'Varanje poligrafa je za običajne ljudi misija nemogoče'

Eden policist in varstvoslovec, drugi pravnik. Eden zaposlen na Generalni policijski upravi, drugi na PU Ljubljana. Oba strokovnjaka za ugotavljanje verodostojnosti izjav. Goran Savič in Aleš Župan Galunič delujeta na različnih delovnih mestih, v različnih enotah in na različnih nivojih sistema, pa vendar v isti pisarni opravljata isti posel. Sta namreč poligrafista slovenske policije. 

Poligraf ne beleži tega, kdo laže in kdo govori resnico 

Slovenska policija si pri preiskovanju kaznivih dejanj, predvsem umorov, seksualnih deliktov, spolnih zlorab, ropov, vlomov in tatvin, ter ugotavljanju verodostojnosti izjav preiskovancev pomaga tudi s poligrafskimi testiranji. Letno jih opravi od 100 do 150, zanje pa se praviloma odloči, ko ima večje število osumljencev in več možnih različic.

"Cilj poligrafskih postopkov je usmerjanje policistov v prave oz. bolj verjetne verzije, pa tudi zaščita nevpletenih oseb pred sicer zakonitimi, a nepotrebnimi posegi države v človekove pravice in svoboščine," pojasnjuje Savič.

A mnenje laične javnosti, da poligraf lahko razkrije, kdo laže in kdo govori resnico, je zmotno, opozarja. Poligraf namreč beleži samo stanje emotivne napetosti – psihofiziološke odzive avtonomnega živčnega sistema, ki so posledica delovanja čustev. Policisti na poligrafskem testiranju pa ciljajo na eno samo emocijo, to je strah.

Odziv telesa na poligraf lahko ponazorimo s primerom medveda, ki ga srečamo v gozdu, opiše. "Zaznamo ga s svojimi senzorji, vidom, sluhom, vonjem, signal potuje v možgane, ki ga mentalno predelajo. Iz vseh predalov spomina torej potegnemo vse informacije o medvedu, ki jih imamo in v nekem trenutku ugotovimo, da je nevaren. Takrat sta na psihološki ravni možni dve možnosti – beg ali boj. Katerokoli izberemo, moramo telo pripraviti na akcijo, in sicer tako, da se sproži avtonomni živčni sistem. Začnemo hitreje in globlje dihati, poveča se krvni tlak, srce začne hitreje biti, zakrknejo kapilare na periferiji, telo kri požene v možgane ... Popolnoma identična slika, vendar na mikro ravni, se dogaja na poligrafu. Ko zaznate kritično vprašanje, ga ocenite kot ogrožajoče in sprožite svoje telo."

Poligraf torej zabeleži odklon emotivne napetosti, poligrafisti – ti praviloma vedno delujejo v paru – pa te odklone interpretirajo in z neko stopnjo verjetnosti določijo, ali je neka izjava resnična ali ne.

Bolj zanesljiv od izjav očividcev

Zanesljivost poligrafa je od 85- do 99-odstotna, kar je več kot na primer izjava priče. Kljub temu pa se rezultatov testiranja na naših sodiščih ne da uporabiti kot dokaz. A težava ni v zanesljivosti, problem je pravni, pojasnita sogovornika. Po zakonu se osumljenec ni dolžan izjaviti zoper sebe, svoje bližnje ali priznati krivde, torej se samoinkriminirati. Če se podvrže testiranju, pa telo odgovarja nekaj, kar ni v skladu z njegovo voljo.

Zato menita, da je poligraf primerno urejen v našem prostoru in ne bi smel nikoli veljati kot dokaz na sodišču. "Lahko se ga uporabi samo v predkazenskem postopku, prostovoljno, in nič več od tega. Če ga odklonite, se vam ne more zgoditi nič hudega. Če pristanete in ste negativni, pa vas lahko reši." Toda ali ni nekdo, ki odkloni poligraf, že takoj sumljiv? "Po najinem mnenju ne. Kajti če bi to držalo, potem poligrafa sploh ne potrebujemo. Osumljenca bi samo vprašali, ali pristane na testiranje." 

