Od sklec do streljanja: ko poči F2000, ti zabrni celo telo

"Deset minut imaš, da se urediš, potem pa se dobimo pred vojašnico," je zatopljenost ob prihodu v povsem nov svet prekinila cimra Ana, ki me je sprejela v sobi 204. Nase zato navlečem vojaško uniformo, nogavice, hlače, majico, bluzon. Nato hlače pravilno priviham, skrijem vezalke na škornjih, ravno prav zapnem vojaško jakno in si v drugi žep na levi hlačnici zatlačim kapo. Čas me preganja, ne vem dobro, kaj počnem. Na napake me vseskozi opozarjata Maruša in Leja, ki si delita pograd ob nasprotni steni.

Povsem raztresen nahrbtnik in štiri torbe, ki so se pripeljale z menoj iz Ljubljane, ostanejo na tleh, ko stečem do postroja, kjer mirno čaka 26 udeležencev drugega voda. V vojašnico so na Vojaški tabor prispeli dan prej, zato jim je bil vojaški žargon že znan. "Mirno! Obrat levo! S pohodnim korakom naprej!" Čeprav korakanje še ni bilo popolnoma usklajeno, so organizirano dosegli široko betonsko zaplato, veliko za dve košarkarski igrišč ter svoje stvari odložili na tla.

Vse skupaj so nadzorovali poveljniki voda Žiga Sušnik, vodna podčastnica Katarina Miklavžina ter vodje prvega, drugega in tretjega oddelka Benjamin Hasanagič, Samo Obrulj in Nika Berlinger. Skupini so poveljevali v sklopu druge faze izobraževanja 35. generacije šole za častnike.

Za člane skupine, med katerimi je bila večina stara med 18 in 21 let, je bilo na vrsti spoznavanje z avtomatskimi puškami F2000S, glavnim orožjem vojaka Slovenske vojske (SV). Puške belgijske izdelave je začela uporabljati leta 2006. Od takrat pa do danes so se izkazale za izredno praktične, predvsem zaradi svoje velikosti in teže. Vsak udeleženec je dobil svojo, ob učenju pobiranja in odlaganja na tla pa so z njimi ravnali posebno previdno. Razen nekaj izjem na desni, od koder so se občasno slišali pogovori o terminatorju in glasnih pokih. Še manj kot 48 ur nas je ločilo do prvega 'pravega strela'.

Čeprav sonce močno pripeka, vročina se odbija tudi od razgretega asfalta, na katerem stojimo, je nošnja škornjev in dolgega bluzona obvezna. Če ga nosi eden, ga nosijo vsi. Vsi se tudi z zanimanjem učijo uporabe avtomatskih pušk, ki so seveda izpraznjene in varnostno pregledane. "Varnost je na prvem mestu. V Slovenski vojski to dokazujemo tudi s tem, da še nismo imeli smrtne nesreče z orožjem," vseskozi opozarja poveljnik Sušnik.

Še preden se lotimo razstavljanja pušk, pa Obrulj vpraša: "Kakšna bo nagrada?" Verjetno mi je zaradi zmedenega obraza Maruša, ki je stala na moji desni, na hitro prišepnila, da v bistvu ne gre za nagrado, tako poveljniki le imenujejo ... kazensko telovadbo. Po 30 počepih, 10 sklecah in 10-sekundnem držanju položaja deske (planka) nam je tisti dan ostalo še 150 enot.

Drugi vod je namreč moral 'za nagrado' dnevno opraviti 250 enot. Ena enota je pomenila ali počep ali dva poskoka ali skleco ... odvisno od volje poveljnika. V primeru, da udeleženci niso upošteval navodil, so kaj izgubili ali pa niso bil primerno urejeni, so sledile dodatne 'nagradne točke'. 

Dan se začne ob 5.30 in konča okoli 22.15

Na 14-dnevni vojaški tabor, ki se enkrat letno odvije v Bohinjski Beli, se lahko zaradi zahtevnosti programa prijavijo le polnoletni dijaki in študenti, ki so tudi varnostno preverjeni. Zaradi fizičnih naporov na taboru morajo opraviti tudi zdravniški pregled. Na taboru se z vojaškim poklicem spoznajo prek različnih aktivnosti – med drugim izobraževanja o orožju, plezanja, raftinga in vojaških iger. Dan se začne nekaj pred šesto uro zjutraj, zaključi pa okoli desete ure zvečer. A četudi se luči po pregledu sob ugasnejo, pa se v šepetanje med udeleženkami nadaljuje. 

