Letalska šola SV: 'To je vstopna točka, da lahko začnemo švicati'

Major Matej Krajnc, namestnik poveljnika letalske šole Slovenske vojske v sestavi 15. polka vojaškega letalstva in vodja selektivnega letenja, nas je sprejel, ravno ko je "mučil" kandidate: "So zelo dobra enotna skupina in po dolgem času imamo skupino več kot desetih fantov, zato smo precej zadovoljni." Namen selektivnega letenja je predvsem izbrati tiste, ki se najbolj izkažejo – tem ponudijo štipendije: "Toliko kot imamo štipendij, toliko bo tudi prostih mest zanje." 

Kandidati, ki so izbrani, sklenejo z ministrstvom za obrambo pogodbo o štipendiranju, s katero se zavežejo, da bodo končali študij na fakulteti za strojništvo – smer letalstvo/pilot. V vojski nato z njimi izvajajo vse praktične vaje, ki so potrebne za šolanje pilota. "Pri nas dobijo najprej licenco za športnega pilota, nato pa licence za poklicne pilote in vse tisto, kar je potrebno za delo v vojaški letalski enoti – te seveda dobijo šele, ko končajo fakulteto in šolo za častnike ter so del enote," pove Krajnc in doda, da potem nekateri nadaljujejo svoje izobraževanje na področju helikopterjev, drugi pa na področju letal. 

Kandidate za letenje že na začetku vprašajo, s čim bi želeli leteti, in večina jih še ne zna natančno odgovoriti. "Med selektivnim letenjem glede na pilotove posebnosti že predvidimo, kdo bi lahko letel v letalu z enočlansko posadko in kdo v veččlanski posadki, denimo v helikopterju, izbira pa je odvisna tudi od prenašanja obremenitev," razloži Krajnc. Kandidati imajo seveda svoje želje, ki jih poskušajo v vojski upoštevati, a potrebe vojske so tiste, ki vedno pomembno določajo, kam bodo usmerili mlade pilote. 

Da se lahko kandidat sploh udeleži selektivnega letenja, mora torej biti sprejet na strojno fakulteto, opraviti zdravniške preglede za vojaško službo in letalsko osebje ter test gibalne sposobnosti. Letos je bilo vpisanih 15 kandidatov, 11 pa jih je bilo sprejetih in so se lahko udeležili izobraževanja v Cerkljah ob Krki. Zaradi covidnih ukrepov so morali kandidati prvič po dolgem času ostati v vojašnici. 

Za tiste, ki bodo izbrani, je to šele začetek: "To je vstopna točka, da lahko začnemo švicati," v smehu pove Krajnc. Vsi inštruktorji so si edini, da je s kandidati, ki imajo veliko željo leteti v vojski, veselje delati, saj je močna želja velika spodbuda. "Tudi ko ne gre, smo mi tukaj, da jim pomagamo in rešimo kakršno koli težavo. V vojski je tako, da si piloti vse povemo in smo bolj navezani že zaradi skupinskega letenja, saj si moramo zaupati. To poskušamo fante naučiti že od prvega dne."

 Tudi simulator slovenskega Pipistrela za prve učne ure

Po tem, ko pilot kandidat konča teoretični del in spozna okolje, v katerem bo bival v času selekcije, se spozna tudi z novim simulatorjem Slovenske vojske. Ta je bil sicer prvotno namenjen šolanju v letalu Pipistrel SW 121, ki ga bodo v vojski v naslednjih tednih in mesecih evalvirali za morebitno sprejetje v letalsko floto. 

Virus SW 121, je letalo, namenjeno testiranju v osnovnem in nadaljevalnem šolanju in kasneje morda tudi v izvidniškem delovanju. Simulator ima enake ukaze kot letalo in omogoča kandidatom osnovno seznanitev s kabino letala. Očala za virtualno resničnost pa postavijo pilota v bodoče delovno okolje, tako da je izkušnja dober približek tega, kar bodo doživeli v letalu. 