Na testu brez presenečenj in skrivalnic

Testiranje je sestavljeno iz treh delov. "V predtestnem razgovoru se s preiskovancem spoznamo. Sledi poskusni test, namen katerega je "fair play". Nekomu, ki nikoli ni bil na poligrafu, povemo, kako to poteka. Namen je, da vidimo, kašne so njegove splošne fiziološke reakcije in kako se njegovo telo odziva na neka vprašanja. Po poskusnem testu sledijo pravi testi, ki se ponavljajo najmanj trikrat, da ne prihaja do naključnih reakcij. Ves čas velja načelo prostovoljnosti. Po izvedenih testih sledi potestni razgovor, ko preiskovanec dobi možnost, da pojasni morebitne reakcije." Četrta faza je vrednotenje poligramov in pisanje poročila.

Preiskovanec torej točno ve, kaj ga bo poligrafist vprašal. "Nobenih skrivalnic ni, vse mora biti jasno vnaprej. Če bi nekomu podtaknil vprašanje, bi bil namreč test neveljaven," pojasni Savič, Župan Galunič pa doda: "Če bi ga vprašali nekaj, o čemer se nismo predhodno pogovorili, ne bi vedeli, ali je poligraf zaznal strah pred odkritjem ali pa zgolj čustvo presenečenja."

Če izvzamemo pripravo, poligrafski postopek traja okoli osem ur, kar je naporno tako za poligrafista kot za preiskovanca. Fizična ali psihična izčrpanost pa se kaže v nejasnih rezultatih. Takih primerov je sicer le nekaj odstotkov, zanimivo pa je, da je zelo veliko testirancev negativnih, še povesta. O rezultatih, če so jasni, je preiskovanec obveščen.

Kako se na sodišču končajo primeri, pri katerih sodelujeta, Savič in Župan Galunič ne spremljata, na vprašanje, ali se spomnita kakšnega, kjer je imel poligraf odločilno vlogo za razplet, pa: "Imela sva primer očeta v ločitvenem postopku, ki je bil kazensko ovaden za spolno zlorabo otroka. Ni hotel sodelovati z nikomer, je pa pristal na poligraf. Tudi pri nama je bil zelo redkobeseden. Ko sva ga v predtestnem razgovoru vprašala, ali razume svoje pravice, je odgovoril: Jaz vas razumem, ne vem pa, ali vi razumete mene! Jaz moram na poligrafsko testiranje, zaradi sebe in zaradi svojega otroka! Test je bil seveda negativen. In ta primer je pokazal, da uporaba poligrafa ni vedno vezana samo na interes države. Izjemnega pomena je nekaj, kar vsi zanemarjamo – da s poligrafom damo možnost človeku. Temu očetu je bilo najbolj pomembno to, da otroku, ko bo star 18 let, reče: bil sem na poligrafu in sem ga naredil," poudari Savič.

'Varanje poligrafa je za običajne ljudi misija nemogoče'

Eno od vprašanj, ki ga najpogosteje dobita, je, ali se poligraf da prevarati in kako. Odgovor je da. "Če ste dovolj motivirani, se boste v dveh ali treh urah na spletu dokopali do informacij o tem, kako. A je hkrati treba povedati, da je to za običajne ljudi misija nemogoče. Za obstrukcijo poligrafa namreč potrebujete znanje iz psihologije, fiziologije in poligrafske teorije. Pa predpostavimo, da vse to imate. Še vedno vam manjka ključni element, to pa je redna vaja na poligrafu. Zato vsa varanja na poligrafu izpadejo relativno smešno in jih povprečno usposobljen poligrafist zelo hitro prepozna," pove Savič.

Po njegovih besedah obstrukcijo poligrafskega testiranja delimo v šest večjih sklopov. "Fizično varanje pomeni, da si daste v čevelj buciko ali žebljiček in se zbadate, s čimer si povzročate fiziološko reakcijo. Težava je v tem, da ne veste, koliko, zato je to ponavadi zelo smešno in prepoznavno. Psihološko oz. mentalno varanje pomeni, da si med testiranjem predstavljate nek emotivno močan dogodek – smrt svojca, nek seksualni ali perverzni dogodek. Je bistveno bolj zahtevno in bi zanj potrebovali veliko vaje. Tretja možnost je uporaba medikamentov, psihoaktivnih snovi, torej da pred testiranjem vzamete neko poživilo ali drogo. Pretkana oblika manipulacije je tudi psihološki vpliv na preiskovalca. Recimo, da na testiranje pridete v prekratkem krilu in preglobokem dekolteju. Potem je tu še fizično izčrpavanje – pred testom greste na maraton, čeprav niste tekačica, in se na tak način popolnoma fizično izčrpate – in pa deprivacija spanja."