"Kdo za vraga bi čez poletje dva tedna želel preživeti v takem tempu," se med šepetanjem in ponavljanjem snovi sprašujem sama pri sebi. Ura je 22 in 15 minut, moja kolena so rdeča, vroče mi je. Boli me glava, in res – ne pretiravam, če rečem, da imam vsega dovolj. Kljub nagibom, da bi najraje odšla domov, pa me nekaj zadržuje. V 14 urah sem namreč poleg vojaškega sveta spoznala tudi osebe, ki so del njega. To, da je vojska zgodba o povezanosti in medsebojni pomoči. Da vztrajaš zaradi sočloveka. Da bo njemu bolje. In to ti prinese zadovoljstvo. S to mislijo nekje okoli 11. ure zvečer zdrsnem v sen.

Naslednje jutro me ob 5.30 zbudi zvok vsaj petih budilk, na svojem pogradu se previdno obrnem, da ne bi slučajno padla dol. Postelja je široka le 90 centimetrov, varovalne ograje pa ni. Hitro skočim na tla, poiščem svojo toaletno torbico in se odpravim po hodniku v skupno kopalnico. Na desni strani sta dve tuš kabini (brez vrat), na levo pa prostor za umivanje nog. Zraven stojita dve kabini s stranišči. Kopalnica je opremljena s še štirimi umivalniki, pred katerimi se že gnete približno deset deklet. Vse smo oblečene v enake sive hlače in svetlo zeleno majico. 

Šele med umivanjem zob imam čas ugotoviti, da se torkove fizične aktivnosti poznajo na bolečih mišicah in razbolenih podplatih. Za urejanje imamo dvajset minut, sem spada tudi preoblačenje v uniformo oziroma športno opremo – odvisno od predvidenih aktivnosti. Mene je čakalo plezanje in spust po previsni steni Iglica, zato sem (tokrat nekoliko bolj urno kot dan pred tem) oblekla uniformo in se zglasila v postroju pred vojašnico. Tokrat kot udeleženka četrtega voda.

Visenje nad 45-metrskim prepadom in popolno zaupanje sočloveku

Dinamika v tej skupini je bila popolnoma drugačna, več je bilo hitenja in 'nagrad'. A tudi nagrade so se izvajale drugače. Če si je prejšnja skupina na dan razporedila 250 enot, so v tej telo izklesavali pogosteje – kadarkoli si je to pač zaželel poveljnik Uroš Ribič. Najpogostejši so bili planki, od katerih niso pekle le trebušne mišice, ampak tudi dlani, saj smo jih morali opravljati povsod – pa če je bila pod nami mehka zemlja ali razbrzdan beton s kamenčki.

'Mučenja' si se lahko rešil, če si Ribiču povedal šalo. V primeru, da je bila dobra, si se lahko pobral. Drugače si stal tudi po minuto, dve. No, vsaj zdelo se je tako. Po jutranjem 'vetrikalnem šaljenju' smo se oprtali z velikimi vojaškimi nahrbtniki, čutarami in čeladami ter se odpravili na pot. Bilo je vroče, hoditi je bilo treba v hitrem tempu, pot je bila vseskozi dvignjena. Vmes smo se zaradi utrujenosti dvakrat tudi ustavili, pili vodo in pot nadaljevali. "Skupina je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen," je opomnil poveljnik prvega oddelka Žiga Novak. Po približno dve kilometrih hoje se je v daljavi zaslišal voda, pred nami pa se je odprla 45 metrov visoka stena Iglica.

A čeprav smo prispeli na cilj, so nahrbtniki ostali na utrujenih ramah, čelade pa na preznojenih glavah. Noge so pekle, mišice bolele, nosovi in usta pa glasno sopihala. Najprej postroj. Naveličani obrazi in pokončne drže so se razvrstili v dve vrsti ter potrpežljivo čakali na nov ukaz. Ko je zapihal veter sem je pod ne oprijetimi deli dolgega rokava lahko čutila, kako me hladi. "Preddopustniški detox," mi je prišepnila soudeleženka Špela na desni. Na tabor je prišla s sestro, ki je Morsova štipendistka. 