Za mlade pilote so prvi leti čisto nova izkušnja, zato jim simulator z navidezno resničnostjo omogoča, da predvidijo prve ure, in jim olajša učenje. Zdaj sicer kandidati v vojski še letijo z zlini ZL-242L, načrtujejo pa, da bodo lahko v prihodnosti v simulatorju uporabili konfiguracijo tega letala.

"Kandidati letos večinoma nimajo izkušenj z letenjem, eden je že letel pred selektivnim letenjem, ostali pa ne," pove nadporočnik Urban Odlazek, učitelj letenja v letalski šoli Slovenske vojske. Prav tako lahko v simulatorju preverijo določene postopke, ki so se jih naučili v teoretičnem delu, vse od vožnje po tleh do P-faktorja zaradi pospeševanja (polna moč in sekundarni efekt, ki ga povzroči propeler), ko letalo zavija v levo. Zanemarljiva ni niti konfiguracija letala v različnih režimih letenja (hitro, počasno) niti pravilno pristajanje. Vse to so do zdaj piloti prvič videli v letalu, tako pa lahko teorijo spravijo v virtualno prakso.

"V simulatorju imamo posnetek terena OrtoFoto, tako da je situacija v simulatorju enaka kot v pravem letalu," pove Odlazek in doda, da se lahko pri tem popravi kakšna pilotova napaka, ki bi jo sicer popravljali kasneje v času šolanja, oziroma se kakšna veščina izpili. V simulatorju lahko tako kandidati preverijo pot, po kateri bodo leteli kasneje, Odlazek pa še pove, da "pri selektivnem letenju spremljamo razvoj kandidata. Včasih napačno mislijo, da morajo vse pokazati že prvi dan, ampak pomembnejše je, da vidimo inštruktorji krivuljo napredka. Prav tako je pomembno, da se njegov karakter sklada z vojaškim načinom življenja."

Na dan, ko smo obiskali mlade kandidate, so po le petih urah letenja že šli skozi na osnovne akrobatske elemente. Obrat na krilo, obrat čez krilo, pentlja in immelmann so le nekateri od teh elementov, s katerimi lahko inštruktorji vidijo, kako se kandidat obnaša, kako občuti letenje in ali se zaveda svojega položaja v prostoru po akrobacijah. Slabost je v tem delu šolanja normalna, a sčasoma se človek navadi nanjo. 

"Danes je še zadnji dan selektivnega letenja pred izpitnimi leti. Dopoldan bomo leteli v šolskem krogu, sledilo pa bo letenje v conah," nam z roba parkirne ploščadi pove Bojanec. Danes bo s kandidati vadil predvsem tiste zadeve, ki so bile pomanjkljive, da bi bil jutrišnji izpitni let čim boljši.

Ker je letenja skupno samo šest ur, nas je zanimalo, kako lahko kandidate ocenijo tako hitro. Bojanec pove, da "v teh šestih urah oceniš, kako zelo so zmožni izboljšati znanje in kako se obnašajo v letalu. Vidimo tudi, kako jim je uspelo teorijo spraviti v prakso, predvsem pa gledamo koordinacijo, se pravi delo z rokami in nogami, ter miselni proces v letalu." Ne ocenjujejo torej, kako dobri so piloti, ampak predvsem to, kako se učijo na lastnih napakah in se izboljšujejo. 

"Napake se dogajajo, so povsem normalen del učnega procesa. Od vsakega kandidata pa je odvisno, kako zelo je motiviran in kako dobro razume napake, nato pa jih poskuša odpraviti." Bojanec letošnje kandidate ocenjuje kot zelo dobro generacijo: "Gre za začetnike, tako da imamo dobro referenco in jih lažje primerjamo med sabo, medtem ko napredujejo. Motivirani so in po kontrolnih letih bomo videli, kako bo šlo naprej."