Varanje poligrafa je sicer možno, a to izvajajo usposobljeni preiskovalci v velikih varnostih sistemih, kot so CIA, FBI, Mosad ..., za navadne ljudi pa so vse naštete metode zelo neuspešne, še pravita. Če bi kdo znal prevarati poligraf, sta to zagotovo onadva. Pa vendar tega nista nikoli poskusila, priznata. "Nikoli nama ni padlo na pamet, da bi vadila. Preprosto nisva vedela, kaj bi s tem," pove Savič. Župan Galunič pa pripomni: "Namen ni, da bomo mi znali varati poligraf, pač pa, da znamo prepoznati varanje. Ne domišljam si, da bi Gorana lahko prevaral na poligrafu."

Kaj pa druge metode ugotavljanja resnice? 

Policija je število poligrafskih testiranj v zadnjih nekaj letih zmanjšala za 20 do 30 odstotkov po zaslugi metode SCAN (Scientific content  analysis), s katero se prav tako ugotavlja, ali je neka izjava (govorjena ali pisana) verodostojna ali ne.

"Pri tej metodi se ne ukvarjamo z analizo vsebine, pač pa strukture. Ne gre torej za to, kaj je bilo povedano, temveč na kakšen način. Metoda temelji na trditvi, da se izjave iskrenih ljudi strukturno razlikujejo od izjave tistih, ki ne govorijo resnice," opiše Župan Galunič in ponazori s primerom: "Recimo, da v izjavi opisujete prometno nesrečo, ki se vam je zgodila, pa želite prikriti, da ste bili vi povzročitelj. Začeli ste uporabljati besedo vozilo. Naenkrat pa to besedo zamenjate z besedo avto. To je sprememba v jeziku, ki je strukturne narave. Zmotno je mnenje, da je to zaradi vaše širine. Ne, spremenila se je percepcija odnosa do vozila in na nezavedni ravni ste šestkrat uporabili besedo vozilo, v ključnem trenutku pa je to vozilo postalo avto. Ko želimo povedati neresnico, se naša izjava strukturno podre. Vi veste, kaj boste povedali, tega, kako besede strukturno bežijo od vas, pa nimate pod nadzorom. Ker ne govorimo mi jezika, pač pa jezik govori nas."

Tretja metoda, ki poteka sočasno s poligrafskim testiranjem, pa je vedenjska analiza, ki zajema verbalno in neverbalno komunikacijo, kamor spada tudi facialna ekspresija. "Nekateri neverbalno komunikacijo vidijo kot pomembnejšo od verbalne, pa ni tako. Ena brez druge ne obstajata in vedno se ocenjujeta skupaj. Čar neverbalne komunikacije je v tem, da ni vnaprej strukturirana in premišljena, je pa odgovorna za več kot polovico medsebojne interakcije," še pojasni Župan Galunič. Pa obstajajo kakšni neverbalni univerzalni znaki laganja? "Ne. Vsak laže in vsak izreka resnico na sebi lasten način."

V preteklosti so sicer v policiji poskusili uporabljati tudi voice stress analyzer (analiza glasu), ki pa se ni izkazal za dovolj zanesljivega. Metode, ki so še vedno v povojih in se jih bodo morda posluževali v prihodnosti, pa so "brainfingerprinting" (merjenje možganskih valov), pupilometrija (spremembe očesne zenice) in termokamere (beleženje emocionalne vzburjenosti, kar se že uporabljajo npr. na letališčih). Kot pravita strokovnjaka, je slovenska policija odprta za nove metode, ima posluh za to, po potrebi organizira usposabljanja, med regijskimi centri pa ves čas potekajo konzultacije in izmenjava informacij.

Za konec nam sogovornika razkrijeta še, kako jima znanje, ki ga imata na področju prepoznavanja resnice, koristi v vsakdanjem življenju. Ali takoj vesta, če jima kdo laže? "Vprašanje je, ali želiva vedeti," se pošalita. "Večina ljudi, s katerimi se prvič srečava, misli, da jim vidiva v možgane, podobno kot to mislijo za psihologe. A to je samo posel, ki se začne, ko preiskovanec pride, in konča, ko odide. Od tam naprej ne vidiva nič več. Tako namreč ne moreš živeti, to je izjemno naporen in zahteven posel. Eden od inštruktorjev nam je nekoč rekel: Ne uporabljajte tega na svojih bližjih, saj boste sicer prej ali slej ostali brez njih."

Po zaključenem pogovoru sta nas Savič in Župan Galunič peljala še na ogled poligrafskega laboratorija in pokazala, kako to poteka v praksi. Več pa v fotogaleriji!