Tadej Golob: Dobil sem dokaz, da nisem nesmrten

Od vaše nesreče v gorah, na pobočju Krnice, sta minili dve leti. Kako se spominjate tistega dne? 

Po fragmentih. Spomnim se, da sva šla z Blažem (Blaž Stres, gorski vodnik in alpinistični inštruktor, op. a.) od trdnjave Kluže skozi gozd, kjer je bilo veliko podrtih dreves, med katerimi sva se morala plaziti. Ko sva prišla nad gozdno mejo, sem pogledal gor in dobil enak občutek, kot če bi pozimi gledal serake – kose snega in ledu na pobočjih, ki čakajo, da zgrmijo navzdol. To se mi je zdelo nenavadno, a sem si rekel: menda ne boš zdaj paničaril? Šla sva mimo, spomnim se, da sva na vrhu pustila vodo za drugič, fotografirala sva se, jaz sem slikal planike in jih pošiljal svoji ženi. Nato sva šla nazaj. Ko sem govoril z Blažem, mi je rekel, da sem ga slikal s telefonom, pospravil telefon in mu sledil. Obrnil se je, potem pa me ni več videl, zgrmel sem mimo njega. Mislim, da se spomnim tudi tega, da sem ga slikal, potem pa ničesar več. 

Kaj pa potem? Kakšen je vaš naslednji spomin? 

Naslednji spomin je iz bolnišnice, kjer sem zagledal Bojano Beović. Prišla je k nam v sobo in nas pogledala. Potem – pa lahko, da je bilo to prej, ne vem – se spomnim, da me peljejo nekam in me sestra v šali sprašuje, ali bom tudi o njej kaj pisal. Zdi se mi, da so to moji prvi spomini potem, ko sem se zbudil iz kome. 

Nesreča je bila huda, po podatkih policije ste omahnili 20 metrov globoko. Kakšne poškodbe ste utrpeli? 

Menda ... v kratkem bom šel tja pogledat, ker me res zanima ... sem zletel 12 metrov nižje na neko polico, se odbil od nje in zgrmel še naprej. Koliko je bilo vsega skupaj, ne vem. Tudi o posledicah nesreče sem potem po kapljicah izvedel v bolnišnici – imel sem zlomljeno levo lopatico, vseh sedem vratnih vretenc, dve prsni vretenci, medenico, stegnenico in možganske krvavitve. Zdravnike je bilo zelo strah, kaj bo, predvsem zaradi možganskih krvavitev. 

14 dni ste bili v komi. Imate morda od tam kakšne sanje, halucinacije? 

Res je, zaradi možganskih krvavitev so me zdravniki dali v umetno komo. Po štirih dneh so me začeli zbujati, ampak ni šlo takoj. Žena mi je govorila, da sta me s sestro ščipali v lica, da bi se zbudil, ampak nisem reagiral. Potreboval sem nekih 14 dni. Iz tega obdobja se ne spominjam ničesar. Zanimivo pa je, da se mi je, ko sem se zbudil v bolnišnici, na nek način zdelo normalno, da sem tam. Pričakoval bi, da bo človek, ki se zbudi iz kome in ne ve, zakaj se je znašel v bolnišnici, najprej vprašal: kje sem, kdo sem, kaj se mi je zgodilo? Jaz nisem storil nič od tega. Vedel sem, da je nekaj narobe z menoj, nisem pa vedel, kaj. Še danes si tega ne znam razložiti. Zbudiš se ves polomljen v nekem tujem okolju, ampak se ti zdi to normalno. Grozljivo, seveda, ampak na nek način normalno, nič presenetljivega. 

