Tropsko podnebje, čistost mesta ter takojšnji skok v bazen na strehi hotela, ki je mimogrede znamenitost hotelirstva v enem najbolj varnih in čistih mest na svetu, so prinesli prvo utrujenost in boj s časovno razliko.
Metropolitanski Singapur je zaznamovan z multikulturnostjo, kjer se mešajo vse rase in vere. Mesto, ki je hkrati država, sestavljajo koščki z vsega sveta in tako doživiš Kitajsko, Indijo, Italijo in še kaj v enem. Njihov občutek za kulturo in umetnost se kaže na vsakem koraku, pot nas vodi skozi znameniti Helix Bridge do ikoničnega trojčka nebotičnikov Marina Bay, ki ga zagotovo poznajo vsi ljubitelji formule 1.
Dan izkoristimo za raziskovanje Singapurja, ki ga je vredno obiskati, če imate radi mesta in do potankosti urejene zelenice. Ko se potepaš po mestu, te ves čas spremlja občutek, da moraš paziti, kaj počneš. Za vsakršno neprimerno vedenje obstaja sankcija v obliki globe. Sicer se sprašujemo, kje so organi, ki nadzorujejo ves ta red in na koncu pridemo do zaključka, da so Singapurci enostavno naučeni urejenosti, kjer se vse zdi popolno. Celo drevesa ob glavnih cestah so posajena na točno določeni razdalji. Torej, nič ni prepuščeno naključju.
Dobrih pet ur v zraku vodi do popolnega nasprotja. Surferski rajski otok Siargao na filipinskem otočju, ki so ga turisti odkrili nedolgo nazaj, postreže s popolnim nasprotjem – vse je dovoljeno, pravila ne obstajajo, iz popolne urejenosti se znajdemo v divjini. Jasno je, da je turizem tukaj nekaj novega. Pristanek na lokalnem letališču, kjer vstopiš na otok kar skozi domačo garažo, pobereš svojo prtljago na improviziranem traku, nakazuje na to, da se bodo kazalci na uri pričneli vrteti drugače. Zdi se, da sekunda traja minute in minuta celo uro. Zato je bolje, da nikamor ne hitiš, razen v primeru, ko loviš najboljše jutranje valove z lokalnimi učitelji surfanja.
Siargao je otok, kjer je jasno, da se turizem komaj razvija, infrastruktura je slaba, domačini živijo v improviziranih kolibah, ki večkrat spomnijo na mostiščarje, večina turističnih nastanitev pa se dobro zlije z okoljem, tudi v našem primeru – lesena hiška brez izolacije, kjer se zdi, da je sosed tik ob tebi, kopalnica pod milim nebom in neverjetni glasovi živali, insektov ter domačinov, ki se zlijejo v otoški utrip, kjer so dnevi neverjetno živahni, noči pa mirne, z izjemo zvokov narave.
Prispeli smo ravno v času praznovanja novega leta, ki ga sicer nismo občutili tako kot doma, a domačini vedo, kako se zabavati. Mnogi so omagali že pred polnočjo, med njimi tudi naš učitelj surfanja Luki, ki je kazal vidne znake utrujenosti še nekaj dni pozneje.
Siargao je rahlo kaotičen, a nekako nam to bolj ustreza kot velika mesta, ki so prežeta s pravili in strahom. Lokalni ljudje so izjemno ustrežljivi, prijazni in nasmejani ter za razliko od drugih azijskih držav popolnoma nevsiljivi.
Razmere, v katerih živijo, me na eni strani navdajajo s hvaležnostjo za vse, kar imamo na zahodu, po drugi strani pa se mi zdi, da je lokalno prebivalstvo tukaj lahko hvaležno za vse, česar nimajo. Njihova življenja ostajajo pristna. Zanje ni pomembno, kdo si in kaj si, ne ocenjujejo, ne presojajo in obsojajo, temveč samo delijo velikodušne nasmehe in pozdrave.
Nimajo veliko, živijo v slabih higienskih razmerah, ki jih med drugim povzročata velika količina tropskega dežja in ne ravno pretirana skrb za okolje. Težko je dobiti material za gradnjo in še težje delovno silo, a na koncu vse deluje. Tudi promet, ki je na trenutke kaotičen. Glavni prevozni sredstvi sta motor in tricikel, ki je pravzaprav predelan motor z dodatnimi kolesi in improvizirano streho. Na motorju se pelje do pet oseb, na triciklu precej več, saj je tukaj uporabna tudi streha. In kot da to ni dovolj, ima vsak motor poseben železni dodatek ob strani, kamor naložiš surf in temu lahko rečemo, popoln izkoristek prostora. Čelada je zaželena, a ne ravno nujna.
In tako tudi v prometu pravila ne obstajajo, nekako se dogovorimo. A ves ta kaos, luknjaste ceste, na pol podrti mostovi, kjer pri nas ne bi smeli stopiti niti v bližino, kaj šele peljati se čezenj, so obdani z neverjetno naravo, kjer nasadom kokosovih palm ni videti konca.
Zelena in ruralna notranjost otoka se zlijeta z dolgimi peščenimi plažami, kjer se lomijo najboljši surferski valovi.
Na Siargau je svoj dom, nedolgo nazaj, našlo tudi nekaj Evropejcev in Američanov, med njimi sta tudi naša gostitelja, Grkinja Cara in Italijan Marco. Njihovo zgodbo in ljubezen do otoka, ki smo ga tudi mi vzljubili na prvi pogled, razkrijemo v naslednjem članku.
Našo pot lahko spremljate tudi na instagram pofilih @brigitayogita in @tombracko.
