Policistka gorske enote o reševanju v gorah: Ni prostora za napake

Vedno sem bila živahen otrok, najraje v fantovski družbi, polna energije, ki sem jo morala nekam usmeriti ... verjetno sem se prav zato odločila, da bom izbrala ta poklic, pripoveduje Špela Gartner, policistka kriminalistka, ki je že od leta 2014 zaposlena na kranjski policijski upravi. Pred tem je slabih deset let delala v vojski, nazadnje kot vojaška policistka, kjer je tudi pridobila vsa potrebna pooblastila. Ko se ji je ponudila priložnost za nove izzive, ni dolgo razmišljala o prestopu iz vojske v policijo. "Dinamika dela je tukaj drugačna in ni mi žal, da sem se tako odločila," je zadovoljna.

'Nikoli ne veš, kam greš in kaj te tam čaka' 

Najprej je delala v patrulji, zdaj pa večino svojega dela kot kriminalistka opravlja v civilu. To je bolj prijetno, saj se tako lažje zlijem z okolico, pove v smehu. Vedno pa ima pri sebi orožje, saj "nikoli ne veš, kam si napoten in kaj te tam čaka". K sreči se sama še ni znašla v okoliščinah, kjer bi bilo ogroženo njeno življenje in bi ga morala uporabiti. Najpogosteje preiskuje premoženjsko kriminaliteto – tatvine, vlome, goljufije. Ker ima kot ženska drugačen pristop, večkrat posreduje tudi pri nasilju v družini.

V tem poklicu si ves čas malo na preži, pravi. "Zgodilo se mi je na primer, da sem se zjutraj peljala v službo in videla neko gospo, ki je na vrtu padla in tam ležala, oblečena samo v spalno srajco. Zelo mrzlo je bilo, ona pa je bila povsem premočena, očitno je potrebovala pomoč. Šokiralo me je to, da so se ljudje vozili kar mimo ... Jaz sem se seveda obrnila in šla tja, smo uredili. Gospa je bila dementna, zato je tudi odtavala. A domači je zaradi zgodnje ure verjetno ne bi niti pogrešali, lahko bi zmrznila, ker je bila že podhlajena. To so stvari, ki jih je treba ves čas gledati, jaz bi to pričakovala tudi od drugih ljudi. Pa nekateri tega enostavno nimajo v sebi." 

Prva ženska, ki se je pridružila gorski policijski enoti 

Da se priključi gorski policijski enoti, se je odločila, ker se oba z možem v prostem času ukvarjata z alpinizmom. "Opravila sva alpinistično šolo, kjer sva pridobila osnovna ustrezna znanja. Mož se je priključil gorski reševalni enoti, jaz se takrat nisem, ker sva bila zaradi otrok težko oba vpeta v to. Zdaj, ko so otroci starejši, pa sem se tudi sama priključila  gorski reševalni službi. Zaenkrat sem še pripravnica, manjka mi še zimski del izpita."

Ker je bila prva ženska, ki je vstopila v to enoto, jo je bilo na začetku malo strah, kako se bo ujela z moškimi kolegi. "Ampak nisem imela nobenih težav, zelo dobro so me sprejeli. Mislim, da če potem še s svojim delom pokažeš, da si za to, ne bi smelo biti nobenih težav." Edina stvar, kjer mogoče malo zaostaja za svojimi moškimi sodelavci, je fizična kondicija, prizna. "Fantje so le fantje. Kondicijo vsak pridobiva v svojem prostem času, v službi pa to poteka skozi usposabljanja."  

Dobro je, pravi Gartnerjeva, da je tisti, ki vstopi v omenjeno enoto, čim bolj izkušen na področju gorništva, zaželeno je, da je predhodno alpinist oz. gorski reševalec. Gorska policijska enota ima ekipe na različnih območjih Slovenije. Vsi člani svoje znanje obnavljajo na usposabljanjih, ki potekajo večkrat letno. Od usposabljanj, na katerih se urijo za delo s helikopterjem, ne smejo nikoli izostati, tudi teh je več letno. "Prostora za napake namreč ni," je jasna. 

