Mia, Tanja in Vildana: 'Pri moških nikoli ne komentiramo, kako je lep in ima 10 otrok'

"Ne smemo izhajati iz tega, da se bomo ženske kosale z moškimi in dokazovale, da smo boljše"

Mia Lesjak je energična mama štirih otrok, sicer pa inženirka v podjetju BSH, kjer se ukvarja z različnimi materiali.

Zadnji izjavi je kar nekako težko verjeti ob impresivnem seznamu dejavnosti, ki se jih je v življenju – ob družini – lotila naša sogovornica. Med drugim je dokaz, da ni nikoli prepozno niti za izpolnitev izobrazbenih ciljev, ki jih je človek zaradi različnih razlogov morda nekoč postavil na stranski tir.

"Po srednji kemijski šoli sem se vpisala na fakulteto, ampak sem se po drugem letniku odločila za premor. V tistem času sem nato našla delo v Gorenju notranji opremi, potem sem zanosila in prioritete so se spremenile. Zdelo se mi je, da bom težko zmogla delo, otroka in družino. Zato sem ostala v tisti službi, ki ni bila slabo plačana in dobro sem se počutila v tistem delovnem okolju. Sem si pa zelo zapomnila nasvet nekdanjega šefa, ki je dejal, da je dobro službo zamenjati na sedem let. Sprva se mi je zdela misel, da bi zapustila okolje, kjer mi nič ne manjka, absurdna, ampak ko sem kasneje razmišljala, sem videla, da je imel prav. Tudi če je vse, kot mora biti, se namreč človek, ki je predolgo v istem okolju, izprazni, začne ti nekaj manjkati."

In tako je pred nekaj leti znova odšla med študente. "Naš oddelek so preselili iz podjetja, jaz pa sem ponovno zanosila. In situacija je bila takšna, da je bilo jasno, da se bo po porodniški odsotnosti težko vrniti v podjetje, saj mojega oddelka tam ne bo več. Torej bo treba začeti znova in ugotovila sem, da je pravzaprav vseeno ali znova začnem v Gorenju ali kje drugje. Zato sem se odločila, da grem po porodniškem dopustu novim izzivom naproti. Odpravnino sem izkoristila za to, da se vrnem k študiju. Otroci so že tudi malo popazili drug na drugega, poleg tega je študij ob delu potekal ob koncih tedna. Prav tako sta bili tisti dve leti obdobje vračanja na moj dom, oče je bil pred operacijo hrbtenice in tako je bilo za vse najlažje, da sem jaz študirala brez dodatnih delovnih obveznosti. Oče danes spet normalno dela, jaz pa sem tudi napredovala."

Je pa odločitev za "odhod v neznano" – iz cone udobja – terjala kar nekaj poguma. "Misim, da so bili takrat kakšni moji znanci precej bolj panični zaradi moje odločitve. Poudarjali so, da imam štiri otroke in da je neodgovorno, da nameravam ostati doma, se vpisati v šolo in jo še sama plačati. Ampak sem vztrajala pri svojem, prav tako se mi je to zdela dobra naložba odpravnine. Postavila sem si cilj, da si po končanju študija poiščem dobro zaposlitev, in na tej poti sem vztrajala."

Čeprav je bilo naporno, pa je ni zamikalo, da bi se vdala in klonila pod pritiskom. "Ko sem bila prvič noseča, sem si mislila, ko bi le lahko še za par mesecev prestavila porod. Spraševala sem se, kako bom zmogla. Pa je šlo. Potem sta prišla drugi in tretji otrok – pa je spet šlo. In potem ko greš v življenju skozi več preizkušenj, kjer si se spraševal, ali boš zmogel, pa se je izkazalo, da je šlo, naslednje izzive lažje sprejmeš. Poleg tega se ni smiselno pretirano spraševati, ali bo šlo ali ne. Se boš jutri soočil z jutrišnjimi izzivi. Ni si treba vnaprej ustvarjati težav. To ne pomeni neodgovornosti ali ignoriranja problemov. Še vedno moraš poskrbeti, da imaš kruh in streho nad glavo, ampak pretirano obremenjevanje ohromi življenje."

