Bi zamenjali svoj vsakdan za življenje na pristnem tropskem otoku?

Na otok nas pripelje majhno propelersko letalo, kratka pristajalna steza, obdana s kokosovimi palmami in ne preveč mehak pristanek. Vse to obljubljaja veliko sonca, vlage in peščenih plaž. In Siargao ob vsem tem prinese še valove, visoke nekaj metrov, za najboljše deskarje na valovih na svetu in nižje za nas začetnike. 

In prav valovi so bili razlog, da je leta 2014 prvič ta otok obiskal danes 32-letni Italijan Marco. Šest let pozneje nas pozdravi s terase svojega surferskega kampa, ki ga je odprl skupaj z ženo Caro, Grkinjo, s katero sta se spoznala v Londonu. On je bil projektni vodja v IT podjetju, ona zobozdravnica. “V službi sva bila od 9 zjutraj do 7 zvečer. Zdaj sva v službi vsak dan, cele dneve, a živiva ob oceanu, surfava štiri do petkrat na teden in rešujeva zgolj težave, ki zadevajo naju. Sanje so se nama uresničile.” 

Marco skrbi, da so bungalovi urejeni. Pravi, da pozna vsak žebelj v kosih lesa, ki sestavljajo prikupne turistične hiške. Cara skrbi za goste, ureja izlete, išče najboljše restavracije in učitelje surfanja. Nimata poslovnega načrta, vesta le to, da z oddajanjem hišk zaslužita več, kot lahko tukaj zapravita. Kampa nista zgradila iz želje po zaslužku, vedela sta le, da si želita živeti drugače, kot je to v navadi v Evropi. Živita svoje sanje, ob tem pa spoznavata ljudi s celega sveta.

A vse le ni tako eksotično in popolno. Delavce je tukaj skoraj nemogoče dobiti, enako velja za material, ki ga potrebujejo za gradnjo, pogosto je težava tudi z dobavo hrane in celo denarja. Zgodilo se nam je namreč, da so bili bankomati izpraznjeni, plačila s karticami tukaj ne obstajajo in turisti na skuterjih smo se podili po mestu ter iskali denar za večerni obrok. 

Domačinom denar ne pomeni veliko. Razcvet, ki so ga deležni zadnji dve leti, jih je presenetil, nekateri so obogateli s prodajo zemljišč, a denar hitro zapravili na petelinjih dvobojih. Kvadratni meter zemlje, za katerega je bilo še pred dvema letoma treba odšteti 5 evrov, je danes vreden kar 100-krat več. Že vnaprej sklenjeni dogovori o prodaji pa se velikokrat enostavno izjalovijo, brez posebnega razloga. 

 “Od sedmih zjutraj sem čakal delavce, a niso prišli, zato sem ploščice položil kar sam. Druge izbire nimam, jutri prihajajo prvi gostje,” za šankom na naši terasi, godrnja 37-letni Američan Ryan. Z odličnimi delovnimi navadami in znanjem, ki je potrebno za gradnjo, je v zadnjem letu, od idejne zasnove do izvedbe, postavil hišo s štirimi sobami, le slabih 200 metrov stran od Marca in Care. 

Zadovoljen ugotavlja, da je bila odločitev, da pusti življenje v Los Angelesu, pravilna. Tu je našel svoj mir in se znova navdušil nad deskanjem. Manj navdušen pa je nad delovnimi navadami domačinov, ki jih tujci težko razumemo.

A naredili bi krivico, če bi vse metali v isti koš. Naš učitelj surfanja, 24-letni Vincent, nikoli ne zamuja na dogovorjene termine. “Še dve leti nazaj sem delal kot vzdrževalec v bližnjem turističnem resortu, danes pa na valovih v dveh urah zaslužim toliko kot prej v celem tednu,” nam z navdušenjem pripoveduje fant, ki se je komaj nekaj let nazaj naučil surfati. 

Pred tem je Vincent hodil v šolo, starši mu niso dovolili surfati, saj je to zgolj tratenje dragocenega časa. Takrat je to resda držalo, saj na otoku ni bilo turistov. Danes je zgodba popolnoma drugačna. Poleg odličnih ur surfanja, lahko kot domačin prosto pleza na visoke palme in z njih klesti kokose za svoje učence. Nekateri njegovi kolegi to počnejo za zaslužek in turistom prodajajo kokose po 50 pesov (70 centov), a ta posel ne cveti najbolje.

Le nekaj let nazaj si na Siargao lahko prišel le s 15 urno vožnjo po morju, danes na otoku pristane 12 letal dnevno. Ne morem se otresti občutka, da ta otok v prihodnosti čaka turistična bomba. Marco me prepričuje, da se to sicer ne bo zgodilo: ”Vsi, ki postavljamo otok Siargao na turistični zemljevid se dobro zavedamo, kaj se lahko zgodi. Čutimo odgovornost do narave, gradimo zgolj z naravnimi materiali, opeke ni. Tudi plastiki se vsi na veliko izogibamo.” Cara dodaja, da si želita otroka v naslednjih letih, a ob tem zaskrbljeno ugotavlja: “Zdravstvena oskrba res ni na zadovoljivem nivoju. Ko sva zbolela za dengo – bolezen, ki jo prenašajo piki komarjev, sva morala sesti na letalo do dve uri oddaljene Manile, saj nama tukaj niso znali pomagati.”

Siargao je odročen tropski otok, ki ima nekaj posebnega. Morda so to neskončne peščene plaže, na katerih včasih ne opaziš nobenega turista. Morda so to v nebo segajoče kokosove palme, ki prekrivajo kar 95 odtsotkov otoka. Ko se pogovarjamo s priseljenci, ki so zdaj že postali domačini, temu enostavno pravijo energija ljudi. In zdi se, da so prav takšni tudi turisti, ki otok obiščejo. Vsak ti nameni nasmešek in besedo, delimo izkušnje naših dnevnih otoških dogodivščin in surferskih prigod. 

Danes (sobota) potovanje nadaljujemo na otok Bohol in še kakšen teden ostajamo na Filipinih. Našo pot pa lahko spremljate tudi na Instagram profilih @brigitayogita in @tombracko.