'Največkrat sem tihotapil ponoči po čim bolj zahtevnem plezalnem terenu'

Iztok Tomazin živi v osrčju hribov v Križah pri Tržiču, zato morda niti ni čudno, da so ga gore poklicale same. Nad gorništvom se je navdušil sam, nam je povedal takoj na začetku, ko nas je zanimalo, od kod taka ljubezen do vršacev in volja, da je vsa ta leta vztrajal. "Ni bilo zunanjih vplivov, v alpinizmu sem že od 14. leta. O odnosu do gora in vztrajnosti pa ni možen kratek odgovor, o tem sem napisal že devet knjig, pa še niti približno nisem vsega povedal," se je zasmejal.

Svojo alpinistično zgodbo je začel graditi postopoma. Njegov prvi cilj je bil najprej spoznati in preplezati kako steno, čeprav po najlažji smeri. "V praksi je to bila Kramarjeva smer v Storžiču jeseni 1974, v večji skupini takratnih tržiških alpinistov. Plezali smo nenavezani," se je spomnil svojih začetkov.

'Na vrh Daulagirija sem priplezal bolan in neaklimatiziran'

Čeprav je in še vedno veliko časa ter energije posveča medicini – je specialist in doktor znanosti družinske in urgentne medicine, zdravniško delo pa dopolnjuje z gorskim in helikopterskim reševanjem – mu je v 47 letih uspelo v alpinistično malho pospraviti več kot 5000 alpinističnih vzponov in smučarskih spustov. Med njimi so vrhunski dosežki tako v domačih kot tujih gorstvih vse do Himalaje. 

Kot smo predvidevali, je v tako pisani beri podvigov težko izpostaviti zgodbo, kraj ali vzpon, ki v srcu pusti posebno mesto. Pa vendar nas je zanimalo, na kateri dogodek pomisli sogovornik, ko se zazre v svoje dogodivščine. "Najbolj posebno mesto ima Tibet. V ožjem izboru med vzponi pa je na primer zimski vzpon v alpskem slogu na osemtisočaka Daulagiri," je izpostavil. Vzpon je bil zelo zahtevna in nevarna avantura, ki jo je doživel skupaj s Stanetom Belakom – Šraufom, Pavletom Kozjekom in Marjanom Kregarjem. Zaradi pomanjkanja časa so imeli malo možnosti za aklimatizacijo, plezanje pa so jim dodatno oteževali izjemno nizke temperature in orkanski veter. V štirih dneh jim je le uspelo osvojiti goro. "Na vrh sem priplezal bolan in neaklimatiziran," je pojasnil, kako težka preizkušnja je bila to zanj, saj je med odpravo zbolel. Poleg tega so plezali v alpskem slogu, kar pomeni brez višinskih taborov, fiksnih vrvi ali pomoči šerp.

Pomembno mesto v njegovem spominu polnita tudi alpinistično smučanje iz vrha Gašerbruma 1 prek severne stene, ki je dolgo časa veljalo za tehnično najtežje smučanje z osemtisočaka in prvenstvena smer na severni steni Čo Oju, kjer je obenem prečil tega himalajskega mogočneža.

'V Sloveniji je bil odziv sprva precej medel in sem večinoma sam opravljal prve proste ponovitve klasičnih smeri'

Tomazin je v Sloveniji poskrbel za prelomnico v zgodovini alpinizma – skupaj z Borutom Bergantom sta iz ZDA prinesla prosto plezanje leta 1978. Prosto plezanje pomeni način plezanja, pri katerem plezalec za vzpenjanje ali prečenje stene uporablja samo svojo moč, znanje, naravne razčlembe – oprimke, stope, poči ... – ter trenje, ki ga omogoča skala. Vsi tehnični pripomočki, kot so denimo klini, vponke, zatiči ali metulji služijo izključno samo za varovanje. Tehnično plezanje pa je način plezanja, pri katerem si plezalec pri vzponu pomaga z vsemi tehničnimi pripomočki. V nasprotju s prostim plezanjem, kjer plezalec za napredovanje uporablja le svoje roke in noge, pripomočki pa služijo zgolj za varovanje, se lahko plezalec pri tehničnem plezanju na primer povleče za komplet ali klin, stopi nanj, v previsih si namesti lestev in spleza po njej, si uredi neskončno zanko in prav tako stopi vanjo ali se povleče zanjo ali pa uporabi kakšen drug tehnični pripomoček.