Naša sogovornica svoje delo praviloma opravlja v kranjski policijski enoti, če se zgodi nesreča v gorah in se pokaže potreba po aktivaciji gorske policijske enote, pa se ekipa zorganizira v najkrajšem času. Posadko v helikopterju sestavljajo pilot, kopilot, tehnik, policist letalec, zdravnik in reševalec letalec. Prva naloga celotne ekipe je pomoč poškodovanim, policist pa ob tem opravi še policijsko delo oziroma ogled kraja dogodka ali nesreče in ugotavlja vzrok za nesrečo. Policisti gorske enote naloge opravljajo tako s helikopterjem kot tudi brez njega, gre pa tudi za iskalne akcije, observacije, preventivno delo in podobno. 

'Vsako reševanje se ti po svoje vtisne v spomin'

V sobotni obsežni reševalni akciji na Storžiču Gartnerjeva sicer ni sodelovala, jih je pa v preteklosti opravila že precej. Vsaka se ti po svoje vtisne v spomin, pravi – nekatere zato, ker se srečno končajo, druge zato, ker so tragične. Najbolj si je zapomnila iskalno akcijo nekega fanta na Blegošu. "Odpravil se je v hribe, s seboj je imel dva psa. Eden se je vrnil k avtomobilu, njega in drugega psa pa ni bilo. Jaz sem bila prvi dan aktivirana kot gorska reševalka, saj je šlo za sredogorje in smo šli v iskalno akcijo. Na težje dostopnem terenu smo ga iskali pozno v noč, žal ga prvi dan nismo našli. Ponoči sem nato prejela klic kot policistka gorske enote, da bomo zjutraj nadaljevali iskalno akcijo. In smo ga našli, ob njem je bil kuža. To je bila ena taka zgodba s srečnim koncem, ki se mi je vtisnila v spomin."  

Najlepša stvar pri mojem delu je občutek, da sem naredila nekaj dobrega, nekomu pomagala … in odziv ljudi, ki je vedno pozitiven, še pravi. "Veseli in hvaležni so, ker jim prideš pomagat." Seveda pa k njenemu poklicu spada tudi težji del – izguba, smrt, žalovanje. Kako se spopada s tem? "Ko sem na kraju, se poskušam osredotočati na tisto, zaradi česar sem tam, kar moram narediti. Je pa res, da včasih, ko gremo domov, to nesemo s seboj. Ni tako, da bi to lahko pustili v službi. Doma se spomnim in razmišljam o tem, potem pa je sčasoma treba iti naprej. Ne smeš se preveč obremenjevati s tem, ker če vse to nosiš s seboj, težko delaš. Seveda pa ni lahko." Policija sicer svojim zaposlenim zagotavlja psihološko pomoč, če bi jo potrebovali.

Pozor, razmere v gorah še vedno niso ugodne 

Nesreč v gorah je po izkušnjah Gartnerjeve iz leta v leto več, prav tako obiskovalcev gora. Še posebej je bilo to opazno zdaj, med epidemijo, ko so bila smučišča zaprta in se je v gore odpravilo več ljudi. Najpogostejši vzrok nesreč, pri katerih je sama posredovala, sta bila zdrs in padec, pa tudi neustrezna oprema in bolezenska stanja. 

Nevarnost v gorah je aktualna tudi v teh dneh. Na vprašanje, kaj svetuje tistim, ki jih privlačijo beli vrhovi – vse več je tudi pohodnikov, ki za tak podvig nimajo dovolj znanja in izkušenj – Gartnerjeva odgovori: "Treba je najprej razčistiti pri sebi in se zavedati svojih sposobnosti. Brez znanja, izkušenj, odgovornih odločitev in ustrezne opreme pa tudi seveda ne gre. Kdor se tega zaveda in to upošteva, bo tveganje zmanjšal na minimum, kdor se ne, pa tvega nesrečo in tako sebe kot druge spravlja v nevarnost. Seveda si želimo, da bi jih čim več ravnalo po tem principu." 

Alpinisti smo malo drugačni ljudje, prizna tudi sama, je pa po njenem mnenju vse odvisno od posameznika. "Saj mogoče kdo zavestno ve, da bo nevarno, pa ga vseeno vleče tja. Meni osebno so se te prioritete spremenile, ko sem dobila družino. Ne čutim več velike potrebe, da bi osvajala hribe, v tem trenutku mi več pomeni, da znanje, ki se ga pridobila, usmerim v to, da lahko komu pomagam," zaključi.