Mislil sem tudi, da me bodo takoj izpustili domov. Pred enim letom sem namreč en dan preživel v bolnišnici, ker je v plezališču na Vrhniki s stene name padel plezalec, ki ga soplezalka ni dobro varovala. Zlezel sem skupaj, nisem mogel dihati, z rešilcem so me odpeljali v Ljubljano, kjer so me slikali in ugotovili, da ni nič zlomljenega. Eno noč sem ostal na opazovanju in naslednji dan sem šel domov. To dvoje sem zdaj pomešal in mislil, da bom tako kot pred enim letom tudi zdaj odšel domov. Spomnim se zdravnika, ki sem ga zamenjal za lastnika lokala, v katerem zdaj sediva midva, in mu rekel: Rok, nocoj pridem na pivo. Zasmejal se je, mi prinesel kozarec neke tekočine in rekel, da mi je prinesel pivo, kakršnega on vari. Bila je cedevita. Tako da je bilo en kup nenavadnih situacij. 

Koliko časa pa ste potem zares ostali v bolnišnici? 

Mislim, da je minilo dva meseca in pol, preden sem končno izsilil, da so me izpustili domov. Ko sem ležal v sobi na polintenzivni, se spomnim cimra, starejšega gospoda, ki je zdravnika vprašal, kdaj bo šel lahko domov. Pet minut kasneje, vsaj zdelo se mi je tako, je spakiral in odšel. Verjetno je vmes minil kakšen teden, ampak jaz sem dobil občutek, da moraš samo vprašati in gnjaviti, pa greš lahko domov. Uboge reveže, ki so skrbeli zame, sem potem vsak dan gnjavil. Da bi se me znebili, so mi rekli, da moram ostati, vsaj dokler v žilo dobivam zdravilo proti možganskim poškodbam. Potem sem zagledal znanko iz ulice, ki je zdravnica in je v bolnišnici skrbela za protibolečinsko terapijo. Tista moja zmešana glava se je domislila, da bi se ona, preden bi zjutraj odšla na delo, oglasila pri meni in me priklopila na zdravilo. Seveda to ni prišlo v poštev. Pa sem čakal in gledal tisto stekleničko, v kateri, se mi je zdelo, že nekaj dni ni bilo ničesar. Potem so zdravniki rekli, da bodo slikali poškodbe in pogledali, ali se celijo, in če bo vse v redu, bom šel domov. Na slikanju sem zlezel skupaj, niti pet sekund nisem mogel biti pokonci brez opore. Takrat sem tudi sam pomislil, da bi mogoče moral ostati v bolnišnici. Slikali so me sede in sklenili, da lahko grem domov, če bom 24 ur na dan pod nadzorom. Ampak moje stanje se je res drastično izboljšalo, ko sem bil doma. Tako da sem imel nekako prav (smeh). 

Potem se je verjetno šele zares začela rehabilitacija. Kaj vse ste prestali in kje ste danes? 

Štiri mesece sem vsak dan hodil na Sočo. To, da je bil čas covida-19, mi je dejansko šlo na roko, saj sem se najbolj bal, da me bodo obdržali tam, da bom eno bolnišnico zamenjal za drugo. Ampak zaradi covida niso upali, da se ne bi nalezel. In potem sem bil vsak dan tam ob 8. uri zjutraj. Najprej eno uro delovne terapije, nato eno uro fizioterapije. Štiri mesece. To mi je zelo pomagalo. 

Danes sem tako daleč, da ne vem, ali je tisto, s čimer imam težave, posledica emša ali poškodb (smeh). Če smo tako daleč, potem je najbrž dobro. 

Rekli ste pa, da boste šli nazaj na kraj nesreče? Mislite, da to ne bo pretežko za vas? 

Tam sem hodil že vsaj štirikrat pred nesrečo. Šel bi pogledat, ker me daje radovednost, zakaj hudiča sem padel. 

Razlog za vaš padec naj bi sicer bil, da se je nekaj odlomilo? 

Kolega, ki je bil z mano, mi je rekel, da je slišal zvok, ki ga naredi skala ob skalo. Najbrž sem stopil na nekaj, kar je bilo videti čvrsto, pa ni bilo. 