Žal smo k pretiranemu analiziranju pogosto nagnjene prav ženske … "V tem smislu torej nisem tako tipična ženska. In če gledam svoje otroke, sem tudi pri njih hitro videla, da če sama ne zganjam pretirane panike, tudi oni delujejo bolj sproščeno tako v družbi kot v šoli."

Seveda pa niti takšen pristop do življenja ne pomeni, da se na poti ne bodo znašli izzivi. In med tistimi, ki so se znašli na poti sogovornice, je bil tudi ta, da se je v večinoma moškem svetu vendarle morala precej dokazovati. Nekateri kolegi niti niso vedno skrivali svojega mnenja o ženskah v tehničnih vodah.

"Včasih je bilo to bolj očitno. Mislim, da je tudi promocija prisotnosti žensk v tehničnih poklicih pripomogla k temu, da se moška miselnost danes malo spreminja. Se pa seveda še najdejo posamezniki, ki jim to ni všeč ali mislijo, da so te ženske zmajevke. Je pa zelo pomembna komunikacija. Ko sem začenjala svojo pot, sem morda tudi kdaj rekla kaj, česar ni bilo treba. Potem se pa sčasoma naučiš in tudi preslišiš opazke "kaj boš ti, ženska". So res kakšne stvari, ki jih ne znam ali ne zmorem, so pa tudi stvari, ki jih odlično obvladam."

Na današnji trend pošiljanja žensk v "moške poklice" gleda z veliko mero treznosti. "Če ženska meni, da bo lahko uspešno opravljala delo in jo to delo veseli, naj se vsekakor odloči za to. Nikakor pa, ker je trenutni trend – pošljimo dekleta v tehnične poklice, da se bodo kosale z moškimi. Ne smemo izhajati iz tega, da se bomo ženske kosale z moškimi in dokazovale, da smo boljše. Glavno vprašanje mora biti, ali nekoga neko delo veseli. V tem primeru bo delo dobro opravljeno."

Kako pa kot mati štirih otrok gleda na današnjo veliko dilemo številnih žensk – ali kariera ali družina?

"Tudi jaz na začetku nisem imela vsega, je šlo postopoma, vsako obdobje je nekaj prineslo. Je pa tako, da čeprav svoje delo uspešno opravljam, nisem recimo menedžerka leta. Ukvarjam se z rešitvami v proizvodnji, ne stremim k temu, da bom potovala po svetu ali sedela v sejnih sobah. In morda je v takšnem scenariju res težje usklajevati poklicno življenje z družino. Zagotovo obstajajo dejavnosti, kjer je to težje. Še posebej, če si v službi deset ur ali več. Mislim pa, da gre pri trendu, kjer se ženske odločajo, ali za kariero ali za otroke, bolj za vprašanje tega, da skušajo biti ženske popolne, nočejo priznati nobene napake, to pa je na več kot enem področju težko."

Pomembno je torej sklepanje kompromisov: "Sem tip ženske, ki je po svoje perfekcionistka, rada dobro opravim delo, se res maksimalno potrudim. Nisem pa človek, ki bi temu podredil vse."

Ima pa življenjsko vodilo, ki ga dosledno prenaša tudi na otroke: "Ko se lotiš nečesa, ko rečeš, tole bom pa naredil, pa četudi gre za sesanje tal, opravi to dobro. In to velja na vseh področjih življenja. Če ne gre, pa povej, najdi pomoč. Ne se skrivati za tistim – "saj bo, saj bo"."

"Občutki zadovoljstva, ki prinašajo mir, so neprecenljivi"

Da bo nekoč oblekla belo haljo, se je Tanja Petkovič odločila pri dvanajstih. "Moja mama je bila medicinska sestra, ki je dolga leta delala v celjski bolnišnici. Ko sem bila otrok, sva jo z očetom pogosto obiskala. Tako sem hitro prišla v stik z "bolnišničnimi vonji" – in bili so mi všeč."

Družinske podpore ob odločitvi za študij tako ni manjkalo, tudi odločitev za družinsko medicino ni bila težka. Se je pa zapletlo pri specializaciji. "To sem plačala sama, kar je bilo nenavadno, in mislim, da sem edina slovenska diplomantka, ki se je za to odločila. Znašla sem se namreč v nekem kolesju starega sistema specializacij, kjer je bilo tako, da so mlade zdravnike pošiljali na delovna mesta, na specializacijo so morali pridno čakati nekaj let … In meni se je to zdelo povsem nesprejemljivo, nisem bila človek, ki bi pohlevno čakal ukaze. In tako sem po specializaciji postala svobodna zdravnica na trgu, kot prva v Sloveniji."