Po varnostnih napotkih in enournem izobraževanju o plezanju, je sledila pot na vrh – a po stopnicah, ne nevarni steni. Med plezanjem po strmih stopnicah me ujame Tilen. Ker mora čakati, da se prevežem, začneva klepetati. Pove mi, da je na tabor prišel s punco, ki so jo dodelili v drugi vod. Leo, vzgojiteljico. On je čebelar, ki je z obrtjo začel pri 16. letih. "Zaželel sem si domačo žival in sem domov prinesel čebelo."

Pot do vrha Iglice ni preveč naporna, od prihodu na konec poti pa nas pričaka lep razgled na Jelovico z Babjim zobom. Tam so tudi že pripadniki 132. gorskega polka, ki pripravljajo vrvi za spust po previsu. A še preden se zagreti udeleženci udeleženci lahko spustijo po 45 metrov visoki skali, morajo preplezati prepad, pod katerim teče potok Suha. 

V skupini, s katero sem preživela cel torek, so celo sredo nadaljevali s pripravami na četrtkovo streljanje. Učili so se specifike puške F2000, kako se z njo varno rokuje, kako se jo preda, pa tudi pregleda. Preden so odpotovali na četrtkovo odpravo do strelišča Crngrob pri Kranju, je moral vsak opraviti tudi t. i. TRO, test rokovanja z orožjem. 

"Orožje je samo naprava. Nevarno postane v rokah človeka," so vseskozi izpostavljali poveljniki skupine. Poveljnica Berlinger ob opravljanju testa ni gledala skozi prste. Eden izmed udeležencev je test opravljal toliko časa, dokler si ni v celoti zapomnil, kakšen je pravilni varnostni postopek. Ko gumijaste naboje zamenjajo pravi, ne sme biti napak. "Navodila upoštevamo zato, ker smo radi živi," enkrat vmes navrže poveljnik Obrulj.

Po tem, ko je 26 udeležencev usvojilo tudi tehnike različnih strelskih položajev, so sledile večerne priprave na četrtkovo jutro. Takrat sem se jim znova pridružila. Poveljnika Sušnik in Obrulj sta razložila potek vaj, položaje, iz katerih se bo streljalo, in kakšne bodo razdalje med strelci in tarčo. Leja, ki je stala na moji desni je medtem potožila, da jo že močno bolijo noge, desni del vrste pa je na vsake toliko počepnil.  V primeru utrujenosti ali kakršnihkoli poškodb je sicer v vojašnici vseskozi na voljo medicinska pomoč, tudi poveljniki so se večkrat dnevno prepričali, ali se res vsi udeleženci počutijo v redu.

Ko poči F2000, ti zabrni celo telo

Četrtkovo jutro je bilo prijetno oblačno – to je bilo dobro, saj je pomenilo, da nas na strelišču sonce ne bo preveč žgalo v vrat. Po zajtrku se je drugi vod napokal v avtobus in z Bohinjske Bele odpotoval proti Kranju. Pridružil se nam je tudi prvi vod, vaje na strelišču Crngrob pa smo izvajali ločeno. Oni so streljali s pištolo, mi smo imeli svoje puške.

Na strelišču nas je najprej čakala seznanitev z malokalibrsko puško, varno smerjo in ponovitev povelj. Obvezna oprema so bili glušniki in čelada, v primeru, da smo se približali skupini ki strelja, pa tudi neprebojni jopič. Če bi kdo na strelišču naredil napako, bi bil z njega takoj odstranjen. Poveljniki so nas razdelili v tri skupine po deset (oziroma sedem), streljali smo izmenično. 

Po streljanju s športno malokalibrsko puško kalibra 5,6 mm je sledilo tisto, na kar smo se pripravljali zadnjih nekaj dni – streljanje s F2000. Padla sem v tretjo, zadnjo skupino, s katero smo na varni razdalji čakali, da pridemo na vrsto. Med streli prve skupine je druga že čakala nekoliko bližje, vsi so imeli neprebojne jopiče.

Takrat se je prvič zgodilo, da smo imeli sredi belega dne čas za konkreten pogovor. "Oprema sicer ni udobna ampak v zadnjem tednu še nismo tako dolgo sedeli," je izpostavil Tim. Ostali so se z njim strinjali, Benjamin pa je med bobnenjem strelov iz enega izmed 14 žepov na uniformi privlekel viki kremo. 