Tomazin je pojasnil, da sta z Bergantom, ki so ga klicali Čita, imela v ZDA v okviru meddržavne izmenjave možnost plezati z nekaterimi ameriškimi in svetovnimi najboljšimi plezalci: "Videla sva, kaj vse je možno prosto preplezati ob trdem treningu, motivaciji in plezalni etiki. V Sloveniji je bil odziv sprva precej medel in sem večinoma sam opravljal prve proste ponovitve klasičnih smeri, po nekaj letih pa se je pojavilo nekaj in nato še več alpinistov, ki jih je pritegnilo prosto. Vse več je bilo tudi takih, ki so se specializirali samo za prosto plezanje in se niso ukvarjali z drugimi oblikami alpinizma. Zlasti tisti, ki so se specializirali, so hitro napredovali in dvigali meje težavnosti. Sam se nisem specializiral za prosto plezanje, saj me je vedno zanimal alpinizem v najširšem pomenu besede od plezanja pozimi in poleti do Himalaje, letenja in smučanja v gorah."

Njegove zgodbe se ne končajo z vzponi, ampak tudi s povratki v dolino. Štiri desetletja je namreč tudi navdušen prosti letalec, v zadnjem desetletju predvsem jadralni padalec in skakalec base. V vseh svojih drznih dejavnostih uživa, kolikor mu le dopušča čas, saj ima zelo natrpan urnik zdravnika in direktorja Zdravstvenega doma Tržič. "Strah seveda je prisoten, saj gre za enega najpomembnejših, najzanimivejših in najbolj konstruktivnih občutkov pri takih dejavnostih," je dejal.

Tihotapljenje prepovedanih zdravil

Iztok Tomazin je v svoji novi knjigi Na meji ovekovečil tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje. V njej je orisal prigode, ki so jih doživeli on ali njegovi bližnji pri prehajanju geografskih meja in raziskovanju ter preseganju osebnih meja in omejitev.

Med dogodivščinami iz tujih gorstev – od turškega Ararata in tibetanskega Kailasa do Himalaje – se je zapisala tudi zgodba o tihotapljenju zdravil. Kot zdravnik alpinističnih odprav z nevarnimi zdravili se je nemalokrat znašel na tanki meji med dovoljenim in prepovedanim. "Dolgo nisem vedel, da so v nekaterih predvsem azijskih državah nekatera pomembna zdravila, ki sem jih vsakokrat imel med svojo zdravniško opremo, strogo prepovedana, na primer morfij in podobne snovi. Ta zdravila sem imel s seboj za nujne primere, denimo za morebitne hude poškodbe članov odprav, na katerih sem bil poleg plezalca tudi zdravnik. A imel sem srečo, vedno je šlo brez težav, cariniki in drugi represivci teh zdravil niso nikoli odkrili oziroma problematizirali, pa tudi potreboval sem jih le redko. Na nobeni od himalajskih ali drugih alpinističnih odprav, na katerih sem bil zdravnik, se članom ni zgodilo kaj zelo resnega, kot sta denimo huda poškodba ali smrt," je izpostavil.

Na lastni koži je spoznal tragično indijsko-pakistansko himalajsko vojno in usodo tibetanskih beguncev, ki iz okupiranega Tibeta čez Himalajo bežijo na jug, česar se je dotaknil tudi v novi knjigi Na meji. "Begunce sem nekajkrat srečal v Tibetu, še večkrat v Nepalu. Kar se tiče indijsko-pakistanske himalajske vojne, smo bili med eno od odprav v neposredni bližini topniškega spopada. Pogosto smo srečevali tudi pakistanske vojake in se z njimi pogovarjali," je povedal.

