Bakrene in aluminijaste pustne maske: Liški pustje svetovni unikum

Naličja iz tolčene bakrene pločevine

S pričetkom prve svetovne vojne je v teh krajih šemljenje in s tem bakreno naličje odšlo v pozabo. Zasluga za ponovno obuditev teh najstarejših mask, narejenih iz tolčene bakrene pločevine, gre slikarju in narodopiscu Pavlu Medveščku, ki je raziskoval življenje in tradicije prebivalcev tega prelepega in magičnega hribovja. Maske naj bi po pripovedih izdeloval kotlar iz Velendola, danes pa tradicijo izdelovanja Liških mask nadaljuje Branko Žnidarčič, ki je na podlagi Medveščkovih risb tudi naredil rekonstrukcijo izgubljenih mask iz 19. stoletja. Iz tistih časov se je do današnjih dni ohranila samo ena maska. Masko pustnega lika Braja, ki so jo po vsej verjetnosti lastniki med vojno ali po njej zazidali v hišni zid, je v porušeni hiši našel Pavel Medvešček. Ostali še obujeni liki iz tega obdobja so Ramašton, Ramauš in Bajari. Po prepričanju Branka Žnidarčiča pa so obstajali tudi liki tako imenovanih 'Ta lepih', a o teh ni bilo pričevanj in so tako verjetno potonili v večno pozabo.

Maškaroni se vrnejo iz pozabe

Pust in s njim maske so se znova pojavili šele leta 1947, kajti po prvi svetovni vojni, v času fašizma, sta bila zaradi strahu pred sabotažami in podobnimi dejanji maskiranje in posledično pust prepovedana. Mask pa v tem času niso več izdelovali iz bakrene, ampak iz aluminijaste pločevine. Za izdelovanje so uporabljali italijanske vojaške gavete in čutare. Like, ki se pojavljajo v tem času, delimo na ta lepe in ta grde. Ta lepi, ki vstopajo v hišo, pozdravijo domače in zaplešejo. To so mladoporočenca, zdravnik in žendar. Ta grdi pa so pustje, pustnice, rezjan, daj dam, opica, hudič in ženska, ki nosi moža v košu. V šestdesetih letih se začne v sosednji Italiji prodaja mask iz plastike, ki počasi izpodrine maske iz aluminija in tradicionalni liški pust počasi potone v še eno pozabo.

Zvoki kladiva, ki udarjajo po pločevini, ohranjajo pustno tradicijo

Branko Žnidarčič se je že kot deček udeleževal pustovanja v svoji domači vasi Markiči pri Ligu. Svojo prvo masko si je izdelal pri dvanajstih letih, a je po selitvi v dolino, natančneje v Kanal, maskiranje opustil. V osemdesetih letih je po spominu iz mladosti in s pomočjo ohranjene izvirne maske, ki jo je pobral iz smeti, izdelal prve liške maske. Sprva je naredil samo osem mask, da so z njimi šli na pustni sprevod v Portorož. Kaj kmalu pa se je pričel zavedati, da te maske niso samo maske, ampak del tradicije teh krajev in tako sta izdelava in uprizarjanje liškega pusta postala njegova strast. Danes je predsednik Etnološkega društva Liški pustje in v svoji hiši hrani več kot 200 različnih mask. V kletnih prostorih hiše pa sta delavnica in manjši muzej, posvečen Liškim pustom. Kot priznanje za svoje delo je Branko Žnidarčič leta 1986 prejel Murkovo listino.

Pustovanje pomemben element kolektivne identitete

Pustovanje je eden izmed pomembnejših kulturno etnoloških dogodkov ljudske kulture. Magija maske nas vedno fascinira, nosilca in opazovalca pustnega dogajanja pa povezuje z nadnaravnimi silami. Pustno dogajanje veže skupnost s preteklostjo in v ritualu pustnih šeg in običajev posameznih vasi oblikuje pomemben element kolektivne identitete. Maska, ki si jo pustovalec nadene, vzpostavlja tudi v sodobnem, racionalnem svetu, specifičen odnos med realnostjo vsakdanjega sveta in nerealnostjo pustnega časa, ko se svet postavi na glavo. Zato je občudovanja vredno, da si posamezniki tako strastno prizadevajo za ohranitev teh starodavnih običajev.