'Ravnodušnost do teh storilcev je hujša, kot da jih sovražim'

Almedina Dautbašić Memišević je pred vojno z mamo, očetom, babico, starejšo sestro in še dvema bratoma živela v vasi Brezovice v občini Srebrenica. Kot vsi otroci se je tudi ona do začetka 90. let veselila julija in poletnih počitnic. Leta 1992, ko je obiskovala 3. razred, se je zaradi vojne šola zaključila že veliko prej. 

Eden njenih prvih spominov iz tistega časa so letala, ki so preletavala njeno vas, ki leži nedaleč od bosansko-srbske meje. Z letal so spuščali listke s sporočili, naj se predajo vojski JLA. Spominja se panike, ki je zaradi tega vladala med odraslimi. Kot otrok pa ničesar ni razumela, ni vedela, kaj se dogaja, videla je le, da so bili ljudje zaskrbljeni. "Mi smo se še naprej igrali, nismo niti vedeli, kaj pomeni vojna. Ko smo slišali streljanje, smo se prestrašili in se skrili, nato pa smo se spet zbrali zunaj in se igrali," se spominja. 

Kmalu po začetku vojne je izgubila mamo, ki je zbolela, zaradi vojne pa ni bilo zdravil, okrnjena je bila tudi zdravstvena oskrba. "Takrat sem imela 10 let in mislili smo, da je to konec sveta, da ne more biti hujše," nam je zaupala med nedavnim obiskom v Ljubljani. A kmalu je ugotovila, da je lahko še hujše. V svojih najbolj ranljivih letih je namreč doživela še večje preizkušnje, ki si jih ne moremo niti predstavljati. Zlo je vrhunec doseglo 11. julija 1995, ob padcu Srebrenice, ki je bila v tistem času pod zaščito misije Združenih narodov. 

'Mogoče se nikoli več ne bomo videli. Dobro pazi na moje otroke'

Ko so srbske sile leta 1993 zasegle njihovo vas, je družina zbežala v Srebrenico. Tam so živeli vse do usodnega 11. julija 1995. Spomin na tisti dan, ko je sama štela le 13 let, je še vedno zelo živ. "Pri bencinski črpalki v Srebrenici, ob pošti, so se zbirali moški, ki so nameravali oditi čez gozd. Tu smo se zadnjič videli z očetom. In on je takrat naši babici rekel: 'Mogoče se nikoli več ne bomo videli. Dobro pazi na moje otroke'," se spominja Almedina, ki se ji ob tem zatrese glas in ji na oči privrejo solze. 

In res je takrat zadnjič videla svojega očeta, čeprav je bila ves čas prepričana, da se bo uspel prebiti na varno. "Ker smo ostali brez mame, sem bila prepričana, da se bo z vso silo boril, da se reši. Toda proti usodi se ne moreš boriti," pravi. 

Sama je z babico in sorojenci pot nadaljevala proti Potočarom, kjer je bila baza Združenih narodov. "Tu smo bili eno noč. Naslednji dan, ko je prišel Mladić, so že organizirali prevoz proti Tuzli. Nismo vedeli, kam gremo ... Odšli smo v zadnjem avtobusu tistega dne in takrat so srbske sile želele zadržati mojega mlajšega brata. Božja volja je bila, da se je v tisti gneči uspel prebiti na avtobus," nam opisuje. 

Nato se le bežno spominja dogajanja v naslednjih urah in dnevih. Potovali so ponoči, v Dubravah so preživeli eno noč, preden so jih prepeljali v Kladanj, kjer so bili kakšen teden. Nato je zanje sorodnica našla prosto hišo pri Srebreniku.

Ločitev od babice in ponovna združitev 

V Srebreniku so skupaj z babico živeli le kakšen mesec dni, ko so se nekega dne na vratih pojavili sodelavci Centra za socialno delo. Menili so, da je babica že stara in ne more skrbeti za štiri majhne, šoloobvezne otroke. Odpeljali so jih v dom za otroke brez starševskega varstva.

Kot pravi, so se jim v tistem trenutku, sredi vojne vihre, znova zamajala tla pod nogami. Misel na to, da jih bodo ločili od babice in jih odpeljali v nek dom, je bila strašna. Vso pot do doma so prejokali. "Nismo vedeli, kam gremo, kako je tam, v tistem času nismo slišali nič pozitivnega o tem. Toda danes sem hvaležna bogu, da je obstajala takšna ustanova, ki je skrbela za otroke. Niti danes ni v družinah vse popolno. In v takšnem trenutku ne iščeš popolnosti, pomembno je bilo, da smo vsi končali osnovno in srednjo šolo. Edina težava je bila, da si pri 18 letih moral zapustiti ustanovo. Menim, da noben otrok pri teh letih ni dovolj zrel, da začne živeti iz nič. Ko vsi otroci hodijo ven, uživajo s svojimi starši, moraš ti začeti iz nič. Ko nimaš niti žlice, kaj šele namestitev. Imel si mesec dni časa, da zapustiš dom," se spominja.