Kar je bil v tistih časih kar nekakšen "upor sistemu". "Rada stopam iz okvirjev in ne maram avtoritet, ki nimajo argumentov," pravi energična sogovornica.

Delo je nato našla v domu za starejše in na urgenci: "Tam sem tako uživala v družbi srčnih ljudi, da mi ni žal niti minute, ki sem jo preživela na delu. Mislim, da smo res naredili veliko dobrega za ljudi."

Vseeno je bilo sčasoma obveznosti preveč, zato se je povsem posvetila starostnikom. Z zdravniki somišljeniki so tudi ustanovili sekcijo domskih zdravnikov, ki jo vodi in ki redno opozarja na problematiko pri oskrbi starejših. "Všeč mi je, da družba vse bolj prepoznava potrebe starejših. Veste, tudi človek, ki je danes star 80, je bil nekoč mlad in zaljubljen."

Kar pa ne pomeni, da smo kot družba imuni na diskriminacijo starejših in ne poveličujemo mladosti, še posebej pri ženskah. "To ukvarjanje z videzom in ohranjanje videza zaradi videza je napačno. Mladostnost, ki naj bi žarela iz ljudi, bi morala biti prezrcaljena notranjost, ki pa seveda ni mogoča, če človek ni globoko zadovoljen s svojim življenjem."

Petkovičeva, ki je sicer aktivna tudi na področju zaščite živali, ob osmem marcu pravi, da je v naši današnji družbi "premalo ženskega principa": "Družba, v kateri živimo, je zelo naravnana v to, da poveličujemo "moške principe", da smo usmerjeni k dosežkom, doseganju ciljev … pogosto smo precej brezčutni. Medtem ko so manj izraženi ženski principi, ki so sicer prisotni v vsakem izmed nas, torej sočutje, sprejemanje, neke bolj "umirjene kakovosti". In to pogrešam v današnji družbi – kreativnost, ustvarjalnost."

Od našega odnosa z "žensko platjo človeka" je v marsičem odvisna tudi naša prihodnost. "Skrb za drugega je princip, ki je bližje ženskam, in mislim, da bi morala družba skozi to prizmo širiti svoja obzorja. Če želimo napredovati kot ljudje, razvijati svojo človečnost, potem je zelo pomembno, da izstopimo iz svojega egoizma in pogledamo širše na soljudi, okolje, živali. To je za preživetje ljudi na tem planetu zelo pomembno." Zato jo veselijo zadnje spremembe predvsem na področju odnosa do okolja: "Ki kaže na to, da egoizem ni vedno na prvem mestu, da smo zmožni skrbi za celoto, družbo."

Svoj princip ženske prinašajo tudi v zdravstvo: "Vnašamo predvsem neko mehkobo. V zdravstvu je veliko medicinskih sester, veliko več kot medicinskih tehnikov, kar zlahka povežemo žensko z negovanjem nekoga drugega."

Vendar pa tega okolja ne vidi kot kraja, kjer bi se delili na moške in ženske: "Nikoli nisem dajala poudarka temu, da sem ženska v nekem okolju. Delovno okolje je zame ekipa in v tem okolju enakovredno sprejemamo oba spola, ne delamo nobenih razlik."

"Zelo spoštujem moške, ki se odločijo za poklice, kjer se neguje druge ljudi. Delam v domu za ostarele in mislim, da je to, da nekdo svoje življenje posveti negovanju drugega, izjemno plemenito poslanstvo – ne glede na spol. Pozdravljam vse, ki se znajdejo v ekipi. Vedno stopim tudi v bran medicinskim sestram, tehnikom in negovalcem, ker vem, kako zelo je njihovo delo težko in kako malo ljudi je pripravljeno svojo profesionalno pot posvetiti negi drugih."

"Morda kdo pričakuje, da bom ob osmem marcu govorila o delitvah po spolu, ampak sama tega dejansko ne zaznavam. Vsi smo se znašli na tem planetu, tako ženske kot moški in naloga obojih je, da delamo za skupno dobro."

