Prekinjena tekma, metek v denarnici in pobeg, ki to sploh ni bil

Poleg pobegov so v zaporih varnostno najzahtevnejši množični upori obsojencev, saj je zaradi večjega števila vpletenih oseb intervencija zahtevnejša, obvladovanje množice pa zahteva premišljen pristop k reševanju situacije.

Edini do zdaj znameniti upor obsojencev se je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni zgodil leta 1974. Trajal je tri dni, v njem pa je aktivno sodelovalo 62 zapornikov. Čeprav gre globlje razloge iskati v prenatrpanosti zapora, pomanjkljivem varovanju in slabih odnosih, je kapljo čez rob prelil pravosodni policist (takrat je bil poklic poimenovan še paznik), ki je želel udejanjiti pravila iz hišnega reda.

"Tistega dne je na svetovnem prvenstvu potekala košarkarska tekma med Jugoslavijo in ZDA. Vodja izmene je bil takrat malo nefleksibilen in je – ko je bila ura 22.00 – izklopil televizor, da obsojenci niso mogli videti zadnjih 5, 10 minut tekme. Intervenirati je morala enota specialne milice, zapornike, ki so sodelovali v uporu, pa so premestili po preostalih zaporih v Sloveniji in nekdanji SFRJ. Eden od organizatorjev upora je pristal v Mariboru, kjer je kazen takrat prestajal tudi pisatelj Drago Jančar. Opisal mu je dogajanje, ki ga je Jančar napisal v knjigi, po kateri je pozneje nastal še film Zvenenje v glavi,"  nam med ogledom muzejske zbirke pripoveduje nekdanji pravosodni policist, sedaj pa strokovni delavec – pedagog Leon Lobe.

Še en skupinski dogodek, ki so ga na Dobu opredelili kot pasivni odpor, se je zgodil leta 2017. "Skupina obsojencev se ni želela vrniti s sprehoda, pač pa so splezali na cevi toplovoda, a so po pogovoru s poveljnikom od tam sestopili."

Do leta 2000 so se pobegi na Dobu dogajali kar intenzivno, pobudniki pa so bili predvsem zaprte osebe iz republik nekdanje Jugoslavije, ki so hotele pobegniti v svoj kraj, še pojasni Lobe. Eden odmevnejših pobegov, ki se je končal s streljanjem, se je zgodil leta 1994.

"Obsojenca, ki je prestajal 14-letno kazen in je v preteklosti že enkrat pobegnil, so pravosodni policisti peljali na zdravniški pregled v Novo mesto, on pa je – še danes ne vemo, kako – v 'gips' na roki skril strelno orožje. Malo pred Novim mestom je začel streljati in je voznika ustrelil v denarnico, ki jo je imel v zadnjem žepu hlač. Ker pa je bila takrat malo boljša plača, je ta metek ostal v denarnici," se pošali Lobe. Še en naboj je ostal v avtomobilskih vratih, nihče ni bil zadet. Po streljanju je obsojenec pobegnil, pazniki so streljali nanj, a za njim je izginila vsaka sled, našli ga niso niti službeni psi. Leto pozneje je njegovo truplo naključno našla sprehajalka – zaradi strelne rane je izkrvavel.

Leta 1996 se je zgodil pobeg obsojenca, ki je delal v JGZ Pohorje. Skril se je v kovinsko paleto na tovornem vozilu, ki je bila naložena z gasilskimi spojkami. Na glavnih izhodnih vratih so opravili le vizualni pregled vozila, zato je obsojenec brez težav zapustil zavod. Med raztovarjanjem je skočil ven z nožem v roki in pobegnil. Vse do danes ga niso našli.

Dve leti pozneje je iz JGZ Pohorje pobegnila trojica obsojencev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki je posebej za to priložnost izdelala štirimetrsko desko, na katero je za lažje plezanje pritrdila krajše kose lesa. Naslonili so jo na žičnato ograjo in splezali do varovanega pasu, za kar so potrebovali le 33 sekund. Na enak način so preplezali še betonsko ograjo in ušli na prostost. Med begom po polju do gozda jim je šla na roko tudi gosta megla, ki je onemogočala vidljivost. Eden od pobeglih se je čez več let vrnil v Slovenijo in se je moral vrniti na prestajanje kazni, dveh pa niso našli nikoli.

