'Začetni entuziazem je šel mimo. Sedaj smo prepuščeni sami sebi'

Mesto na desnem bregu reke Kolpe je nekoč veljalo za gospodarsko in kulturno središče Banovine. Po drugi svetovni vojni je kraj, zahvaljujoč industrializaciji in gospodarskemu razvoju, živel svoje najlepše čase, pripovedujejo domačini. Leta 1948 je v mestu živelo nekaj več kot 5.000 ljudi, pred vojno leta 1991 pa že skoraj 19.000. V nacionalno pisanem kraju je tovarna mesnih izdelkov Gavrilović zaposlovala 6000 delavcev, še 5000 do 6000 kooperantov, predvsem iz okoliških krajev, pa je podjetju, ki je z izdelki zalagalo tudi ameriško vojsko, dobavljalo meso. Danes je podjetje privatizirano, zaposluje le še 400 do 500 delavcev, staro tovarno pa je uničil lanski potres. Okrog 2000 nekdanjih delavcev še danes bije sodno bitko proti "udeležencem privatizacije". 

Sledila je tragična vojna. Ta se je na Baniji končala z operacijo Oluja, ki je Petrinjo vrnila v ustavni red Republike Hrvaške. Uničenje je bilo veliko, število prebivalcev v občini se je do leta 2001 zmanjšalo s 35.000 na 23.000. Vseeno pa je Hrvaška država takoj po vojni, tudi s pomočjo mednarodnih skladov, vlagala v obnovo mesta. Nato je sledila stagnacija. "Kot da je Zagreb 500 kilometrov daleč in ne 50," ponavljajo domačini. Potres, ki je 29. decembra ob 12. uri in 19 minut z magnitudo 6,3 zamajal tla pod nogami Petrinjcev, je infrastrukturo mesta in širše okolice zalotil v zelo slabi kondiciji. Uničena je bila polovica Petrinje, poškodovane praktično vse zgradbe, umrla je 13-letnica, 26 ljudi je bilo poškodovanih. Po vaseh je bilo še huje. V Majskih Poljanah je umrlo pet oseb, eno osebo pa so našli mrtvo v zrušeni cerkvi v kraju Žažina. Naknadno sta v saniranju škode takoj po potresu umrli še dve osebi. 

Po nekaterih ocenah je potres povzročil več kot pet milijard evrov škode. Gre za znesek, ki si ga hrvaška država v času epidemije koronavirusa in sanacije posledic predhodnega velikega potresa, ki je prizadel glavno mesto, ne more privoščiti. Pa vendar je bil odziv ljudi iz drugih krajev države in hrvaške diaspore ogromen. Petrinji je na pomoč priskočila tudi celotna balkanska regija ter številne druge države in organizacije. Pomoč je prihajala v finančnih sredstvih, delu in gradbenem materialu. Govori se o več sto milijonih evrov, nekateri omenjajo milijardo. 

Po oktobrskih podatkih štaba za popotresno obnovo so bila sanacijska dela opravljena na 617 hišah od skupno 41.581 vloženih prijav na območju treh županij. V Petrinji in okolici pa, razen tega, da so popravili pol ducata dimnikov, nekaj stavb zravnali z zemljo in na druge nalepili nalepke zelene, rumene ali rdeče barve, ki označujejo bodisi nujna sanacijska dela, neprimernost za bivanje ali pa rušenje, obnove praktično ni. 

To priznava tudi poveljnik štaba civilne zaščite v Petrinji Branislav Koljaja. "Res je, da se praktično nič ni obnovilo. Doslej je na področju mesta Petrinja zrušenih okrog 180 objektov, ki so ogrožali okolico in ljudi. Hiše, ki so bile obnovljene, so redke. Gre predvsem za zasebne donacije. Računamo na pomoč solidarnostnega sklada EU, sicer tukaj prihodnosti ni," pove brez ovinkarjenja človek, ki že drugič v zadnjih dveh desetletjih in pol gradi svojo porušeno hišo. "To, kar lahko vidite na televiziji, je le del posledic. Ko prideš v mesto, ugotoviš, da središče Petrinje ne obstaja. Če zgradbe ne bi bile pod spomeniškim varstvom, bi bilo celotno središče mesta ravno z zemljo." Na poti proti središču mesta so včasih stale stanovanjske zgradbe. Teh zdaj ni več.