"Med svoje kakovosti prištevam, da prevzemam pobudo, da sem pripravljena sprejeti odgovornost, se odločiti … Prevzemam torej aktivne vloge. Morda tudi takšne, ki jih nekako bolj pripisujejo moškemu principu, ampak – da smo si na jasnem, jaz se zelo dobro počutim v svoji ženski koži," pravi simpatična sogovornica, ki se veliko ukvarja tudi s tem, kako življenja, pa naj smo v ženski ali moški koži, ne le preživeti, ampak kako resnično živeti s polnimi pljuči.

"Zadnja leta se vse bolj zavedam, da je treba razvijati še druge plati življenja. Z družbeno zaželenim pehanjem za ciljem, ki pravi, da potrebujemo vedno več, predvsem denarja, materialnih dobrin, načeloma ni nič narobe, vendar pa si moramo tudi kot odrasli dopustiti, da smo ustvarjalni, da se učimo novih stvari."

Sama kipari, grafično ustvarja in igra prečno flavto: "Uživam v tem in tudi vse odrasle, s katerimi pridem v stik, spodbujam, da znova odkrijejo svojo kreativnost, kajti kot otroci smo jo imeli vsi. Potem pa smo vstopili v izobraževalni sistem, kjer se je začelo favorizirati samo določene sposobnosti. Umetnost je med vsem tem na zadnjem mestu. Otrok na primer ne učimo plesa, pa čeprav imamo vsi telesa, ki se izražajo preko gibanja. Otroke hitro usmerjamo v razvoj predvsem leve polovice možganov. Ampak ljudje imamo levo in desno možgansko poloblo in desna je tista, ki je kreativna, povezovalna, sočutna, ki neguje, ki ji je mar, ki ne dela takšnih mej med "jaz" in "drugi", ampak sprejema, da smo povezani."

"Kot odrasli se moramo tako ponovno odkriti," poudarja. "Ko odraščaš, doživiš mnoge izkušnje, se razvijaš kot oseba, prideš do spoznanj, spreminjajo se pogledi na svet. Pri štiridesetih se je pri meni pojavila potreba po spremembah. Bila sem zelo vpeta v službo, večino časa zelo nemirna, nisem mogla umiriti misli, imela sem občutek, da ne naredim dovolj, da moram še več in več. Začela sem se počutiti slabo, zgodile so se stvari, ki so me prizadele. In sem začela iskati stvari, ki bi pomagale, saj se mi je zdelo nesprejemljivo, da bi se tako počutila. Začela sem meditirati, predvsem pa razmišljati o tem, česa bi se rada lotila, pa se mi je do zdaj zdelo, da nimam časa. Sestavila sem seznam in ugotovila, da obstajajo tečaji za odrasle. Zelo močno sem spremenila svoje življenje in počutim se veliko bolje, predvsem sem veliko bolj zadovoljna s seboj in s svojim življenjem – uživam v njem."

Takšne spremembe danes priporoča vsem, saj to ne bi izboljšalo le življenj posameznikov, ampak bi omililo pritisk na zdravstveni sistem, manj bi bilo izgorelosti: "Jaz sem izgorelost doživela in vem, kako težko je. Pa tudi, kako težko je izstopiti iz tega peklenskega ritma in peklenskih vzorcev razmišljanja, v katere se ujamemo, ko nas zagrabi kolesje sistema. Seveda pa pot iz tega obstaja. V svojem življenju moramo sebe postaviti v center. In to tako, da razumemo, da zadovoljstva ne moremo doseči, če ne zadovoljimo nekaterih psihičnih in fizičnih potreb. Pri čemer ne govorim o sreči, ampak o zadovoljstvu. Nisem pristaš razmišljanja, da moramo biti srečni, sem pa zagovornik tega, da lahko težimo k temu, da smo zadovoljni. Ampak to je odločitev posameznika, ki terja spremembo življenjskega sloga ter precej energije in volje. Se pa izplača. To pravim tudi svojim pacientom."

