'Obupani starši so otroke metali v reko Labo, kjer so živi zgoreli'

Danes v Dresdnu obeležujejo 75. obletnico zavezniškega bombardiranja mesta.

Do 13. februarja 1945 so sirene v Dresdnu že 176-krat naznanile letalski napad, vendar na mesto ni padla še nobena bomba. Dresden namreč ni imel protiletalske obrambe, v mestu ni bilo nikakršnih vojaških objektov, pa tudi protiletalskih zaklonišč je bilo malo in še ta so bila v zelo slabem stanju.

Ob desetih zvečer je mestno središče nenadoma oblila močna svetloba, sedem letal je odvrglo svetilne rakete. Ljudje so nekoliko presenečeno, vendar ne posebno zaskrbljeno, opazovali to svetlobo, podobno ognjemetu na večer pred praznikom. Petnajst minut pozneje pa se je na nebu pojavilo 245 težkih bombnikov tipa lancaster in začelo na mesto metati dvotonske bombe. V središču mesta s srednjeveškimi stavbami in slikovitimi uličicami so se v trenutku zdrobila vsa okenska stekla, hiše pa so ostale brez strehe. Težkim rušilnim bombam je sledil pravi dež zažigalnih bomb. Posamezni požari, ki so izbruhnili na različnih krajih, so se v četrt ure združili v velikansko morje plamenov. Dresden je postal goreč pekel, središče uničujočega viharja.

Prvič se je takšen silovit vihar požarov zgodil po bombnem napadu na Hamburg v noči med 27. in 28. julijem 1943. Zaradi ognja je na območju požara zmanjkalo kisika, tako da so se ljudje, ki niso izgubili življenja v plamenih ali pod ruševinami, zadušili. Zato so Britanci v napadih na nemška mesta pozneje še večkrat uporabili zažigalne bombe, piše vojni veteran in nizozemski zgodovinar Louis Sinner. Po Kasslu, Darmstadtu in Hamburgu je bil Dresden četrti cilj, ki so se ga odločili uničiti z ognjem.

Po izkušnjah iz dotedanjih napadov so Britanci vedeli, da se lahko gasilske enote učinkovito spoprimejo z ognjem šele kakšni dve uri po bombnem napadu. Zato so se odločili, da bodo to pot okrog pol dveh napadli še drugič. Drugi val bombnikov, v katerem je bilo dvakrat toliko letal kot v prvem, je že od daleč zagledal svoj cilj. Morje plamenov je bilo namreč v temni noči videti 90 kilometrov daleč. Med drugim napadom je bilo ubitih 70 odstotkov gasilcev, ki so se bojevali s plameni. Pekel je dosegel vrhunec, ko se je zjutraj nad razdejanim mestom pojavilo 450 ameriških letečih trdnjav, ki so izvedle še tretji napad. Z njimi so prileteli tudi lovci, ki naj bi po nemških pričevanjih pol ure obstreljevali vse, kar se je premikalo.

Groza je bila popolna. Na desettisoče ljudi se je zadušilo, ko je po prvem napadu zmanjkalo kisika, na tisoče drugih so zračni vrtinci pahnili v plamene, ko so se skušali umakniti na varno. "Obupani starši so metali svoje otroke v reko Labo, kjer pa jih je veliko utonilo ali pa so živi zgoreli, saj je reka ponekod zavrela zaradi gorečega asfalta, ki je tekel v vodo," piše Sinner.

