Pred 90 leti so Nemci dobili prvo avtocesto, a ne po zaslugi Hitlerja

Adolf Hitler z lopato zajame kup zemlje, okoli njega so zbrani oficirji. S takšnimi propagandnimi fotografijami je nacistični režim dokumentiral začetke del na znameniti nemški avtocesti. 

Kadarkoli se je začela gradnja novega odseka, se je pojavila podobna fotografija. Odprtje posameznih odsekov pa so zaznamovala velika slavja. 

Te podobe so se tako zakoreninile v spominu ljudi, da ni nič čudnega, da mnogi zmotno mislijo, da je že sama ideja o gradnji nemške avtoceste zrasla na Hitlerjevem zelniku. 

Resnica pa je drugačna. Le nekaj let pred vzponom nacizma v Nemčiji je namreč Nacionalsocialistična nemška delavska stranka sodelovala z nemško komunistično partijo pri sabotiranju idej o gradnji teh "cest samo za avtomobile", kot so jih sprva imenovali. 

Argument nacistov proti gradnji avtocest je bil, da bodo te koristile zgolj bogatim aristokratom in judovskim velikim kapitalistom ter njihovim interesom. 

Prvi odsek avtoceste začeli graditi že dobra tri leta pred vzponom nacizma

Nemčija se je v 20. in začetku 30. let prejšnjega stoletja spopadala z gospodarsko krizo, pomanjkanjem kapitala, visoko brezposelnostjo, hiperinflacijo in plačevanjem odškodnin za prvo svetovno vojno. Prvi, ki je uspel zagotoviti financiranje in gradnjo avtoceste, je bil župan Kölna Konrad Adenauer. Gradnja je trajala tri leta. 

Prvi odsek avtoceste med Kölnom in Bonnom (današnji A555) so odprli 6. avgusta 1932. Avtocesta je bila dolga le 20 kilometrov, bila je brez križišč in semaforjev, s priključki in izvozi in s po dvema voznima pasovoma v vsako smer. Hitrost je bila omejena na 120 kilometrov na uro, čeprav je večina avtomobilov v tistem času dosegala komaj 60 kilometrov na uro. 

Ko pa se je januarja 1933 na oblast povzpel Hitler, so nacisti to avtocesto prekvalificirali v "podeželsko cesto", saj so želeli sami prevzeti zasluge za gradnjo prve avtoceste v državi. Ugotovili so namreč, da ima avtocesta prednosti, ki jih lahko uporabijo za svoje namene. Takrat so začeli tudi pospešeno graditi nove odseke tako imenovanega avtocestnega sistema Reichsautobahn. 

Projekt gradnje avtocest so predstavljali kot Hitlerjevo lastno domislico in kot njegov velik doprinos k zmanjšanju brezposelnosti v državi. Obljubljal je, da bodo s tem projektom zaposlili najmanj 600.000 ljudi, v resnici pa tudi na vrhuncu gradnje na gradbiščih ni bilo zaposlenih več kot 120.000 ljudi. V ozadju pa se je Hitler z gradnjo avtocest pripravljal na vojno in okupacijo sosednjih ozemelj. 

Zgodovinarji zdaj ugotavljajo, da je Hitler zgolj skočil na vlak vse večje mobilnosti, ki je postajal trend po vsem svetu. V tem pa je prepoznal tudi priložnost za pridobivanje naklonjenosti in zaupanja ljudi, saj jim je z gradnjo avtocest simbolično obljubljal boljšo prihodnost in dostopnejšo mobilnost za vse. V tistem času namreč ni bilo veliko Nemcev, ki bi si lahko privoščili lasten avtomobil. 

Danes nemške avtoceste veljajo za ene najboljših. Pri voznikih iz vse Evrope so si ta sloves prislužile predvsem zato, ker na večini odsekov praktično ni omejitev hitrosti. 130 kilometrov na uro je le priporočena hitrost, v primeru slabših voznih razmer ali cestnih del pa so postavljene dodatne omejitve hitrosti, ki jih je treba upoštevati. 

Nemško avtocestno omrežje danes meri okoli 13.000 kilometrov, s čimer se uvršča med najdaljša in najbolj razvejana avtocestna omrežja na svetu. A tako kot pri nas se tudi v Nemčiji dela na avtocestah nikoli ne končajo, saj je treba ceste redno vzdrževati in posodabljati.