In to ne glede na to, koliko je človek star. "V nekem obdobju sem se v domu za starejše na Horjulu odločila, da bi imeli nekakšno "šolo". Enkrat na teden sem prihajala prej v službo in dobivali smo se na oddelku za demenco. Pogovarjali smo se, igrali besedne igre in risali. Takrat sem videla, kako nekateri starejši ljudje prvič v življenju v rokah držijo barvice. Mi danes sploh ne pomislimo več, da so se ljudje, ki so danes stari, rodili v času med vojnama, kasneje so imeli otroke, službo. Torej se sploh niso imeli priložnosti ukvarjati s kreativnostjo. In ko smo jim dali barvice in list papirja, so neizmerno uživali. Nikoli ni prepozno, da se človek odloči in stori nekaj drugače. Na srečo so tudi domovi za starejše postali kraji, kjer ljudje lahko napredujejo. Pogosto nam svojci pravijo, da opažajo, kako se stanje starejših v domu izboljša. In to je vsekakor velika potrditev za nas. Veliko bolj kot denar. Denarja ne bomo odnesli s seboj, občutki so pa zelo pomembni. In občutki zadovoljstva, ki prinašajo mir, tudi v sklepnem obdobju življenja, so neprecenljivi."

"Pri moških nikoli ne komentiramo, kako je lep in ima 10 otrok"

Dr. Vildana Sulić Kenk je univerzitetna diplomirana inženirka elektrotehnike ter doktorica znanosti s področja elektrotehnike. Trenutno je vodja razvojne skupine v svetovno znanem podjetju Fotona, kjer nastajajo laserske medicinske naprave od začetne ideje do končnega produkta.

Čeprav inženirka po srcu in po duši, pa pravi, da v "inženirskem načinu" ne deluje 24 ur na dan, da se rada sprosti, še posebej na potovanjih, kamor se ne odpravi s strogo izdelanim načrtom. Se pa "inženirsko" – z razčlenbo in analizo – loti problemov ter tudi kakšnega vsakdanjega opravila, kot je na primer nakupovanje.

Da se bo podala v inženirske vode, ji je bilo očitno položeno že v zibelko. "Že kot majhna punčka sem oboževala reševanje matematičnih nalog. Tako sem se po eni strani igrala z barbikami, po drugi pa uživala v matematičnih, logičnih nalogah." Zanimali so jo tudi drugi "tehnični izzivi": "Spomnim se, da sem pri kakšnih štirih letih želela sosedu pomagati pri popravljanju motorja. Mislim, da sem mu šla neizmerno na živce, saj mi je dal v roke vroče svečke, kar me je seveda opeklo. Najbrž se me je hotel znebiti. Bil je najstnik in štiriletnica ni bila družba, ki si jo je takrat želel."

Čeprav starša ne izhajata iz tehničnih poklicev, je prepričana, da je imel pri izbiri nekoliko netipične karierne poti, precej prstov vmes njen oče. "Je "mojster", ki je v času mojega otroštva vedno kaj popravljal. Najbrž vsa popravila niso bila uspešna, ampak kot otroku se mi je zdelo, da oče zna vse."

Prav tako je oče že kmalu opazil njen talent in jo začel spodbujati, da postane programerka. "Tako je že v osnovni šoli domov prinašal knjige o programiranju v basicu, pascalu … Vse skupaj mi je hitro postalo všeč, obiskala sem tudi nekaj tovrstnih tečajev, tako sem med počitnicami programirala, namesto da bi se na primer sankala … Ni pa bilo vse podrejeno temu – igrala sem tudi harmoniko in klavir."

Po osnovni šoli se je vpisala na gimnazijo: "Vmes sem sanjala, da bom študirala fiziko. Potem je bilo eno obdobje – najbrž tudi pod vplivom takrat priljubljenih nadaljevank – ko sem si predstavljala, da bi bila pravnica ali sodnica."

Potem pa se je zgodil prelomni trenutek. "V drugem ali tretjem letniku smo imeli nekega dne na izbiro, ali ura zgodovine ali pa obisk predavanja predstavitve fakultete za elektrotehniko. Takrat sem sicer vedela, da ta fakulteta obstaja, nisem pa se ukvarjala s tem, kaj zares počnejo. Vseeno pa je bilo to predavanje v tistem trenutku bolj mikavno kot ura zgodovine. Pa sem torej šla na predavanje, kjer sem ugotovila, kako širok je pravzaprav študij na tej fakulteti in kaj vse bi lahko počela. Najbolj pa sta me predavatelja navdušila, ko sta povedala, da obstaja smer kibernetika v medicini, ki jo je mogoče izbrati proti koncu študija. Gre za mešanico tehnike, biologije in medicine, se pravi združuje oba meni ljuba svetova. In takrat sem si rekla – to je to."