Je pa on takrat odigral zelo pomembno vlogo, kajne? 

Res je. Če se mi je že moralo to zgoditi, je bil Blaž prava oseba, ki je morala biti ob meni, saj je naredil vse prav. Že to, da me je šel sploh iskat! Ne vem, če obstaja veliko ljudi, ki bi to naredili. Spodaj je prepad, nevarno je. Lahko bi si preprosto mislil, da me ni več, da sem zgrmel v globino. Kar tudi bi, če ne bi zadel enega in edinega drevesca, ki je tam raslo. 

Sam ne vem, kako bi se odzval na njegovem mestu. Leto prej sva še z enim kolegom plezala v steni, na vrhu katere sva tokrat pustila vodo. Trije smo bili, jaz sem plezal prvih šest raztežajev kot prvi, in ker prvi tvega največ in me je to psihično pobralo, sem jima rekel, naj se naslednjega raztežaja loti eden od njiju. Tisti, ki je to naredil, je padel 40 metrov. V zrak, ker je bila stena tam navpična, celo rahlo previsna. Je pa butnil ob steno, ko je zanihal, in si zlomil gleženj. Takrat sem videl, kako je Blaž miren. Jaz v prvem trenutku nisem vedel, kaj storiti, ta, ki je padel, je visel nekje pod nama, nisva ga videla, Blaž pa me je pogledal in rekel: "Hja, nič. Ena, ena, tri." Poklicala sva pomoč, helikopter ga je pobral in odpeljal v bolnišnico na Jesenice, kamor ga je šla iskat moja Mojca, in doma je bil še pred nama. 

Pa je kljub temu, kar se vam je zgodilo, v vas še vedno prisotna želja po alpinizmu? 

Bom videl. Že letos sem mislil začeti, ampak nisem, ker sem ves prosti čas posvetil izdelavi kolesarskega vodnika. Plezam že na umetni steni, tudi v pravi, v skali sem bil – v plezališčih v Sloveniji, v Istri, v Paklenici, na Siciliji. Vem, da bom moral začeti od začetka, in zdaj sem dobil dokaz, da nisem nesmrten (smeh). Prej sem sicer to vedel, ampak ne čisto zares ... Imam tudi neke cilje še od prej, ampak sproti, iz dneva v dan, bom videl, do kam lahko grem. V letih, v katerih sem, tudi brez nesreče najbrž ne prav visoko. 

Kaj pa še počnete poleg tega, kar se športov tiče? 

Športno plezanje je tako ali tako osnova alpinizma, potem kolesarim zaradi vodnika in vzdrževanja kondicije in telesne teže, zdaj, ko je vreme slabše in mrzlo, tudi tečem. 

So torej omejitve, ki jih imate pri tem, samo fizične? 

Če bom še kdaj hotel kaj preplezati v gorah, bom moral nekako opraviti z zavedanjem, da lahko gre kaj narobe tudi tam in takrat, kjer in ko tega ne bi pričakoval. Ni me strah plezanja, saj nisem padel pri plezanju. Bolj se mi zdi, da me je strah gora. Ne vem, sproti bom odkrival, ali sploh še imam to željo in koliko sem pripravljen tvegati. Počasi. 

Kako pa vaša družina sprejema vse to? Njim je bilo najbrž najtežje takrat, ko se vi sploh še niste zavedali. 

Mojci je bilo seveda grozno, veliko sva se pogovarjala o tem. Otroka niti vedela nista, da je tako hudo, ker jima je to prihranila. V bolnišnici nista mogla do mene zaradi koronavirusa. Na nek način so se me pa v teh dvajsetih letih, odkar smo skupaj, že navadili. 

Pred kratkim je izšla vaša nova knjiga, peta v seriji kriminalk, s pomenljivim naslovom – Koma. Zakaj ste izbrali tak naslov? 

