Dobrodošli na Havajih. Aloha, a ne za brezdomce!

A še preden vas popeljem na Havaje, skočimo še enkrat na Cookove otoke, kjer se nam je zadnji dan pred odhodom v Združene države Amerike pripetila nenavadna zgodba … Dopoldne se vrnemo iz sanjskega Aitutakija na Rarotongo, glavni Cookov otok. Imeli nismo posebnih načrtov, vedeli smo le, da nas čaka ves dan na žgočem soncu, saj letalo v Los Angeles poleti kot zadnje tisti dan, malo pred polnočjo.

Peš se odpravimo od letališča proti mestu, vmes sklenemo, da poiščemo knjigarno in sinu kupimo najbolj znano knjigo Cookovih otokov z naslovom Pa in delfini. Po pol ure hoda po razgretem asfaltu pade odločitev, da mogoče vseeno poiščemo najcenejši avto, ki si ga lahko izposodimo za en dan, in se odpeljemo na plažo ter se tako še za nekaj ur naužijemo bele mivke in toplega sonca, ki ga v Los Angelesu žal ne bomo več deležni. Kupimo želeno knjigo in se z idejo, da gre za izmišljeno zgodbo, odpravimo v slovito Muri laguno. Med kosilom na hitro prelistamo novo knjižno pridobitev in na koncu najdemo fotografijo moškega, ki je leta 1985 kot 39-letnik preplaval 22 kilometrov Tihega oceana in prišel na Tahiti. Bil je prvi na svetu, ki mu je to uspelo, in že takoj ga hitimo "poguglat". Še enkrat se prepričamo, da sta tako oseba kot zgodba resnični. Premagovanje valov Tihega oceana pa se ne zaključi zgolj pri plavanju. Na poti v njegovo bližino zaide morski pes, ki ga napade, a nenadoma se okoli plavalca pojavi 100 delfinov, ki krvoločno zver pospremijo daleč stran v ocean, delfini pa se vrnejo k plavalcu po imenu Pa. Delfini, ki so rešili življenje enega najmočnejših mladeničev Cookovih otokov, ga spremljajo vso pot do Tahitija. Mladi Pa skupaj s spremljevalno ekipo pomočnikov in medijev, ki je vse posnela, postane prvi človek, ki mu je uspelo preplavati to pot kljub skorajšnji smrti. Postal je legenda Cookovih otokov. Njegova žena je pozneje napisala in ilustrirala knjigo Pa in delfini. In ravno na dan, ko smo kupili to knjigo ter izvedeli vse o neverjetni zgodbi legende Cookovih otokov, na plažo mimo nas pride Pa, danes 74-letni gospod, ki se lahkotno odpravlja na kopanje v morje, ki je njegov drugi dom. Naredi nekaj potopov pod vodo in kmalu pride na obalo. Izkoristimo priložnost in iz nahrbtnika potegnemo knjigo ter mu hitimo pojasnjevati, da smo bili še pred nekaj urami prepričani, da gre za izmišljeno zgodbo nekega fanta po imenu Pa. Neverjetno prijazen in topel gospod nam pove, da je šel danes prvič po treh letih v morje, saj se zdaj, ko je toliko star, počuti poklicanega, da pomaga ljudem in se ukvarja z zdravilstvom.

Dobrodošlica ob prihodu v ZDA ni bila najboljša. Gneča na letališču v Los Angelesu je bila zaradi koronavirusa sicer pričakovana, a vseeno smo na vstop v državo čakali skoraj tri ure. Čakali bi še kakšno uro ali dve, če se nas ne bi usmilil policist, ki je iz vrste "pobral" vse družine z otroki in nas pospremil do mejne kontrole.

Če odmislimo dolgo čakanje ob prihodu in vrste ljudi z vsega sveta, ki so se vile kot kače odete v najnovejši trend obraznih mask, nas je Los Angeles prijetno presenetil. Občutek, da se mesto nikoli ne konča, svoje lovke razteza v neskončnost. Ker je tukaj zima, nas pozdravijo sonce in izjemno prijetne temperature za ta letni čas. Mesto, ki se nikoli ne ustavi, ponuja ogromno izbiro raznovrstne hrane in neskončno priložnosti za raziskovanje.

Tako kot večina šestletnikov tudi najin Luka obožuje dinozavre in ni boljše izbire kot obisk Naravoslovno-zgodovinskega muzeja, ki je nedolgo nazaj na ogled postavil neverjetno zbirko popolnih skeletov tiranozavrov, triceratopsov in ostalih bitij, ki so svetu vladala pred 66 milijoni let.

Seveda pa obisk zahodne obale, kjer je vijoličasto-rumen košarkarski dres dnevna oprava domačinov, ne mine brez ogleda NBA-tekme v slovitem Staples centru. Cena vstopnic za ogled tekme med domačini, ki so gostili Phoenix Sunse, pa je šla v nebo. Sedeli smo v predzadnji vrsti dvorane, ki sprejme 20 tisoč obiskovalcev, za tri sedeže pa je treba odšteli kar 300 dolarjev (274 evrov).

Jutro po tekmi, kjer so domačini pričakovano obračunali z gosti, nas popelje na sanjske Havaje, vsaj tako smo si jih predstavljali. Po petih urah turbulentnega leta pristanemo v Honoluluju, kjer pa se hitro razblinijo sanje, da vas na letališču pričakajo hula plesalke. V ozadju ne igra aloha glasba in nihče ti ne obesi venca rož okrog vratu. Letališče v Honoluluju je staro, občutek daje, da je bilo zadnjič prenovljeno v Kennedyjevem času. Ko se odpravimo proti zahodu otoka O’ahu, kjer bomo živeli naslednji teden, zapeljemo na široko osempasovnico in se naslednjo uro in pol vozimo v nepričakovani gneči.

Promet je drugi od treh največjih problemov otoka O’ahu. Prvega lahko opazite ob cesti. Med svetovno znanimi in res lepimi plažami, kjer se najboljši deskarji na valovih predajajo morskim užitkom, so nastale manjše vasi, ki jih sestavljajo raztrgani šotori, razbita vozila in nakupovalni vozički polni raznovrstne krame. Havaji imajo namreč višjo stopnjo brezdomcev kot New York ali Los Angeles.

Glavni razlog za tolikšno število brezdomcev pa so po besedah domačinov nerealno drage nepremičnine, ki so med najdražjimi v ZDA. In naj omenimo še tretjo glavno težavo – droge. Še pred enim mesecem je bila zagrožena kazen za posedovanje marihuane 30 dni zapora in 1000 dolarjev kazni, kar je marsikoga pahnilo na cesto. Januarja letos so marihuano dekriminalizirali.

Plaže, predvsem na zahodni obali otoka, so res izjemne, celo lepše, kot smo pričakovali. Na njih ni nobene gneče, valovi pa vabijo na deskanje od jutra do mraka. V prihodnjih dneh bomo raziskali otok, najprej severni del z najbolj znamenitimi deskarskimi plažami na svetu, nato še južnega z glavnim mestom Honolulu in znamenito plaže Waikiki.

Spremljate nas lahko tudi na Instagramu @brigitayogita in @tombracko.