Po približno polurnem čakanju je bil čas, da prvi pravi naboj iz avtomatske F2000 izstreli tudi tretja skupina. Približamo smo se strelski liniji, vsak s svojim nadzornikom. V vlogo vodje streljanja je stopil poveljnik Sušnik. 

Poberi orožje, reče najprej. Puško primem v roke, začutim njeno težo. Se uležem na tla, jo po povelju napolnim z okvirjem v katerem je devet nabojev. Prilagodim položaj – kopito naslonim na ramo, levo roko pritisnem na kopišček. Odprem optične merke, prilagodim rdečo piko. Ta kaže, kam bo priletel strel. "Ob svojem času ogenj!" slišim kričanje Sušnika.

Vdihnem, izdihnem. Okoli mene že poka, ob vsakem strelu soudeleženca začutim, kako zabrnijo razmočena tla. Znova se zberem. Namerim. Pritisnem. Sunek v ramo mi pove, da je naboj odletel. Strel me preseneti, tako je prav. Všeč mi je trda drža puške in preciznost diha, s katerim lahno povečujem pritisk na sprožilcu. Trikrat ustrelim. Na vrsti je malica.

'Pridejo tisti, ki imajo ambicije'

Prvi in drugi vod so na strelišču Crngrob spremljali tudi vodja Vojaškega tabora major Damijan Korpič in vodniki vodov. Major ima večletne izkušnje s poveljevanjem v vojski, na vojaškem taboru pa je letos sodeloval drugič. V vojski se je zaposlil leta 1994, častnik je od leta 2007. 

Aktivnosti tabora organizira ministrstvo za obrambo, pri razlikah z drugimi vojaškimi aktivnosti pa major Korpič poudari predvsem kratko časovnico. "V ponedeljek so prišli, tri dni za tem pa že streljajo," je ponazoril. Pri mladih sicer ne opazi manka discipline. "Sem pridejo tisti, ki imajo ambicije in bi še kdaj oblekli vojaško uniformo."

Podatkov o tem, koliko mladih se po obisku tabora odloči za vojaško življenje, sicer na ministrstvu nimajo. Major pa: "Lahko povem, da je v letošnji generaciji šole za častnike, v kateri sem poveljnik učne čete, jih je bila več kot polovica vseh udeležencev bila prisotna vsaj na enem taboru SV, tabor je točka preizkušnje, da se potem nekdo odloči za pridružitev vojski."

Vojaško življenje tudi za mladoletne

Kot že omenjeno Ministrstvo za obrambo vsako leto organizira tudi šestdnevne  vojaške tabore za mladoletne dijake Mors in mladi. Letos so jih izvedli že pet, in sicer dva zimska ter tri poletne, udeležilo se jih je 610 dijakov in dijakinj, kar je največ do sedaj. Lansko leto je bilo udeležencev 398, predlani pa 400. Letos so zaradi velikega zanimanja prvič odpravili omejitev števila udeležencev.

 Med udeleženci tabora Mors in mladi je največ takih, ki so junija zaključili prvi letnik srednje šole, najmanj je tistih iz tretjih letnikov.

Na zaključku tabora za mlade v Novem mestu je bil prejšnji vikend tudi minister za obrambo Marjan Šarec. Poudaril je, da "seveda ni skrivnost, da si vojska želi v svoje vrste privabiti čim več mladih." Odprava omejitve pri številu udeležencev tabora pa ne sledi dejstvu, da ti pri promociji in privabljanju mladim k vojaškemu poklicu niso bili učinkoviti, je tudi zatrdil. "Prej ni bilo kapacitet," je utemeljil. 

"Vrednost tabora je, da mladi potem znajo tudi v vsakdanjem življenju funkcionirati drugače, med mladimi in starši so tabori dobro sprejeti," je dejal Šarc in napovedal nadaljevanje taborov.

Moje tridnevno vojaško življenje pa se je približalo koncu. Uniformo zamenja trenirka, neudobne vojaške škornje pa dobro uhojeni športni copati. Dva žepa. En žulj. Devet modric. Pa tudi zadovoljstvo, celo ponos. In nova izkušnja. Predvsem pa razumevanje, da vojska ni orožje in agresija, ampak da so vojska ljudje. S tem se vrnem domov.