Iz svoje nesreče sem črpal navdih za novo kriminalko. Tarasu Birsi sem posodil svojo diagnozo, med drugim tudi komo. Naslov sem izbral, ker je večplasten, ima širši pomen. Mislim, da se je tudi slovenska družba v času, ko je moj glavni junak v komi, ko sem bil jaz v komi, znašla v neke vrste komatoznem stanju. Včasih sem imel občutek, da sem zlezel v komo v nekem drugem obdobju, kot sem se zbudil iz nje. Da sem se prebudil v drugačen, grši svet. Prav tako se mi zdi, da smo kot družba v obdobju, v katerem sem se sam znašel po komi. Prihajamo k sebi, ampak še vedno se nam rahlo blede. 

Koliko pa se knjiga prepleta z resničnim dogajanjem? 

Resnično dogajanje sem vedno vključeval v svoje zgodbe, tudi kriminalke. Taras Birsa in vsi moji drugi junaki niso živeli v nekem mehurčku, že prej je realnost vstopala v njihov svet oziroma se se kot vsi mi ukvarjali z njo. Sam rad gledam serijo Umori na podeželju, tudi zato, ker tam umor ni edina stvar, ki se zgodi, ampak je serija neke vrste prerez angleške družbe – skozi dialoge, drobne pripetljaje med različnimi ljudmi vidiš, kako ta družba funkcionira. To bi rad jaz dosegel s svojimi knjigami – da bi jih lahko prebral tudi nekdo, ki ni fanatičen bralec kriminalk. 

Je ta knjiga zaradi izkušnje, ki ste jo prestali, drugačna od prejšnjih? 

Vsaka knjiga je drugačna in vsaka je nastala na osnovi izkušenj, ki sem jih dobil pri prejšnji. Na nek način so mi tiste, ki so mi manj uspele, zaradi tega celo ljubše, ker sem se več naučil. Ta knjiga je seveda drugačna, ampak mislim, da kaže na moj razvoj kot pisca, tudi pisca kriminalk. Naravna evolucija. Do podobnega sloga bi, si mislim, prišlo tudi, če ne bi bilo te nesreče. Mogoče malo kasneje. 

Nam lahko razkrijete, kaj Taras preiskuje tokrat? 

Taras Birsa se zbudi iz kome in poskuša ugotoviti, kaj se mu je zgodilo in kaj se je medtem zgodilo v službi. To je osnova te knjige. Tokrat se torej ne ukvarjamo toliko s tem, kdo je morilec, ampak bolj z vprašanjem, kaj se je sploh zgodilo. 

Kakšne pa bi rekli, da so največje podobnosti ali razlike med Tarasom in vami? 

Precej razlik je. Zunanje so, da je bil on še do pred kratkim abstinent, jaz nisem. Da je on zaradi zunanjih okoliščin moral zelo hitro opustiti alpinizem, jaz ga nisem. Ko sem gradil Tarasa, sem vedel, da potrebujem človeka z notranjimi boji, frustracijami, demoni, ki skriva temno ozadje, ker je samo tak junak zanimiv, in sem mu prilepil stvari, za katere sem vedel, da bi mene na nek način prizadele oz. determinirale kot človeka. Kar seveda pomeni, da jaz nimam nobenih frustracij in sem nasploh sončno bitje (smeh). 

Ko nanese beseda na to, rad citiram Bukowskega, ki je na vprašanje, kaj od tega, kar piše, je res, odgovoril "vse je res". Tudi če kot pisatelj v zgodbi pogledaš na svet z očmi junaka, ki je popolnoma drugačen od tebe, za katerega si se potrudil, da je drugačen, je tisto, kar poveš, na koncu nekako tvoja zgodba. Mislim, da se temu ne moreš izogniti. 

V vsaki svoji kriminalki sicer pokažete neko specifično znanje, ali je to forenzika, kriminalistika, virusi ... Kdo vam pomaga pri tem, kako takšna knjiga sploh nastaja? 