Koljaja pravi, da so bile v prvem valu pomoči donacije ogromne, Petrinja pa je imela po potresu dvakrat več prebivalcev. "Cela Hrvaška je prišla pomagat. Tukaj so nekateri celo umrli na strehah. Začetni entuziazem je šel mimo. Sedaj smo prepuščeni sami sebi." Besede, ki smo jih ob obisku Banije slišali praktično iz vsakih ust. 

Na delu smo opazil le nekaj delavcev, skupino, ki je rezala veje dreves v mestnem parku in delavce na ruševinah stare tovarne Gavrilović, kjer naj bi s pomočjo madžarskega financiranja do leta 2023 zrasla nova osnovna šola. Zakaj se nič ne obnavlja, medtem ko mesto pred očmi tistih, ki so ga imeli najraje, umira? Koljaja pravi, da je prejšnja občinska uprava nabrala prek 100 milijonov kun dolgov (13 milijonov evrov), Petrinji pa ni pomagala niti politična napetost med vlado v Zagrebu (HDZ) in reformisti v Petrinji pod županom Darinkom Dumbovićem. Njegove posle preiskuje tudi hrvaški urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu Uskok. "Govori se o številnih malverzacijah. Na primer 17 tovornjakov, ki naj bi pripeljalo gradbeni material v Petrinjo, se je v resnici odpeljalo v Istro." 

Ker nova županja Magdalena Komes prihaja iz vladajoče stranke, so se zaustavili politični boji, a druge težave ostajajo. "Vse donacije, ki so prihajale v prvem valu, so že davno izginile, novih donacij, tako finančnih kot v materialu, pa ni. Včasih kaj kapne, za vrtec na primer, vendar to nikakor ni dovolj. Ampak mi sedaj nimamo ničesar. Imamo velike probleme, mesto za komunalne in druge javne storitve ne računa ničesar več ljudem, ki imajo rumene ali pa rdeče nalepke."

V mestu še delujeta dve šoli, ena obratuje v dveh izmenah, v funkciji sta tudi dva otroška vrtca. V centralnem vrtcu se sicer izvaja dograditev mobilnega dela. Če teh zadev ne bodo uspeli hitro sanirati, potem bo iz mesta odšlo še več ljudi, opozarja načelnik civilne zaščite, "ker enostavno ni pogojev za življenje". Po potresu so številne dejavnosti in podjetja prenehala delovati. "Danes recimo otroku v Petrinji ne moreš kupiti šolskega zvezka," pravi Koljaja. 

Po prvih ocenah je več kot tretjina prebivalcev zapustila Petrinjo. Na Hrvaškem so sicer pred tedni izvedli popis prebivalstva, zato bodo natančni podatki o obsegu demografske katastrofe znani šele v začetku naslednjega leta. Mesto s širšo okolico je pred potresom imelo okrog 20.000 prebivalcev, civilna zaščita pa ocenjuje, da je v tem trenutku v Petrinji manj kot 15.000 prebivalcev. Po beseda krajanov je ta števila še precej manjša, saj se izseljevanje vztrajno nadaljuje. Iz domačega kraja številne preganja tudi prihajajoča zima.

"Molimo, da bo ta zima relativno topla. Predvsem zaradi ljudi, ki so nastanjeni v kontejnerjih. Država ne more rešiti stanovanjskih problemov ljudi, saj omenjeni kontejnerji niso primerni za zimo – gre večinoma za donacije arabskih držav. Tam so temperature seveda drugačne kot pri nas. Država se je zato odločila ljudem, ki to želijo, ponuditi začasno bivanje v hotelih in apartmajih na morju, sedaj, ko je sezona mimo in lahko tam prezimijo. Druga rešitev pa je, da si namestitev poiščejo pri najemodajalcih, država pa bo sofinancirala najemništvo – 70 kun (slabih 10 evrov) po kvadratnem metru. Prednost pri tem imajo družine z malimi otroki, kajti bivanje v kontejnerju je zanje res problematično," izpostavlja Koljaja.

