerji in zaklonišča. Nekateri so še iz časov rimskih mejnih utrdb, v času prve svetovne vojne pa so nastali večji kompleksi, predvsem na območju reke Soče. Med vojnama so bile popularne utrdbe na tako imenovani Rupnikovi liniji, a megalomanski projekti so nastali zlasti med drugo svetovno vojno. Enega največjih podzemnih objektov so zgradili nacisti pod Mariborom, vanj pa so spravili skoraj celotno tovarno, ki je bila tako varna pred letalskimi napadi.

A tisti bunkerji, ki jih pozna večina, so bili ujeti v tančico skrivnosti …  Zgodbe o njih so prinašali vojaki, ki so prišli domov in govorili o ogromnih kompleksih pod zemljo v oddaljenih in bližnjih krajih. Če boste vprašali tiste, ki so odraščali v prejšnji državi, so slišali, nekateri bojda celo videli ta podzemna mesta. 

Tudi tokratna zgodba je takšna. 

"Ti, a veš, tisti bunker pri Javorju … Aha … Tam so imeli zabavo." Glede na to, da so zabave v vojaških bunkerjih po navadi res dobre, smo po nekaj raziskovanja le prišli do podatkov, da naj bi v bunkerju res bila. V preteklosti od techna, electra … Tokrat pa naj bi pretekli vikend potekala nezakonita rejverska zabava, ki je pustila tudi digitalne sledi. 

Posnetki z zabave kažejo, da so bili res v podzemnem svetu, a želeli smo potrditi, da so bili v tem bunkerju, ki je bil pri vasi Javor, nedaleč od Ljubljane.

Bizarna zgodba enega največjih bunkerjev v državi

O Javorju razen nekaj pisanja kolegov ni bilo veliko podatkov. Številni klici oseb, ki so še danes aktivne v vojski, policiji in upravi ali pa so se upokojile, so potekale približno tako: "Ja, Javor, ja, slišal sem nekaj o tem, samo ne vem veliko." 

In veste, kaj je najbolj nenavadno? Bunker ima skoraj 1.900 kvadratnih metrov, tako da je eden največjih v državi, mogoče celo največji bunker, ki je bil namenjen za skrivanje elite. "Teh bunkerjev verjetno ni gradila vojska," je dejal upokojeni visoki častnik, ki pa o Javoru tudi ni vedel veliko in je bil sam presenečen nad velikostjo. "1900 kvadratov? Hm, to je večje od Škrilja." Zgodbo o njem sestavljajo govorice, velikost in dostop do vhodov pa nakazujeta, da ni bil namenjen za skladiščenje, ampak za ljudi.

Večina ljudi je o tem bunkerju slišala, a objekt, ki smo ga do potankosti pregledali, ni bil zgrajen slučajno. Gre morebiti za enega od treh bunkerjev jugoslovanskega protijedrskega projekta? Slovenija naj bi imela tri takšne – Gotenico, Škrilj in mogoče še Javor. Jugoslavija je med letoma 1950 in 1990 zgradila 26 vojaških objektov z atomsko zaščito. 

A ko smo poizvedovali, so nam vsi rekli, da ta objekt pri Javorju ni bil vojaški, ampak pod komando policije oziroma republiških oblasti, to pa pomeni, da je o gradnji in namenu največ vedel zloglasni Ivan Maček, ki je takrat bil (med drugim) minister za gradnje.

Objekt je bil zgrajen v začetku leta 1950, kar pomeni, da so ga začeli graditi v istem obdobju kot objekte v Kočevski Reki (mogoče pa tudi kakšno leto prej), za katere je prišel ukaz leta 1949. Tudi gradnja je podobna, projektno pa so jih izdelali preverjeni civilni kadri. Ampak vprašanje je, kako vsi vemo za objekte v Gotenici in Škrilju, o Javorju pa skoraj ničesar. 

Vzrok med drugim tiči v tem, da ni bil objekt nikoli popolnoma končan. Poleg ogromnega kompleksa na hribu so začeli graditi še en kompleks rovov, ki bi bil povezan s tem, a ta nedokončan še vedno stoji. 

Lokalne zgodbe pravijo, da so ta bunker zgradili nemški ujetniki, a je to bolj malo verjetno. Drugače rečeno, izkop bi bil možen, a leto zaključka gradnje objekta nakazuje, da je skoraj nemogoče, da bi bili nemški ujetniki prisotni do izgradnje. Jugoslovanska oblast je sicer vojne ujetnike po letu 1945 izrabljala za obnovo infrastrukture po državi.

Tako so nemški vojni ujetniki gradili Novi Beograd, železnice, mostove in drugo infrastrukturo po Sloveniji, leto pa 1948 je spremenilo vse. Takrat so večino nemških in italijanskih ujetnikov poslali nazaj, saj je Tito želel boljše odnose z Zahodom. A lov na staliniste in politične oporečnike v Jugoslaviji je dal nove ujetnike, ki so jih verjetno uporabljali tudi pri gradnji nekaterih bunkerjev. 