Imam srečo, da sem si že od vsega začetka izbral strokovne sodelavce, ki so bili pripravljeni govoriti z mano. Eden glavnih je Blaž Stres, ki me je vlekel s police in je doktor mikrobiologije. Potem je to dr. Dorijan Keržan, ki je bil še pred kratkim direktor ljubljanskega forenzičnega laboratorija, pa dr. Jože Balažic, patolog in profesor na medicinski fakulteti. Vsakič pokličem še koga, ki mi pomaga – zdaj sem potreboval nevrologa in psihiatrinjo. Na nek način sledimo Tarasu, ki raziskuje stvari in tudi on potrebuje ljudi, ki se spoznajo na različna področja. Ko on govori z njimi, mi kot bralci govorimo z njimi, ker jaz kot pisatelj govorim z njimi. To se mi zdi zelo zabavno – ko odkriješ, da je svet, ki ga lahko odgrnejo ti strokovnjaki, ne samo neznan, ampak strašno zanimiv. 

Že imate prve odzive na knjigo? Kakšni so? 

Pravzaprav imam samo enega, ki je pa najpomembnejši. Ko je knjiga izšla, sem šel v klinični center in jo v zahvalo razdelil ljudem, ki so skrbeli zame. Zdravnikom in fizioterapevtom. Ko sem prišel na intenzivni oddelek UKC in jo podaril dr. Suadi Fileković, me je streslo. Rekel sem si: če bo ona rekla, da ni dobra, je konec z menoj, konec s to knjigo. Pa dokler je nisem srečal, sploh nisem razmišljal o tem. Naslednji dan sem dobil njeno sporočilo, da jo je cel dan brala, da so jo morali doma klicati k mizi, h kosilu, ker je ni mogla odložiti. Da je odlična! Njena negativna kritika bi bila bolj ali manj edina, ki bi me prizadela. Tudi ona namreč nastopa v knjigi in sem se zelo bal, da sem napisal kaj, kar ne bi ustrezalo resničnosti. 

Pa se vam kdaj zgodi, da vas kličejo ljudje, ki se prepoznajo v knjigah? 

Pri prejšnji knjigi Ali boma ye! sem za vzorec enega od nastopajočih vzel svojega kolega. Celo tako daleč je šlo, da sem ga, ko sva se peljala plezat, snemal. Diktafon sem dal na armaturno ploščo, ne da bi on vedel. Potreboval sem namreč vzorec njegovih stavkov, ker zelo specifično govori. Pa ne vsebina sama, zanimalo me je, kako postavlja osebek, povedek, vrstni red besed ... Enkrat je celo opazil, da to delam, in se je v knjigi prepoznal. Ampak sva še vedno kolega (smeh). 

Zaupajte nam še, kakšni so vaši načrti za naprej. 

Znašel sem se v položaju, v katerem bi moral veliko delati, pa se mi pozna, da sem bil leto in pol na bolniški. Napisal sem scenarij, besedilo za strip po romanu Bobri našega klasika Janeza Jalna. Ilustrator se bo v kratkem začel ukvarjati s tem. Pišem eno biografijo in imam v vrsti še tri ali štiri ljudi. Kar se tiče kolesarskega vodnika, sem končal z delom na terenu in moram zdaj najti način, kako ture, ki sem jih speljal, predstaviti uporabnikom. Na papirju pa imam tudi že osnutek šeste kriminalke in vsak dan se jezim, ker se ne držim načrtovanih 5000 znakov na dan. Nekako mi ne uspe, upam, da mi bo zdaj, v decembru, ko bo slabše vreme. Upam tudi, da bo naslednja kriminalka bolj normalna – tako, kar se mene tiče, pa tudi, da bo družba delovala normalno in zunanje okolje ne bo preveč vdiralo v svet lepih umorov, s katerimi se morajo ukvarjati moji junaki (smeh).