"Včasih se rada pošalim, da sem se z izbiro študija celo po najstniško malo uprla očetu, ki je želel, da bi bila programerka, jaz pa sem šla na elektrotehniko." Bolj očiten je bil "upor“ nekaterim pričakovanjem okolice. "Da, nekateri so me gledali po strani, ko so slišali, kaj bom študirala. Ampak jaz sem bila zadovoljna s svojo izbiro in še vedno sem prepričana, da je bila to zame prava pot."

Stereotipi so bili namreč takrat (in so še danes) precej živi. "Vsaj v takratnem obdobju je bilo namreč v okolju, kjer sem živela, nekako mišljeno – najbolj pridni iz osnovne šole se vpišejo na gimnazije, ostali na srednje ali poklicne šole. Potem pa spet – najbolj uspešni gimnazijci se vpišejo na medicino, ekonomijo ali pravo, ostali pa se razpršijo po ostalih fakultetah. In se spomnim nekaterih sošolcev, ki so me zagledali na elektrotehniki, kako so bili sprva prepričani, da sem tam, ker sem preslabo opravila maturo in nisem bila sprejeta na želeno fakulteto. V bistvu jih je presenetilo, da sem izbrala fakulteto za elektrotehniko, čeprav bi lahko študirala na kateri koli fakulteti."

Napol v šali pravi, da je bila v generaciji, v kateri je bilo "veliko" deklet. 10 od 350 študentov. "Leto za menoj je bila namreč samo ena študentka. Zdaj je razmerje nekoliko drugače. Sem se pa med fanti dobro počutila in smo se tudi dobro razumeli."

Kot pravi, ženske v študijska in delovna okolja – tako kot moški – prinašajo "nekaj svojega". "Prinašamo drugačen pogled. Moški in ženske smo med seboj različni. Predvsem se mi zdi, da z žensko energijo prinesemo v ekipe ravnovesje, da ekipe bolje delujejo, če sta v njih zastopana oba spola, če se te energije prepletajo. Imamo tudi drugačne poglede, včasih problem vidimo z drugega zornega kota, najdemo drugačne rešitve."

Ni pa zagovornica predpisovanja, kako raznolike naj bodo ekipe. "Raznolikost, ko gre za zastopanost spolov v branžah, je dobrodošla, nima pa smisla stremeti k temu, da bi bilo povsod pol moških in pol žensk. Tako kot bi bilo zagotovo dobro, če bi bilo med vzgojitelji več moških, bi bilo dobro, če bi bila v tehničnih poklicih kakšna ženska več. Se pa moramo zavedati, da je že v naši naravi, da so ženskam pogosto bližje drugačni poklici kot moškim. Mislim, da je slaba ideja, da skušamo ženske na vsak način vključiti v neke študijske programe. Raznolikost bi morali bolj spodbujati s tem, da se kot družba strinjamo, da ni nič "narobe", če je dekle metalurginja, strojnica … Predvsem, da se ne bi več dogajalo, da nekatera mlada dekleta zatrejo z besedami "joj, to pa ni zate"."

Se je pa tudi njej zgodilo, da je zaradi svojega spola v tipično moški branži naletela na začudene poglede: "Nekako v smislu "ja, kdo pa je ta in kaj počne tukaj". Prav tako se mi zdi, da je v glavah ljudi še precej zasidran stereotip ženske, ki se odloči za tehničen poklic, kot neke ne ravno ženstvene osebe, zato se dogajajo tudi opazke na račun modernejšega videza, oblačil … Ampak ponavadi se po začetnem nezaupanju hitro ujamemo. Predvsem je ključno, da ženska v takšnem okolju pokaže svojo strokovnost. Kar pa se mi zdi, da nekako velja za vsakogar, ki na novo pride v neko okolje – ne glede na spol. Morda kakšnega moškega na začetku ne gledajo kot nekaj "nenavadnega", ampak če se ne izkaže, ga sistem prav tako izpljune. Strokovnost je ključna."

