Muzej, ki razkriva preteklost slovenske policije, forenzike in Kotnikove 8

"Vsi poznajo policiste, marsikdo pa ne ve, da imajo naši varuhi reda kar 170-letno zgodovino," pripoveduje Darinka Kolar Osvald, kustosinja Muzeja slovenske policije. Muzej, ki letos praznuje 100 let obstoja, se je iz prostorov policijske akademije v Tacnu preselil v središče Ljubljane in na Poletno muzejsko noč vrata odprl tudi širši javnosti. 

Za zdaj je odprta le t. i. bela galerija, v kateri si lahko ogledate razstave Od orožnika do policista, Kulturna dediščina Kotnikove 8 in 70 let forenzike v Sloveniji, zbirki pa se bo kmalu pridružil tudi atraktivni kriminalistični del, ki bo povezan s preventivnimi dejavnostmi in ozaveščanjem. 

Od orožnika do policista 

Razstava Od orožnika do policista prikazuje zgodovino policije pri nas – od začetka leta 1850 in razvoja skozi orožnike avstro-ogrskega cesarstva do Kraljevine SHS, preko socialistične Jugoslavije do danes. Izvemo na primer, da je bil leta 1850, v času Franca Jožefa, ko se je začela oblikovati prva varnostna organizacija, namenjena zagotavljanju javnega reda, varnosti in miru, prvi zakon o orožništvu napisan v slovenščini in ne nemščini.  

V orožniške vrste so sprejemali samo moške. Pogoji so bili podobni kot danes, razlika je bila v tem, da niso smeli biti poročeni ali imeti otrok. Zanje je bil namreč predviden 24-urni delovni čas brez dopusta. "Leta 1850 niso poznali dopusta. Orožnike so preselili v orožniške postaje, kjer so živeli in opravljali svoj poklic, več let pod enakimi pogoji. Kasneje so se lahko poročili, a v pravilniku je pisalo, da mora biti orožnik za to, da lahko odda vlogo, prej osem let v službi, v vlogi je moral dokazovati, da ima prihranjenega dovolj denarja, da bo lahko vzdrževal družino, moral je povedati ime svoje izbranke, da so preverili njen renome, vlogo pa je moral odobriti tudi minister za notranje zadeve," pripoveduje Kolar Osvaldova. 

To je bil zelo spoštovan poklic, zanj so obstajala zelo stroga pravila, še pove kustosinja. "Predpisana je bila že sama hoja, kako mora orožnik stopati, v kateri roki drži sabljo, pljuvanje ali žvečenje tobaka je bil že prekršek, vinjenost ali kakršenkoli odklon v spoštovanju je pomenil takojšnjo izključitev. Veliko so torej dali na to, da ta poklic ostane zelo spoštovan, orožniki so imeli tudi veliko kandidatk, ki so želele postati njihove soproge." Ženske pa so lahko postale miličnice šele leta 1974.

Na kraju zločina – forenzična preiskava 

Razstava 70 let forenzike v Sloveniji pa obeležuje ustanovitev prvega kriminalističnotehničnega laboratorija v Sloveniji. Če je bilo leta 1950 v njem zaposlenih 12 ljudi, ki so delali praktično brez inštrumentov oz. zgolj s pripomočki, kot je povečevalno steklo, je danes povsem drugače – 75 zaposlenih dela v enem najbolj modernih forenzičnih laboratorijev v Evropi in v svetu. 

"Pomen forenzičnih preiskav je proizvajanje materialnih dokazov, ki so podpora policistom in pravosodju za dokazovanje krivde storilcev kaznivih dejanj in so ključni pri dokazovanju – brez tega si danes ne moremo predstavljati niti ene obsodbe na sodišču," pojasni direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) Gorazd Pezdir. 

Pot, ki jo je v teh 70 letih prehodil NFL, je bila po njegovih besedah zelo skokovita, saj je forenzika ena od znanosti, ki se je v zadnjem stoletju najhitreje razvijala. "Začeli smo z daktiloskopijo (prstnimi sledmi), ki so jih za podpisovanje dokumentov uporabljali že stari Kitajci, konec 18. stoletja pa so se začele uporabljati v policijskih preiskavah za ugotavljanje storilcev kaznivih dejanj. Ko je bil leta 1950 NFL ustanovljen, DNK-vijačnice sploh še nismo poznali, danes pa imamo najmodernejši laboratorij za preiskavo DNK. Oba laboratorija – tako za daktiloskopijo kot biologijo DNK-sledi – na podlagi sledi s kraja kaznivega dejanja dokazujeta prisotnost nekega storilca oz. potrjujeta identiteto storilca." 

Kako to poteka v praksi, sta obiskovalcem na kratko predstavila Gorazd Vidic, strokovnjak za daktiloskopijo, in Gavrilo Hadžić, strokovnjak za preiskavo DNK-sledi. Videli smo, kako se s praškom izzovejo prstne sledi, in izvedeli, kaj vse se skriva v kovčku, ki ga uporabljajo kriminalistični tehniki na ogledih kaznivih dejanj. Luminol, ki je zasvetil vijoličasto, je razkril, kje je bila pobrisana kri, pokazala pa sta nam tudi, kako se sledi sline ali semenske tekočine odvzamejo z oblačil. Vodnik službenega psa je nato vsem zbranim pokazal, da je potrebnih le nekaj sekund, da pes najde tulec, ki smo ga skrili v travo. Več o tem si poglejte v spodnji fotogaleriji. 

Načrti za prihodnost 

Muzej slovenske policije v Tacnu je bil ustanovljen leta 1920 kot študijski kabinet za izobraževanje policistov za preiskovanje kaznivih dejanj. Širši javnosti se je začel odpirati konec prejšnjega tisočletja, a je bil obisk dovoljen samo polnoletnim osebam. Zdaj, na Kotnikovi ulici 8, so vrata odprta za vse, osnovno poslanstvo muzeja pa je ohranjanje policijsko-pravosodne dediščine. 

"Priznati moram, da smo bili pri selitvi zelo nestrpni. Takoj ko smo dobili lokacijo v centru mesta, smo rekli :ne bomo čakali, da bodo v stavbo postavljene vitrine, da bo vse pobeljeno in se bo bleščalo. Rekli smo: policija dela na terenu v različnih situacijah in tudi muzej bo začel delovati kar v starem objektu in ga bomo v naslednjih letih v celoti prenovili," še pojasni Kolar Osvaldova. 

Na voljo imajo 2000 kvadratnih metrov. V kleti načrtujejo skladišče, pritličje bo namenjeno predvsem zgodovinskemu delu, v njem bosta muzejska trgovina in muzejska knjižnica, tam bo tudi sprejemna pisarna, kjer bo obiskovalcem na voljo policijsko svetovanje o varnostni tematiki. V prvem nadstropju bo atraktivna kriminalistična zbirka, na podstrešju pa si bo mogoče ogledati zgodovino pravosodja. 

"V naši viziji smo se ozrli na najboljše primere muzejev v Evropi in svetu, nam najbližji je v Pragi," še doda. V prihodnosti tako načrtujejo še več razstav, predavanj, okroglih miz in celo gledaliških predstav, ki so se v tujini izkazale kot ene najuspešnejših aktivnosti pri ozaveščanju širše javnosti.