Vprašanje števila žrtev

Šele po več tednih je bilo mogoče približno oceniti posledice zavezniškega napada. Središče mesta je bilo docela uničeno na površini 1600 hektarjev. Za primerjavo, vsi nemški napadi na London so uničili skupno 600 hektarjev površine britanske prestolnice. Števila človeških žrtev pa še do danes ni mogoče z gotovostjo potrditi, saj je bilo v mestu več sto tisoč neprijavljenih beguncev z vzhoda. Današnji zgodovinarji oz. komisija, ki je izdala poročilo leta 2010, sicer navajajo precej nižje številke, in sicer 25.000, medtem ko se je v letih po vojni govorilo o med 35.000 in 135.000 mrtvih. V dneh po napadu so samo na pokopališču Heidekerkhof pokopali 28.746 glav žrtev, katerih teles niso mogli najti. Poleg tega sta bili več kot dve tretjini ljudi zadušeni, kar pomeni, da so njihova trupla ostala bolj ali manj nepoškodovana. Nacistična propaganda je v poskusu poveličevanja zločinov zavezniških sil trdila, da je v bombardiranju umrlo 250.000 ljudi.

Odgovornost za napad skušali naprtiti Sovjetom

Takoj po strahovitem pokolu so se tudi zavezniki začeli spraševati, kolikšne strateške koristi imajo od takšnih napadov, vendar je to vprašanje vse do danes ostalo brez odgovora. Ohranila se je vrsta različnih hipotez. Po eni izmed njih je v zavezniškem vrhovnem poveljstvu že julija 1944 zavladalo določeno vznemirjenje zaradi sovjetskih uspehov. Po tej teoriji je Winston Churchill že takrat dal pobudo za napad na Dresden, da bi Sovjete prepričali o veliki moči zahoda. "Letalstvo je naše najmočnejše orožje. To jim lahko dokažemo samo s silovitim napadom na katero izmed velikih nemških mest, ki smo mu doslej prizanašali," je pisalo v enem izmed zaupnih sporočil.

Ko je Churchill januarja 1945 izvedel za začetek velike sovjetske ofenzive na Poljskem, je svojim letalskim poveljnikom sporočil, da je napočil čas za operacijo "Thunderclap" (grom). Osebno se je zavzel, da bi se napad zgodil med 4. in 11. februarjem 1945, torej v času konference na Jalti, kjer so se tedaj sestali Roosevelt, Churchill in Stalin. Zaradi slabih vremenskih razmer pa zares množičnega napada v teh dneh ni bilo mogoče izvesti. Vendar Churchill tudi po vrnitvi v London ni hotel opustiti svojega namena. Letalski maršal Arthur Harris je zato po vojni z grenkobo zapisal: "Ljudje, pomembnejši od mene, so menili, da je napad na Dresden vojaška nujnost."

Po nekaterih trditvah britansko letalstvo v celoti ni bilo naklonjeno temu napadu. Zato so začeli Churchillovi sodelavci sestavljati najrazličnejša poročila o vojaški proizvodnji tovarn v Dresdnu in o njihovem velikem pomenu za nadaljnji potek vojne, kakor tudi o železniških progah in o izredno pomembnem dresdenskem prometnem vozlišču. Nekatera poročila so celo zatrjevala, da sta v Dresdnu sedež gestapa in tovarna strupenih plinov. V okolici mesta pa je bilo namreč samo nekaj nepomembnih tovarn. Poleg tega se med napadom na Dresden ni oglasil niti en protiletalski top, poletelo ni nobeno lovsko letalo. Zavezniški bombni napad je bil osredotočen samo na mestno središče, medtem ko so industrijske četrti ostale nedotaknjene. Letalcem tudi nihče ni povedal, da je Dresden poln vojnih beguncev in da je v mestu več taborišč z britanskimi in ameriškimi vojnimi ujetniki, ki so čakali na osvoboditev. Mnogi med njimi je niso dočakali prav zaradi bomb, ki so jih odvrgli njihovi tovariši.

Po vojni so Nemci skušali zahodnim zaveznikom naprtiti vso odgovornost za masovni pomor civilnega prebivalstva. ZDA in Velika Britanija pa so se branile, da so napad izvedle na zahtevo Sovjetske zveze, kar je tudi Moskva odločno zanikala. Sovjeti so objavili dokumente zahodne vojaške misije v Moskvi, iz katerih je bilo razvidno, da je Sovjetska zveza izvedela za napad na Dresden šele dan pred akcijo.