Toda v mestu in predvsem v okolici so ljudje, ki ne morejo oditi in se bodo morali soočiti s prihajajočo zimo. Ta naj bi bila letos bolj ostra od lanske. Prebivalci v vaseh živijo od živinoreje in poljedelstva, zato zanje niti začasna selitev z ognjišč ne pride v poštev. "Gre za ljudi, ki nimajo pokojnine, niti izobrazbe, da bi lahko šli kam iskati zaposlitev. Imajo to, kar imajo. Edina sreča je, ker se ta narod tukaj ni nikoli navadil na dobro. Če ni elektrike, ni elektrike. Za naju je recimo to katastrofa. Noč, spanje, dan, jutro zbujanje. Ni vode? V redu, potok. To je takšen narod. Samo oni lahko živijo na takšnem območju. Ljudje, ki so se priselili iz območja Banjaluke, iz bosanskih ruralnih področij, v številnih vaseh niso mogli preživeti. Tukaj je precej drugače živeti. Zato sem podpredsednika vlade Miloševića, ki zastopa tudi srbsko skupnost na Hrvaškem, zaprosil za podporo tem ljudem." 

Nujno sanacijo potrebuje približno 4000 hiš. Gre torej za tiste, ki so na prednostnem seznamu zaradi zagotavljanja varnega bivanja ter tudi varnosti okolice. V uradnem listu je bil pred nedavnim objavljen Zakon o obnovi, s katerim naj bi pohitrili nekatere postopke pri sanacijah. "Država poskuša torej z nekaterimi ukrepi pospešiti procese, vendar je to vse skupaj za ljudi zelo počasno. Po izkušnjah, ki jih imam z obnovo, še iz obdobja po vojni, številni obnove Petrinje ne bodo nikoli dočakali." Poleg tega so tla še vedno nemirna, konstrukcija stavb popušča, prihaja do nove škode. "Vojna škoda je smešna v primerjavi s tem, kar se je zgodilo v potresu," nam je še med ogledom središča Petrinje povedal poveljnik civilne zaščitne. 

Besni prebivalci: "V mestu vlada 'lopovluk'!"

Med hojo skozi zapuščene mestne ulice smo naleteli na le nekaj obrazov, z mnogimi smo se v nekaj minutah srečali večkrat. Med ruševinami se je s telefonom v roki sprehajalo dekle, ki je fotografiralo klavrne ostanke nekih spominov. 29-letna Iva je iz Petrinje odšla dan po potresu. Pravi, da je pobegnila, domov se vrača na vsake tri ali štiri mesece. "Odšla sem, ker me je bilo strah. Ko sem vrnem v Petrinjo, ostanem dan ali dva, potem pa se vsi spomini vrnejo in ne morem zdržati. Ne morem se sprehajati po mestu, ker začnem jokati," nam je povedala. 

Kot pravi, so poleg nje odšli številni znanci, sosedje, prijatelji. "Mnogi so izpisali svoje otroke iz šol in odšli za vedno, tudi v tujino. Niso želeli živeti v kontejnerju, kot bo to moralo tudi letos veliko ljudi. Obnove ni, nihče ne ve, kam je odšel ves denar in tudi materialne donacije. Veliko ljudi še vedno živi v hišah z rdečimi nalepkami, saj ne želijo oditi." Zahvalila sem nam je, da smo prišli in nadaljevala skozi opustošeno središče. 

79-letno Ljubo, nekdanjo begunko, ki je v Petrinjo po vojni prišla iz BiH, smo srečali, potem ko je nekaj minut za nami vstopila na glavno ulico, ki je sicer ograjena ... z razmaknjenimi ograjami, ki omogočajo prehod. "Nikakor se ne živi," iz topa odgovarja gospa. "Petkrat huje je kot po vojni. Takrat so nekako vlagali v to območje. Sedaj? Nič. Imam skoraj 80 let. Moj mož 85 in je zelo slabega zdravja. Skupaj imava 900 kun (120 evrov) socialne pomoči, živiva na 10 kvadratih. Nihče od oblasti nas ne vpraša, kako smo, ali nam je treba kaj pomagati. Prijavili smo se za vse možne pomoči, dobili nismo praktično ničesar, zgolj zapravili smo denar za oddajo številnih dokumentov in druge administrativne stroške. Nihče na oblasti ne dela nič. Naša hiša ima rdečo nalepko." Sprašuje se, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do novega uničujočega potresa. "Moj mož je nepremičen, slabo vidi in sliši. Preden ga uspem spraviti na noge, naju bo zasulo. Če zbežim iz hiše, bodo rekli, da sem ga pustila umreti ..."

