Potica in božični kruh – kulinarični znamenji božiča

Dan pred božičem je posvečen postu in bedenju. Čeprav danes ohranjamo podobne običaje kot včasih, se tradicija vseeno nekoliko spreminja oziroma prilagaja sodobnemu času. Včasih se je družina zbrala ob topli peči. Gospodar in člani družine so pred tem poskrbeli, da je bilo doma vse pospravljeno in počiščeno, kar je prispevalo k prazničnemu vzdušju. Obiskov na božični večer ni bilo, od hiše do hiše so hodili zgolj koledniki, ki so dobili suho sadje ali se pogreli s čajem. "Otroci so uživali v postavitvi božičnega drevesa – smreke, ponekod brina ali borovca – nanj so obešali okraske, piškote, suho sadje, bombone. Skrbno so postavili jaslice, ki so sestavni del božičnega praznovanja. Poleg so na mizo postavili semena, orodje, molitvenik, križ, ključ od kašče, svečo, žegnano vodo. Vse to je bila zahvala za dobro letino in priporočilo za naprej," je pojasnil Stanislav Renčelj, strokovnjak za kulinariko, ki dobro pozna naravno in kulturno dediščino določenih slovenskih pokrajin in z njimi povezanih jedi in pijač.

Medtem ko so čakali na polnočnico, so čas zapolnili tudi z igranjem tombole, radi so prepevali, obvezna je bila molitev. Del obreda je bil tudi blagoslov. "Gospodar se je v spremstvu družinskih članov z blagoslovljeno vodo in kadilom sprehodil mimo hiše, vseh gospodarskih poslopij in živine ter jih blagoslovil. Če je bila njihova kašča polna, je to pomenilo blagostanje," je tradicijo opisal Renčelj.

Na sveti večer, dan pred božičem, je veljal strogi post

Dobrote, ki so jih pripravile gospodinje, so pojedli, ko so se vrnili od polnočnice. Na dan božiča so imeli boljše kosilo. Jedli so govejo ali kokošjo juho z rezanci. Pripravili so jedi z zeljem, porom in ohrovtom, na primer pražen ohrovt s krompirjem, je razložil Renčelj.

Ker predbožični čas zaznamujejo koline, ki se začnejo že na martinovo, so praznično mizo bogatili različni kosi prašičjega mesa, tudi odojek, ki pa je bil bolj priljubljen za silvestrovo. Svinjina ostaja na slovenskih božičnih in novoletnih krožnikih še danes, čeprav je bolj značilna perutnina.

Sicer božična kulinarika pomeni predvsem to, da se na mizah šibijo različne jedi. Tradicionalnim se pridružujejo druge dobrote, ki so že postale tipične za praznično obdobje v slovenskem prostoru. Kaj torej ne sme manjkati na božičnem meniju? "Železno klasiko bi mogoče predstavljali tartarski biftek in francoska solata za predjed, pečen puran ali piščanec za glavno jed, ter potica ali podobno božično pecivo za konec," meni šef kuhinje Centra kulinarike in turizma KULT316 Blaž Švigelj, ki sodi pod okrilje Biotehniškega centra (BIC) Ljubljana.

Potica in poprtnik: slovenska tradicija božiča

Brez najbolj razširjene in značilne slovenske specialitete potice ne gre, se strinja tudi Renčelj. Lahko je polnjena z različnimi nadevi: orehovim, pehtranovim, makovim, ocvirkovim, rožičevim, lešnikovim, sadnim … Potica je značilna za prav vse slovenske regije.

Ena izmed značilnosti, ki se še vedno ohranja tudi danes, je praznični oziroma božični kruh, ki sodi med najstarejše simbole božičnega praznika. Na Slovenskem ga različno poimenujemo: božičnik, poprtnik, poprtnjak, podprtnik, božič, božičnik, župnik je pojasnil Švigelj: "Je obredna jed, ki je bila na mizi skozi vse božične praznike – tri svete večere – do svetih treh kraljev. Po ljudskem verovanju ima poprtnik, ki izvira iz predkrščanskega obdobja, magično in zdravilno moč. Zaradi tega so ga bili deležni vsi družinski člani, prav tako živina, ki je bila pri hiši."

Pokrivali so ga s prtom iz lanenega platna in od tod tudi izvira ime. "Po navadi so spekli tri hlebce, ki so povezani s tremi svetimi večeri. Kruh je bil mojstrsko oblikovan in je zahteval dobro spretnost gospodinj. Okrašen je bil s kitko, spleteno iz testa, na njem so bile jaslice iz testa, znak IHS, ptički in cvetovi," pa je opisal Renčelj.

Tudi uživanje božičnika je bil pravi obred, je nadaljeval Renčelj. Člani družine so se zbrali okoli očeta, ki ga je začel prvi rezati. Mati je nato dvignila rezino visoko v zrak, tako da so morali otroci skočiti dovolj visoko, da so se je dotaknili. »Veljalo je reklo, kolikor visoko boš skočil, toliko boš zrasel v naslednjem letu. Kos božičnika so vrgli tudi v vodnjak, z željo, da bi bila voda zdrava,« je povedal.

Tradicija poprtnikov je danes razširjena predvsem na Dolenjskem, pa je izpostavil Švigelj.

Odtenki božične hrane v slovenskih regijah

Splošne 'zapovedi' slovenske tradicionalne božične hrane bogatijo kulinarične posebnosti posameznih regij. Razlike izhajajo iz zgodovine, geografskih danosti in tipičnih jedi za določeno območje. "Na primer tam, kjer je pomembna tradicija kolin, so tovrstne jedi močno zastopane tudi v božičnem času: krvavice, pečenice in druge jedi iz svinjine, kot sta denimo pečenka in nadevan svinjski želodec," je pojasnil šef kuhinje Švigelj.

Na Primorskem je že od nekdaj značilna in malodane obvezna jed 'stokviš' – polenovka, pripravljena v obliki golaža s polento, bakala na belo, solata z zeleno in pražen ohrovt s krompirjem in mlinci. V Istri je glavna jed bakala na belo, bakala s polento in fritule kot sladica. Na Notranjskem radi pripravljajo ocvirkovo potico ali špehovko, krompirjevo potico in piškote, je povedal Renčelj.

V Prekmurju je priljubljen vrtanek, ki ga uživajo ob beli kavi, je nadaljeval Renčelj: "Spečejo tudi orehovo in makovo potico, pripravijo gibanico, krapce in retaše. Zelo bogat je njihov božični sadni kruh. Skuhajo govejo ali kokošjo juho z rezanci, mlečno juho z jurčki in pražen krompir. Spečejo raco ali gos in uživajo meso od kolin. Postrežejo tudi s sušenim sadjem," je natančno opisal Renčelj.

Tradicijo pa vedno dopolnjujejo trendi. Zato nas je za konec zanimalo, kaj šef kuhinje KULT316 opaža – ali iščemo modo tudi v tradicionalni božični kulinariki? "Trendi se deloma pomikajo k nekoliko lažji in sezonsko obarvani hrani, skladno s spreminjajočimi se prehranjevalnimi trendi med prebivalstvom. Kljub vsemu pa tradicija še vedno prevladuje," je strnil Blaž Švigelj.