"So področja, kjer morda za začetek ne gre drugače kot s kvotami, da ženske dobijo vsaj prvo priložnost. Ampak če govorimo o študiju, sem pa absolutno proti kvotam. Želela bi si, da se ne ločujemo po spolu, ampak vsem omogočimo enake možnosti in nikogar ne omejujemo. Predvsem, da ljudi, ko izrazijo željo, spodbujamo. Kar se tiče delovnih mest, pa je najpomembneje, da se izbira na podlagi kompetenc, pa seveda, da se ne znajdemo v primeru, kjer imamo enako usposobljena žensko in moškega, pa se žensko odstrani zaradi njenega spola. To seveda ni sprejemljivo. Da pa bi na vsak način preferirali ženske, s tem se pa ne morem strinjati. Prav tako ne želimo, da smo na točki, kjer nekdo napreduje zaradi kvote, nekdo drug kompetenten pa zato ostane brez določenega mesta. Za vse bi morala veljati enaka pravila. Sem proti temu, da se delimo po spolu in zato uvajamo kvote. Kvote so lahko v številnih primerih tudi slabe. Si resnično ne predstavljam, da nam v podjetju ukažejo, da v razvoju zaposlimo polovico žensk. To ne reši ničesar. Potrebujemo tiste, ki so sposobni. Ali bo to 50, 80 ali 20 odstotkov žensk – s tem nima veliko opraviti," nadaljuje sogovornica.

Seveda se bodo vedno našli tisti, ki bodo menili, da ženske na kakšna mesta ne sodijo, četudi smo se kot družba razvili, pravi. "Težava, ki nastane, je, da se dekleta pogosto samoomejujejo, prepričana so, da zaradi nekaterih zakoreninjenih družbenih prepričanj niti ne smejo gledati v drugo smer, da morajo ostati v "ženskih vodah", sicer jih bodo gledali po strani. Kar pa seveda ni le težava žensk. Kar pomislite, kakšnih komentarjev je še vedno deležen kakšen fant, ki želi v "tipično ženski poklic", kot je na primer vzgojitelj ali modni kreator."

Prav tako se bomo kot družba morali pogovoriti o pričakovanjih do žensk in o definiciji "ženskega uspeha": "Žal se v družbi o uspešnih ženskah še vedno sliši – je ostra, stroga, "zafrknjena", hujša kot moški, karieristka, noče družine … Želim si, da bi bila merila enaka za ene in za druge. Moški so tudi očetje, tudi oni imajo več vlog. Zakaj se samo ženske izpostavlja in deli na "karieristko" in "mamo". Ni prav, da se uspešno žensko označi za čarovnico, uspešnega moškega pa za – uspešnega. Tudi ona je uspela na podlagi strokovnosti – kot moški."

Dvojna merila so pač še kako prisotna: "Žal je družba takšna, da še vedno zelo strogo ocenjuje ženske, veliko pričakuje od njih. Od pričakovanj v smislu videza, kar je pri moških veliko manj pomembno, do tega, kakšna mama mora biti, medtem ko so za kakšnega moškega že veseli, če se nekje prikaže z otrokom. Težave imamo z enakostjo. Od uspešne ženske pričakujemo, da "ima vse". Naj ima tisto, kar si želi. Pri moških namreč nikoli ne komentiramo – joj, kako je lep, ima 10 otrok … Pri ženski pa se to še vedno hitro izpostavi."

In prav o teh temah bi se danes morali pogovarjati ob praznikih, kot je osmi marec, pravi: "Seveda, Slovenija, ko gre za enakopravnost spolov, ni med najbolj problematičnimi državami. Imamo države, kjer je ženskam zelo hudo. So pa še tudi pri nas (delovna) okolja, kjer so ženske degradirane zaradi svojega spola. Te praznike bi morali izkoristiti za to, da pomislimo, kaj lahko storimo, da jih ne bi bilo več treba praznovati – da bomo kot družba napredovali do točke, ko bodo stvari, ki jih predstavljajo, samoumevne. Ravno na dogodku Inženirka leta je nekdo rekel – želim si, da teh dogodkov ne bi bilo več. Seveda to ni bila kritika, ampak pohvala dogodka, ampak sporočilo je pa jasno – trudimo se, da pridemo do točke, ko bo raznolikost neka običajnega. Pojdimo v smeri, ko ženske ne bodo "nenavaden fenomen" v nekaterih okoljih, ampak običajen del vsakdana."