Ljuba se nam je sredi pogovora opravičila. "Oprostite za te besede, ampak besna sem. Besna! Tisti, ki ima v Petrinji veze, ta dobi vse. Kar prosto povejte, jaz se ne bojim ničesar več, samo še boga. Obstajajo ljudje, ki so dobili oz. dobivajo 2000 ali 3000 kun pomoči (260 do 400 evrov), kljub temu, da so njihove hiše ostale cele in da so vsi zaposleni."  Povedala nam je tudi, da se je več mesecev borila za bivalni kontejner. "Shujšala sem 12 kilogramov, dva meseca po potresu se nisem okopala. Nekdanjega župana sem prosila za kontejner, a me je prepričeval, naj odidem v kontejnersko naselje. Kamor pa ne morem z bolnim možem in 900 kunami mesečne pomoči. Tukaj imam svoj vrt in si pridelujem hrano. Vpisala sem se na čakalno listo za bivalni kontejner, povedali so mi, da moram čakati 15 dni. Vendar bivalnika ni bilo od nikoder. Prodali so ga nekomu. Če lažem, naj me bog kaznuje, naj sedaj tukaj padem. Vse je resnica." Na koncu je bivalnik vendarle dobila. 

Upokojenka tudi ne skriva dvomov v novo občinsko oblast. Tudi ta je obljubljala, vendar zaenkrat nobenih rezultatov ni. "V tej Petrinji je grozno. Na oblasti so sami lopovi, tukaj vlada 'lopovluk'." 

Pod železno konstrukcijo, ki podpira eno od stavb v središču, nas je z nasmehom pozdravil Đoka Beriša, sicer rojen v kosovskem Prizrenu, a se je v Petrinjo preselil že leta 1959. "Pred vojno se je tukaj lepo živelo. Petrinja je bila znana po tem, da je bila krasno mesto s krasnimi ljudmi." (in slednje še vedno drži, op. p.). Beriša ocenjuje, da je ostalo vsega 7000 prebivalcev, od tega je polovica upokojencev. "Tisti, ki bodo ostali, bodo fizično in psihično bolehali. Že sedaj težko trpijo."

"Preživeli smo vojno, covid je prizadel cel svet, sedaj pa še potres. Nikogar ne moremo kriviti zaradi tega. Vse smo dali čez." Ima dve pekarni, obe sta poškodovani in zaprti. Sicer ne prejema pomoči in tudi pravi, da mu ni potrebna. "Veliko je ljudi, ki bolj potrebujejo pomoč države kot jaz." Tudi on pravi, da obnova poteka zelo počasi, vendar se hkrati zaveda, da vsega ni mogoče storiti čez noč. "Konec koncev, treba je gledati pozitivno na vse, na koncu bo vse dobro," pove sogovornik, ki prav tako meni, da bi obnova potekala hitreje, če bi lahko stavbe v središču mesta, ki so spomeniško zaščitene, enostavno zrušili. 

Kdo si lahko privošči Center novega življenja?

Po usmeritvah, ki nam jih je med pogovorom dala Iva, smo našli eno od treh kontejnerskih naselij, v katerem prebiva 147 ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo. Aleksandra David, ki je med vojno zapustila opustošeni rodni Vukovar, v naselju, kjer biva, samoiniciativno opravlja delo prostovoljke. "Tukaj je veliko starih ljudi, za katere nikomur ni mar in nihče zanje ne skrbi. Zanje grem v trgovino, po zdravila, če so bolni pokličem zdravnika ali nujno medicinsko pomoč. Sama sem se odločila, da jim pomagam in zato ne prejemam plačila." 

Med prebivalci naselja je sicer nekaj segregacije na podlagi različnih bivanjskih kontejnerjev in upravičenosti do pripravljene hrane. Prebivalci večjih, ruskih, kontejnerjev, pogosto gre za družine z otroki, to pravico imajo, njihovi bivalni prostori pa so tudi bolje ogrevani. Aleksandra, ki je že drugič v življenju ostala brez doma, živi v manjšem, turškem, bivalniku. Pred tem je živela v bloku, ki je bil po potresu zrušen. V naselju je sama, njena hčerka z majhnima otrokoma živi v drugem kontejnerskem naselju v Češkem selu.