Prva je dom zapustila sestra, ki je bila najstarejša. "Končala je frizersko šolo in se zaposlila. Našla je sobico v neki hiši in je tja pripeljala tudi babico. Ko sem jaz zapustila ustanovo, sem se jima pridružila. Brat pa je nadaljeval študij v Sarajevu. Najmlajšega brata smo nato iz ustanove vzeli prej."

Ena od pozitivnih strani bivanja v domu je bila, kot pravi, da so imeli otroci psihoterapijo, psihološko pomoč. Med drugim so otroke spodbujali, da so svoje občutke zapisovali in tako izražali bolečino. Njen zapis iz tistega časa je zdaj v muzeju v Srebrenici. Naslov besedila je "Čakam očeta". Sicer pa Almedina o vojni ni želela govoriti vse do prve pogrebne slovesnosti v Srebrenici.

'Vse do trenutka, ko so ga našli, je obstajala kapljica upanja'

Posmrtne ostanke njenega očeta so našli leta 2008, ko je bila v sedmem mesecu nosečnosti s prvim otrokom. "Tisti dan, ko so ga identificirali, sem videla, da sta brata nekaj skrivala pred menoj. Vendar, ko nekoga tako dobro poznate, vam ne more dolgo skrivati ... Zaradi šoka, ki sem ga doživela ob novici, sem mislila, da bom izgubila tudi otroka ... Ampak k sreči se je obdržal," pripoveduje. 

Vse do tistega trenutka je namreč po tihem upala, da je oče vendarle po nekem čudežu živ. "Ves čas sem razmišljala o tem, ali je živ, lačen, žejen, ali bo prišel ali ne. In vse do trenutka, ko so ga našli, je obstajala kapljica upanja. Ne glede na to, da si 100-odstotno vedel, da je to nemogoča misija ... Ampak vseeno misliš, da mogoče obstaja neka možnost," pravi Almedina. 

Dan, ko so pokopali očeta, je bil zanjo izjemno težek. "Ko smo očeta pokopali, je bil moj otrok še čisto majhen. Nekaj dni ga nisem mogla niti dojiti. Mislim, da smo na ta dan preživeli vse, kot da se je pravkar zgodilo. Ne glede na vsa ta leta, ko nisi bil niti enega trenutka miren," pravi Almedina. 

Občutke, ki jih je doživljala med vojno, je podoživela tudi ob izbruhu vojne v Ukrajini. "V nekem trenutku sem mislila, da se bo tudi pri nas znova začela vojna. To je zbujalo paniko v meni, tako zaradi soproga kot zaradi bratov, pa tudi zaradi vseh nas, seveda. Mislim, da bi bilo preveč, če bi šli še enkrat skozi to. Mislim, da niti ene izgube več ne bi mogla preživeti," je prepričana.

Dan, ko se ji vsako leto življenje ustavi

Kot na deset tisoče prebivalcev z območja Srebrenice je tudi Almedina, ki si je sicer življenje ustvarila v Tuzli, vsako leto 11. julija prisotna na spominski slovesnosti v Potočarih. Tudi v času korone je bila tam. "Ne morem ostati doma. Veliko težje bi mi bilo, če bi ostala doma in ne bi šla," je prepričana. Ko obišče grob, ji je vsaj malo lažje. 

"To je bil osnovni cilj v našem življenju, da lahko – tako kot gremo na mamin grob – obiščemo tudi očetovega. To je za nas trenutno središče sveta v Podrinju, ta dva grobova – mamin v vasi, kjer smo živeli, in očetov v Potočarih. Ter seveda vseh ostalih sorodnikov, saj imamo v Potočarih poleg očeta pokopane še bratrance, strice, morje sorodnikov, ki ležijo tam," pravi. Njeni otroci imajo na tistem ogromnem pokopališču pokopana oba dedka, tudi Almedinin mož je namreč svojega očeta izgubil v genocidu v Srebrenici.  

"Vsako leto v tem času se moje življenje ustavi. Ni mi lahko, saj se vedno znova vračam v tisti čas. Nekateri ljudje so morda močnejši in lahko gredo čez to. Jaz pa to v sebi trpim, dokler se ne približa 11. julij. Takrat pa ne morem biti mirna in ravnodušna do tega. In vsakič podoživljam isti scenarij kot leta 1995. Govorim o tem, hkrati pa to podoživljam. In starejša kot sem, vse težje je. Čeprav o tem vse več govorim, mi je vse težje, ker ju vse bolj pogrešam v življenju, ob mojih otrocih, ob praznikih, za vse možno," pove z vse tišjim in tresočim se glasom. 

Kljub temu pa je prepričana, da mora govoriti o tem. Ne le prijateljem, svojcem in svojim otrokom, pač pa tudi v šolah in javno. Nenazadnje jo je ta bridka izkušnja naučila, da se v življenju včasih zgodijo nepredstavljive stvari. "In ti moraš nadaljevati svoje življenje. Jaz svojim otrokom pripovedujem o tem, v nobenem trenutku ne sejem sovraštva. Prepričana sem, da je ravnodušnost do teh ljudi, ki so to počeli, hujša, kot da jih sovražim," pravi.