Srb, ki je vodil obrambo Sarajeva, zadnjih 25 let pomaga otrokom

General Jovan Divjak je v Sarajevo prišel iz Beograda, kjer je rojen, s činom poročnika v šestdesetih letih: "Iz glavnega mesta takratne Jugoslavije sem v Sarajevo prišel iz garde in tukaj sem zdaj že 54 let." Predaval je na vojaški akademiji v Sarajevu, leta 1984 pa je nato prešel iz Jugoslovanske ljudske armade v teritorialno obrambo Bosne in Hercegovine: "To moram poudariti, bili smo neodvisni od JLA, in ko se je začela vojna v Bosni, sem že služil državi, ne JLA."

Leta 1991, malo pred vojno, ga je vojaško sodišče obsodilo za neodobreno izdajo orožja teritorialni obrambi BiH, zaradi tega je tudi "uradno" dezertiral in se v mestu, kjer je preživel večino svojega življenja, tudi pridružil vojski Republike Bosne in Hercegovine (vojska RBiH). "Ne samo da sem ostal v Sarajevu, bil sem tudi v štabu teritorialne obrambe oziroma odgovoren za obrambo Sarajeva." Kot nam je še povedal v pogovoru, je bil odgovoren tudi za druge korpuse, ki jih je redno obiskoval.

Jovan Divjak je v Sarajevu znan kot eden tistih, ki so, ne glede na nacionalnost, branili Sarajevo. Srb, ki je bil poveljnik obrambe Sarajeva proti drugim Srbom, je imel močno simbolično vlogo. Nekdanji učenci iz sarajevske vojaške akademije se ga spomnijo kot enega najboljših učiteljev, tudi Sarajevčani o njem govorijo v presežnikih. Na slovenskih televizijah ga je bilo prvič mogoče videti po incidentu v Dobrovoljaški ulici, ko so bosanske sile poskušale preprečiti dogovorjeni izhod pripadnikov JLA. Divjak je v kaosu, ki je nastal, stopil na oklepnik Združenih narodov in poskušal umiriti zadeve, danes se mu ta dogodek zaustavitve streljanja, ki je nastal v kaosu v začetnih tednih vojne, zdi kot eden najbolj svetlih v vojaški karieri. 

Od generala do "botra" številnim otrokom

Divjak je v bosanski vojski aktiven vsa leta vojne, proti koncu so ga začeli odstranjevati na druge "tire", saj mu zaradi nacionalnih pritiskov nekaterih v poveljstvu kot Srbu niso več zaupali. "Niso me več toliko potrebovali, a sem nato začel zbirati moči za drug projekt."

Leta 1994 ni imel več toliko zadolžitev in je ustanovil organizacijo, ki je pomagala otrokom, ki so v vojni izgubili enega ali oba starša. "To je bila naša prvotna ideja, kako pomagati otrokom in vsem, ki jih je vojna prizadela. Pozneje smo štipendije, ki jih ponujamo, dali tudi invalidnim otrokom, tudi tistim za posebne dosežke. Romske otroke štipendiramo že 15 let," je dodal Divjak.

Že med vojno, leta 1994 ob odprtju društva Izobraževanje gradi BiH, so imeli 11 štipendistov. Njihovo število se je vsako leto povečevalo, pred desetimi leti je bilo to največje. "606 otrok v enem šolskem letu je največje število štipendij. V tem šolskem letu, 2019/20, pa imamo 310 štipendistov," je dodal Divjak. Več kot tri milijone evrov štipendij so v tem času podelili, a Divjak je pojasnil, da je drugi del še bolj pomemben za otroke: "Otroci so potovali v 18 držav Evrope, bili so v Kanadi, Urugvaju in še kje. 4.500 otrok je bilo v drugih državah in se naučilo zadev, ki jih v knjigah ne bi nikoli razumeli." Kot je še povedal, so številni prvič potovali z letalom ali ladjo, jedli popolnoma drugačno hrano in živeli pri družinah, ki so jih sprejele za nekaj dni.

"Zelo so nam pomembna tudi taborjenja, ki jih imamo vsako leto. Na teh dogodkih otroke učimo sprejemanja drugačnosti in tolerance. V skupine pridejo otroci iz Republike Srbske, Romi, otroci s posebnimi potrebami ... gre za skupino mladih ljudi, ki morajo delati in živeti skupaj ne glede na versko, nacionalno ali kakršno koli drugo pripadnost," doda Divjak.  

Za Beograd še vedno izdajalec

Srbsko tožilstvo je proti njemu, zaradi dogodkov z začetka vojne v Sarajevu, spisalo obtožnico, in na podlagi mednarodne tiralice je bil leta 2011 na Dunaju aretiran. Avstrijci so ga kmalu izpustili v Bosno, sodišče v Haagu je dve leti pozneje trdilo, da ni razlogov za pregon proti Divjaku. Za Beograd je še vedno izdajalec, za Sarajevčane heroj, za politike pa ne obstaja, saj 84-letni nekdanji general ne pozna veliko zadržkov, da komentira, kaj je prav in kaj ne.

O današnjih razmerah v Bosni in Hercegovini ni prizanesljiv: "Danes, 25 let po koncu vojne, vam moram reči, da je med mladimi več sovraštva kot med tistimi, ki so doživeli vojno. Vso to mržnjo in razpoke med ljudi mečejo politiki. Tako imamo en pol politikov, ki trdi, da bi se morali deli države odcepiti in približati Srbiji, drugi pravi, da morajo imeti svojo državo Hrvati, Bošnjaki pa pravzaprav ne vedo, kaj bi radi, če bi mogoče tudi oni imeli državo, v kateri bi lahko dominirali."