Pred prihodom v naselje smo v mestu slišali, da se tam vrstijo redni obiski policije, vendar Aleksandra pravi, da je vzdušje pri njih dobro. "Smo prijateljski, sodelujemo. Nesreča, ki nas je doletela je nekatere ljudi združila, spet druge razdvojila. Oblasti ne obiskujejo ljudi, ne pomagajo, tukaj je tudi veliko malih otrok in dojenčkov. Nihče nič ne organizira za njih, ko se lotimo sami, pride civilna zaščita in nam očita, da bi morali o naših dejavnostih prej obvestiti njih." 

Zraven naselja stoji trgovski center. Gre za nakupovalno središče, ki je bilo zgrajeno iz kontejnerjev in pobarvano z živimi barvami. V centru je tisto, kar je bilo nekoč v središču Petrinje. Tukaj so trgovine, pekarne, lokali, nekatere poslovalnice. "Toda za Center novega življenja moraš imeti 'pare', večina pa nas živi od majhne socialne podpore, ki znaša 100 evrov. Jaz trenutno ne morem delati, zaradi osteoporoze hodim na terapije. V turških kontejnerjih nas je večina na sociali, nekateri dobivajo pokojnine. Nekatera zdravila si tudi moramo plačevati sami."

Prebivalci sicer enkrat na mesec dobivajo tudi pomoč v hrani in higienskih pripomočkih, vendar je ta mizerna. Aleksandra našteva: Liter olja, dva kilograma moke, kilogram sladkorja, kilogram testa, dva do tri mesna narezka, ribja pašteta in dve ribi. Nato, dva majhna šampona, milo, zobno ščetko, žiletko in malo pakiranje higienskih vložkov. Brez toaletnega papirja, čistil za čiščenje sanitarij ...

Ljudje nam povedo, da jim je vse težje. "Ko izgubiš vse, izgubiš tudi pamet. Ko nastopijo živci, je še huje," pove starejša gospa, ki stoji pred svojim bivalnikom. Kot je povedala, mestne oblasti načrtujejo, da bo naselje stalo še dve do pet let. "Ampak realno se mi nikakor ne zdi, da bo tako." 

V vaseh je še huje: Prej smo imeli malo, sedaj nimamo ničesar

Iz petrinjskih ravnic nas je pot peljala v bolj hribovit in razgiban del Banije. Za seboj smo tudi pustili nizko in težko meglo, ki se je zadrževala v mestu. Lepa pokrajina, kjer pa je življenje, kot nam je že v mestu pripovedoval šef civilne zaščite, težko in neizprosno. Vasi, skozi katere vodi cesta, so pretrpele veliko že v drugi svetovni vojni ter nato še v času vojne na Hrvaškem. Nekatere so že desetletja zapuščene, obrašča jih narava, druge betežne zaradi lanskega potresa.

V prvih nekaj dneh po potresu so vasi sicer obiskali občinski predstavniki, nato pa so te nadaljevale svoje življenje v pozabi. Nekateri ljudje so izgubili vse. V krajih, ki so skoraj povsem odvisni od živinoreje, so na živali padale strehe hlevov. Ta dejavnost je sedaj obstala. Ker ljudje hlevov niso mogli popravljati, so živino prodali. Večina ljudi se sedaj preživlja z delom v Petrinji. Nekaj finančne podpore, poleg enkratne državne socialne pomoči v znesku 3500 kun (465 evrov),  je v te kraje prišlo iz Beograda ter od lokalnih pravoslavnih duhovnikov, a to za velike zneske obnove hiš in druge infrastrukture nikakor ni dovolj. 

Iz kraja Jabukovac, kjer so pred zaprto trgovino popivali trije moški in nas usmerili proti vasi Begovići, cesta – zdaj asfaltirana, zdaj ne – pelje v hrib in skozi gozd. Lokalna skupnost je asfaltiranje edine poti v Petrinjo plačala že konec leta 1989. Tudi ta denar je izpuhtel, pot pa je v zimskih mesecih zelo zahtevna in tudi nevarna. 

V vasi Begovići, kjer se kljub uničujočim posledicam potresa nihče ni odločil za selitev, nas je v solzah pričakala Radojka Vukajlija. Le nekaj minut pred tem so jo obiskali gradbeni inšpektorji in ji po pregledu hiše povedali, da jo bo, kljub temu, da je bila po potresu označena z zeleno nalepko, treba zrušiti. Da je hiša v precej slabšem stanju, kot je sprva navajalo uradno poročilo, so slutili že dalj časa. "Sliši se pokanje v stenah, stropu, dimniku. Ko pada dež, voda zaliva hišo. Bojimo se padavin. Sedaj so nam povedali, da je počil temelj in da hiša drsi proti cesti, zato so nam svetovali, naj prenehamo z vlaganjem v popravila."