Miha Božnar iz Škofje Loke je že ob vpisu na fakulteto za strojništvo razmišljal o poklicu vojaškega pilota. V drugem letniku se bo že vpisal v letalski program, pri selekciji pa je bila najtežja teorija: "Tri, štiri dni učenja … pa veliko se je bilo treba naučiti na pamet. Ko pa smo šli prvič letet, je bilo vse skupaj veliko lažje."

Sam ni bil še nikoli za krmili letala in selektivno letenje je zanj poleg vseh ovir predstavljalo tudi odkrivanje novih stvari. "Prvič sem videl in razumel fiziko v letalu, in ko se je letalo prvič zagnalo, sem bil precej živčen, saj sem moral že sam pilotirati."  Več ko je letel, bolj domače mu je vse skupaj postajalo in "bolj si se lahko sprostil v letalu". Občutek je bil vse boljši, tako da je zadovoljen s svojim napredkom: "Ko sem prvič sam pristal, sploh nisem vedel, da sem sam pristal. Pogledal sem inštruktorja, ki je rekel: 'No, tako, zdaj si pa sam pristal.'"

Pred selektivnim letenjem se je videl v vlogi pilota helikopterja, želel bi sodelovati v gorski reševalni službi, ki jo pogosto vidi med obiski gora. "Zdaj pa nisem več prepričan, ampak mogoče je moja želja še vedno helikopter." 

Postojnčana Aljaža Trošta smo ujeli, ravno ko je pristal po letenju, in z  napredkom je bil precej zadovoljen. "Rekel bi, da se bomo še lovili, ampak počasi mi postaja kar jasno." O letenju je sanjal že od mladih nog: "Ne vem, kaj drugega bi me tako veselilo. To je verjetno edina služba, ki mi ne bi bila samo 'delo'."

Kot številni kandidati je sam dobro poznal gorsko reševalno službo in se videl na desnem sedežu v helikopterju, a po selektivnem letenju tudi on ni več prepričan. "Pilatus se mi zdi vse bolj privlačen," pove z nasmeškom. Po tretji uri je že precej navajen letenja in tudi prvi pristanek je bil zanj posebno doživetje: "Bil sem malo presenečen, bilo je malo bolj trdo kot takrat, ko je na palici inštruktorjeva roka." Akrobatsko letenje mu je bilo všeč – pravi, da se pri tem zavedaš sil, ki delujejo nate, v procesu pa so jih vodili inštruktorji. "Slabosti ni bilo, ampak pritisne nate in tudi malo že čutiš, da se ti vidno polje oži, in malo se ti temni. Zanimiv občutek, kot v Gardalandu, samo nekaj stopenj višje."

Kristijan Šmid iz Oplotnice je edini od kandidatov, ki je imel nekaj znanja na področju upravljanja letal – nekajkrat je že upravljal jadralno letalo. "Že od malega sem želel biti pilot, in če želiš opraviti vse licence, je Slovenska vojska najboljša pot, kajti če si jih plačuješ sam, moraš imeti kar veliko denarja." Šmid je bil v nasprotju z večino kolegov že od začetka bolj nagnjen k letalom in je zato tudi poskusil pilotirati jadralno letalo. Kot je še dejal, mu je to nekoliko pomagalo, "ampak ni isto, saj so lastnosti letala drugačne, tukaj je tudi motor, tehnika pristajanja je drugačna, drugačna je energija". 

Ravno to mu je predstavljajo nekaj privajanja, saj "pri let z jadralnim letalom poteka čisto drugače. Tam so pomembne samo lastnosti zraka in vremena, tako da se je bilo treba naučiti dela z motorjem, ampak se mi zdi, da je to šlo brez večjih težav."

Število kandidatov, ki jih bodo na koncu izbrali, je odvisno predvsem od števila štipendij, ki jih bo ponudil Mors. Vojska pilote potrebuje, znanje imajo, mladih ljudi, ki bi želeli v vrste vojaških pilotov, pa za zdaj ne primanjkuje.