'Vsaj navzven sem bil zgleden državljan'

Ob nedavnem izidu knjige, ki jo je izdala Planinska zveza Slovenije (PZS) in nam je takrat tudi posredovala avtorjeve besede, je Tomazin povedal, kaj je med drugim želel ljudem osvetliti v njej. V nekdanji Jugoslaviji, v kateri je na severu po vrhovih Karavank potekala nadzorovana in zastražena meja z Avstrijo, je z ilegalnimi prehodi meje v obe smeri kljuboval oblastem, a s tem pridobil vrsto vznemirljivih spominov: "Vsaj navzven sem bil zgleden državljan, najprej vzoren srednješolec in pozneje uspešen študent medicine, zadnja leta pred razpadom Jugoslavije pa že mladi zdravnik. Če si navdušen alpinist in poteka zaprta in zastražena državna meja po vrhovih tvojih dragih gora, je motivacija za ilegalno prehajanje meje še večja, posebej če so na prepovedani strani teh gora še neraziskane in nepreplezane stene ter grebeni, ki ponujajo nove možnosti za vzpone in doživetja. Če lahko združiš koristno s prijetnim, torej veščine in veselje alpinista pri bivanju v gorah z materialno in drugo koristjo 'prešvercanih' stvari in dodatnim veseljem, da se vsaj v nekaterih stvareh ne daš omejevati oblastem, še toliko bolje." 

Tihotapske ture so mu bile, kot se je izrazil, na kožo pisan izziv, saj so zahtevale veliko zavzetosti, poguma, dobro pripravo in preudarno izvedbo. "Čar tveganja in pustolovščine je bil enako ali še bolj pomemben kot praktična korist uspešnega tihotapljenja. Sladek in dražeč je bil po vsakem tihotapskem uspehu občutek, da sem pretental oblast, ki nam je grenila življenje z omejevanjem gibanja v gorah in visokimi carinami. 'Zmagal' sem ob soočenju z represivnim delom državnega aparata, ki mi je omejeval prehod na drugo stran meje in oteževal uvoz stvari, ki sem jih potreboval za svoje številne aktivnosti." 

'Za svoje ilegalne prehode meje sem izbiral čim slabše vremenske pogoje in čim zahtevnejše terene'

Avtor je v obdobju nekdanje Jugoslavije namreč čez Karavanke pretihotapil vsaj za manjši kamion predmetov, večinoma za osebne ali družinske potrebe: več jadralnih zmajev, kup alpinistične opreme zase in za prijatelje, računalnike, nekaj gospodinjskih aparatov in diaprojektorjev, televizijo, hi-fi opremo in seveda kavo, ki jo je potem z dobičkom prodal, da si je lahko kupil alpinistično in letalsko opremo v tujini. Bila pa je meja, ki je pri tihotapljenju nikoli ni prestopil – tihotapljenje drog, orožja za ubijanje ali ljudi. "Zaradi varnosti pred graničarji in neželenimi naključnimi pričami sem za svoje ilegalne prehode meje izbiral čim slabše vremenske pogoje in čim zahtevnejše terene, kar je zelo zmanjšalo možnost neželenih srečanj. Največkrat sem tihotapil ponoči, med sneženjem, dežjem ali vsaj v megli, po čim bolj zahtevnem plezalnem terenu. To je precej povečalo nevarnost in zahtevnost ture, a hkrati pomembno manjšalo možnost, da se bom znašel pred cevmi pušk in brzostrelk. Vložki so bili veliki. Ne toliko v materialni obliki, čeprav sem 'švercal' tudi dokaj drage stvari. Največji vložek je bilo življenje, nenazadnje tudi prostost, saj bi šel ob prijetju z veliko verjetnostjo v zapor," je strnil opis svojega tveganega početja.

Iztok Tomazin bo še več svojih tihotapskih dogodivščin, ki jih je ovekovečil v novi knjigi, razkril na 16. Festivalu gorniškega filma, ki bo potekal februarja 2022 v Cankarjevemu domu v Ljubljani, so nam sporočili s PZS.