Izobrazba kot način za širitev sovraštva

Eno od največjih težav vidi prav v izobraževalnem sistemu, ki ga imajo v državi: "Pazite, 10 kantonov je v državi, in vsak ima svoj izobraževalni načrt. Otroci se v osnovi učijo različnih zgodovinskih dejstev, ta so pogosto navezana na nacionalne poglede. V Republiki Srbski se tako otroci ne učijo o agresiji na Bosno, ampak državljanski vojni, kjer je šlo za obrambo srbskega območja; ne govorijo o genocidu in govorijo o agresiji zveze Nato v Srbiji," je kritično povedal Divjak. Nadaljeval je, da "Bošnjaki govorijo o agresiji na BiH (kar je pravilno), o genocidu, a pozabljajo, da smo tudi mi, na bošnjaški strani, storili nekatere zločine. Šole, ki delujejo po nacionalnih načrtih in željah, pozabljajo na lastne napake, ki so bile storjene v vojni, to pa samo podpihuje sovraštvo."  Kot je povedal, se pozna tudi pri iskanju zaposlitev, saj moraš biti član ene od strank, da bi lahko dobil delo, korupcija pa tudi zatre podjetniške ideje.

Prihodnost države bo na mladih, je poudaril, in da bo potrebno veliko potrpljenja in razumevanja med vsemi tremi stranmi v državi. "Iskati bo treba zunanji pogled in se povezovati z Evropo in tudi zvezo Nato. Razumeti moramo, da gredo mladi ljudje vedno tam, kjer mislijo, da jim bo boljše, in to ni značilno samo za Bosno, tudi v Sloveniji to velja. Mladi so radovedni in bi radi videli svet, ko ga pa vidijo, pa se naučijo veliko o lastnih državah in pogledih na svet. Te poglede in znanja bomo morali bolj uporabiti."

Vsem mladim, tako v Sloveniji kot v Bosni, je sporočil, da je "zelo pomembno, da ste v šoli, se učite in dobite izobrazbo. Izobrazbe vam nihče ne more vzeti, in to bodo cenili doma in po svetu."

Društvo, ki je pomagalo že več kot 7.000 otrokom

Društvo izobrazba gradi Bosno in Hercegovino je že od začetka imelo uspeh, saj so Divjaku priskočili na pomoč številni donatorji in prebivalci Sarajeva, ki je takrat še bilo oblegano. Drugo leto delovanja, leta 1995, so imeli že več kot 40 otrok, potrebe so bile vse večje. Mersiha Turudija je bila štipendistka leta 2003, danes dela v društvu, vojne in šolanja se pa še vedno spomni: "Nisem bila v Sarajevu, ko se je vojna začela, bila sem drugje, na slabšem. Sicer pa je bilo med vojno šolanje popolnoma normalno, tako osnovno, srednje kot tudi univerzitetno. Pouk za srednje šole je potekal v istih stavbah kot pred vojno, osnovne šole pa so bile v kleteh in zakloniščih, tam, kjer je bilo za otroke najvarneje."  

Financiranje vseh teh štipendij je bilo vedno brez sodelovanja države, saj ta ni želela sodelovati z društvom in so odvisni od donatorjev. Povprečna štipendija se giblje med 30 in 50 evrov na mesec, a kot je poudarila Turudija, ne gre samo za denar, ampak "nudimo tudi moralno podporo za vse otroke. Vrata našega društva so vedno odprta, poskušali smo rešiti kakršenkoli problem, in stric Jovo (Jovan Divjak) se je zavedal, da bo po koncu konflikta veliko otrok imelo težave zaradi posttravmatskega sindroma."

Od leta 2003 so to pomoč tudi oblikovali kot projekt, ki je poskušal pomagati otrokom in mladim, ki so v vojni izgubili enega ali oba starša, in tudi staršem, ki so ostali sami. "Menimo, da te mame, žene, niso imele dovolj časa, da bi žalovale za svojimi najbližjimi, saj so se morale med vojno in po njej predvsem osredotočati na svoje otroke," je dodala Turudija.

Tudi leta 2020 bodo ponovili ta projekt, le da je sestava vključenih v projekt malo drugačna. "Danes je več pripadnikov manjšin, predvsem romske, in drugih s posebnimi okoliščinami. Nezaposlenost je visoka, revščina pušča svoje posledice, in ti otroci se tudi spopadajo s številnimi travmami." Niso pa pozabili na številne žene, vojne vdove, ki pogosto živijo v oddaljenih vaseh in mestih. "V okolici Sarajeva številne živijo v patriarhalnih skupnostih, ki jim niso dale toliko podpore, kot so jo potrebovale. Številne nikoli niso bile v kinu, restavraciji, Sarajevu, in poleg tega, da jim pomagamo pripraviti pogovor s psihologom, za njih organiziramo različne dogodke," je še povedala Turudija.

Skupina žensk, ki so bile iz Visokega in Hadžičev, so tako v enem od dogodkov preživele ves dan v Sarajevu in so bile navdušene: "Počutile so se enakopravno, kot da je ljudem mar, da obstajajo, so nam skoraj vse trdile." Kot pravijo, je toliko let po vojni še vedno treba pomagati ljudem, številni so postali pozabljeni. Gre tudi za odgovornost politikov, ki vsem tem ženskam in žrtvam vojne obljubljajo nebesa, a tega nikoli ne uredijo.

V številnih vaseh tako ni podpore, da bi ljudje lahko vojno pustili za sabo in se premaknili v prihodnost. Jovan Divjak pravi, da je težava razumevanja in iskanja rešitev povezana z ozkim pogledom, "v Bosni številni živijo v stolpih. Pomembno je, da sem v svojem in da je toplo, to, da smrdi, pa ni pomembno."