Informbiro je torej bil vzrok za gradnjo bunkerjev po Jugoslaviji in Sloveniji, a če je bil res narejen leta 1954 in je bil drugi del bunkerja opuščen, bi to lahko namigovalo o njegovi usodi. Vsaj en bunker so verjetno dokončali, a nikoli popolnoma opremili, nadaljnjo gradnjo pa so opustili. 

To je sicer domneva pisca, a pomanjkanje podatkov kaže, da zadeva ni bila v aktivni uporabi vsaj zadnjih 40 let, kajti večina takratnega vodstva, pa tudi vodstva v času osamosvojitve je o zadevi slišala, kaj veliko pa se ni vedelo. 

Razlogov je lahko več. Če pogledamo zemljevid, je mogoče razlog ravno bližina Ljubljane, saj bi bil primeren kvečjemu  za zaščito pred jedrskim napadom (manjša taktična konica), za dolgotrajnejši obstoj pa verjetno ne bi bil zadosten. Potreben sistem obrambe za takšen bunker, zagotavljanje logističnih potreb in praktičnost namigujejo, da je bil verjetno sistem v kočevskih gozdovih za to primernejši. 

Kaj se je dogajalo z bunkerjem v naslednjih letih, ni jasno, ampak stanje kaže, da ni bil opremljen. Prezračevanje ni bilo urejeno, vhodna vrata niso narejena, da bi zdržala kakršne koli eksplozije. Bunker je s svojimi 1850 kvadratnimi metri in štirimi večjimi dvoranami (največja meri več kot 45 metrov) v odličnem stanju, vode je le za vzorec. Dve dvorani sta bili tudi urejeni in kasneje dobili novo nalogo – nuditi prostor za nezakonite zabave s fantastično kuliso. 

Je Slovenija pomotoma 'izgubila' bunker?

Prav tako je zanimiva tudi današnja usoda bunkerja pri Javorju – lastnik je fizična oseba in ne država. Nekako naj bi v procesu denacionalizacije skupaj z ozemljem nekdo dobil tudi enega največjih bunkerjev v državi, ministrstva, za katera smo mislili, da vedo kaj več, pa s podatki ne razpolagajo. Tudi MO Ljubljana, ki ima pod nadzorom zaklonišča in bunkerje v občini, nam ni odgovorila na vprašanje o usodi tega objekta. Kako je sploh možno, da nekdo v zasebno last dobi enega največjih bunkerjev v državi, ki je še vedno v dobrem stanju, je prava enigma. No, skoraj tako velika kot dejstvo, da skoraj nihče ne ve, kako velik je ta bunker ali da sploh obstaja. 

Kljub vsem slepim ulicam pri iskanju izvora, zgodbe in obstoja bunkerja je jasno, da ta pravzaprav nikoli ni sameval.

Nezakonite zabave v komunističnem bunkerju

Zadnja desetletja je bunker tako počasi propadal, kolikor pač lahko propada zakopana armiranobetonska gradnja, ki naj bi zdržala tudi bombni napad. Številni grafiti pričajo, da pa nikoli ni bil sam, večina obiskovalcev je prišla na podlagi ustnega izročila, zapisi o obstoju bunkerja pa so bili bolj dostopni šele po letu 2010. V notranjosti so tako številne generacije pustile svoj pečat na stenah, po tleh nešteto airsoft kroglic, tudi packe paintballa je mogoče opaziti tu in tam. 

A to ni bila edina aktivnost. Že kar nekaj let se je mladina občasno zbirala v bunkerju in v njem prirejala zabave, ena od takšnih pa se je zgodila ravno v zadnjih dveh tednih. 

O tem pričajo tudi ostanki v notranjosti bunkerja, znaki, ki so kazali pot do odra, plakati, cigaretni ogorki, pločevinke piv in v nekaterih odročnejših delih tudi kaj bolj zanimivega. Prvi del bunkerja je pospravljen, pometeno je po tleh, ostanki desetletij neaktivnosti pa so bili lično pospravljeni. 

V dvorani je bil tudi oder, pred vhodom prenosna stranišča in v bunkerju so tako imeli zabavo, ki bolj spominja na zabave v Berlinu, lokacija pa je bila tako nemoteča, da je pravzaprav nemogoče, da bi kogar koli zmotili pri spancu.  Od ujetnikov, Informbiroja, hladne vojne, paranoje, opustitve, demokracije in rejv dogodka, ki v svoji osnovi temelji na tajnosti, ustnem izročilu in odprtosti. Vse to v bunkerju, ki je nastal, da bi zaščitil peščico ljudi, ki bi bili tako med vojno na varnem.