Še ena trojica tujih državljanov je pobegnila naslednje leto skozi prerezano varnostno žičnato ograjo. Pravosodni policisti so jih zaznali v varovanem pasu – njihov bliskovit odziv je preprečil beg dvema obsojencema, enemu pa je uspelo pobegniti v bližnji gozd. V kratkem času mu je uspelo preteči dva kilometra zračne razdalje po razmočenem terenu, saj je bil fizično zelo dobro pripravljen. Kljub temu ga je v enem od jarkov opuščene opekarne še isto noč izsledil policijski pes.

"Močvirnat teren okoli nas je specifika, ki onemogoča uspešnost pobegov. Druga pomembna stvar je, da so takoj aktivirani vodniki službenih psov, pes pa zelo psihološko vpliva na človeka. Zato tudi zagovarjamo, da je zaradi varnosti in nadzora smiselno ohraniti lastno enoto vodnikov službenih psov," pojasni Lobe.

Eden redkih, ki mu je iz zavoda uspelo (uspešno) pobegniti kar dvakrat, pa je obsojenec, ki v resnici sploh ni imel namena dejansko pobegniti. Postavil si je izziv, da bo dvakrat pobegnil, ker je hotel dokazati, da je to mogoče, pripoveduje naš sogovornik in opiše: "Prvič je pobegnil leta 2005, in sicer tako, da se je na svojem delovnem mestu v industrijskem delu skril v tovornjak. Med notranjim pregledom je prerezal ponjavo in splezal gor, med zunanjim pa je spet splezal notri. Pobegnil je in prijeli so ga na železniški postaji v Trebnjem. Drugič je pobegnil leta 2008. Za prevoz hrane smo imeli dostavni avto tipa Renault Ekspres brez zadnjih sedežev. On je ta sistem naštudiral, izkoristil krajšo odsotnost pravosodnega policista in inštruktorja, se skril med tiste izdelke in vrtnine in prišel ven, ko nihče ni bil pozoren. Uspel je priti vse do Primorske, do doma, a se je potem na prigovarjanje očeta predal."

Danes se to ne dogaja več, zadnji pobeg iz zapora na Dobu se je zgodil leta 2008. Se pa zgodi, da se obsojenci, ki dobijo izhode, ne vrnejo in se potem to smatra kot pobeg, pojasni Lobe.

Težavi danes: prenatrpanost in kadrovsko pomanjkanje

Dve veliki težavi, s katerima se vsi slovenski zapori soočajo že nekaj časa, sta prenatrpanost in kadrovsko pomanjkanje. "Pri nas je več kot polovica zaprtih oseb tujcev – gre za državljane iz več kot 60 različnih držav. Zaradi prostorske stiske jih je precej več nastanjenih v prostoru, kjer bi jih moralo biti osem. Vsak ima svoje navade, zdaj pa si predstavljajte: biti 24 ur z nekom toliko časa, prej kot slej pride do določenega razhajanja. Obsojenci iz nekaterih bolj eksotičnih držav so že po naravi bolj temperamentni, kar lahko vodi tudi v agresivne odzive. Neka beseda je lahko sprožilni mehanizem, ki eksplodira, tako da morajo biti moji kolegi zelo pozorni. Ob pomanjkanju ljudi in 12-urnih izmenah pa se hitro lahko kaj zgodi. Lahko je samo trenutek, ki v človeku nekaj sproži, posledice pa so potem nepredvidljive in ogrožajoče," pripoveduje Lobe.

Ob tem spomni na pravosodnega policista, ki je bil zelo izkušen, a je pred leti za trenutek obrnil hrbet danes že pokojnemu obsojencu Samu Tadinu, ki mu je v hrbet zaril nož. Pravosodni policist zaradi napada danes ne more več opravljati svojega dela, pač pa je zaposlen v sprejemni pisarni.

Čeprav je posojanje denarja prepovedano, je v zaporu med obsojenci tudi veliko dolgov. Največkrat je razlog za to zasvojenost. "Zelo hitro se zadolžijo, temu pa sledijo oderuške obresti. Nekdo jim recimo posodi deset evrov in čez en teden mu morajo vrniti sto."

In če so bili včasih zasvojeni s cigaretami, tabletami in heroinom, je danes največ novih sintetičnih drog, ki so še veliko bolj škodljive. Zato pravosodni policisti redno opravljajo nadzore in prepovedane predmete zasežejo.

Kaj vse so v preteklosti že zasegli in kako inovativni so pri tem obsojenci, je med drugim predstavljeno v muzejski zbirki njihove upravne stavbe, o kateri smo pisali včeraj.