Radojka z možem živi v nekdanji avtomobilski garaži, ki so jo zasilno preuredili za bivanje. "Dali so nam kontejner, ki je v bistvu prazen, v njem je zgolj kopalnica. V prostoru, kjer bivamo, je veliko vlage. Ko ogrevamo neizoliran prostor, včasih voda curi s sten, posteljnina je premočena, kar še dodatno poslabšuje naše zdravstveno stanje." 

Ko se je še zdelo, da se hišo da rešiti, so kljub borni pokojnini, ki znaša 200 evrov, sami plačali popravilo dimnika, ki je stalo skoraj dvakrat toliko. Družina je predala "goro dokumentov", saj je računala na obljubljeno pomoč in sanacijo. "Pred dnevi nas je poklicala inšpekcija, ki bi morala priti preveriti stanje, nato pa poslati delavce, ki bi sanirali dimnik in zatrep, vendar zgolj za tiste, ki imajo izdelan elaborat. Kdo pa ima elaborat, če stane okrog 5000 kun (665 evrov)? Edino, česar nismo plačali, je elaborat. Če nimamo elaborata, ne moremo do povrnitve stroškov."

Družina je po koncu vojne odšla v Beograd in tam živela štiri leta in pol. "Ker smo bili tam državljani drugega reda, smo se leta 2000 vrnili. Čeprav smo povratniki, moram povedati, da so nas zelo dobro sprejeli, tudi po potresu so nas klicali, spraševali, če smo v redu ..." 

Življenje pred vojno je bilo "prelepo", pripoveduje Radojka. "Vsi so delali. V vasi je bilo 60 hiš. Tukaj je bilo morda pet družin, ki niso imele še dodatne hiše ali stanovanja v Petrinji. Če ne bi bilo leta 90' in 91', bi bila tukaj mala Amerika. Res je bilo čudovito, imeli smo redno avtobusno linijo. Vsake pol ure je pripeljal mimo avtobus za Petrinjo. Sedaj nimamo ničesar. Kako naprej, res ne vem. Do danes sem še imela upanje, sedaj ne vem več. Zgleda bomo morali umreti tukaj, v baraki." 

Otožno sprijaznjena s tem pravi, da ji je predvsem žal za majhne otroke, ki živijo v bivalnih kontejnerjih v Petrinji. "Temu pravijo Novo življenje. Tisto ni življenje. Zdi se kot, da jim ni mar za te kraje. Cest ne popravljajo, ni prihodnosti. Žal mi je vseh otrok, ki živijo tukaj. Nimajo prihodnosti, nihče se ne bori zanje."

Tudi njena soseda Stoja si ne dela utvar glede kratkoročnega izboljšanja razmer. Njihova hiša je prav tako utrpela veliko škode, zasilno saniranje pa so doslej v celoti financirali sami. "Težko je še kaj dodati, ker je vse izrečeno. Niti nimamo več moči, če smo povsem iskreni ..."

Posledice potresa so vidne na vsakem koraku, čeprav je treba poudariti, da so objekti v precej slabšem stanju kot je videti na prvi pogled. "Nekatere hiše, ki jih opazujete z zunanje strani, izgledajo odlično, predvsem tiste novejše ali pa tiste, ki so pred nedavnim obnavljale fasado zaradi plasti stiropora. Ko pa pridete v notranjost, pa ugotovite, da je vse uničeno," je že na začetku pogovora pojasnjeval Koljaja. Njegove besede so se potrdile ob obisku vasi, kjer so nas pričakali domačini in nam pokazali notranjost hiš. 

V vasi Gornja Pastuša je drugače. Tam je uničenje očitno, nekatere hiše komaj še stojijo, prebivalci, neizprosni kot njihovo življenje v teh krajih, pa se borijo naprej. Tudi, ko se zdi, da jih bo premagal obup. Ko nimaš kam, je izbira jasna. Ostaneš in kljubuješ, povesta ženski, ki hitita z zadnjimi opravili pred razpadajočo hišo. Dež bo.