Z bagrom, lopatami in strguljami odkrivajo zaklade preteklosti

Da se na Pungrtu na Igu nahaja pomembno arheološko najdišče, je bilo arheologom znano že dlje časa, a raziskave in izkopavanja v preteklosti niso bili mogoči, saj gre za zaprto območje. V času druge svetovne vojne je bil tukaj na primer vojaški štab, kasneje pa moški in ženski zapori. Zaradi predvidene novogradnje Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig so se arheološke raziskave na najdišču pričele že konec leta 2016. 

"Takrat smo imeli zelo malo podatkov, začeli smo s prvimi raziskavami. Najprej smo naredili interpretacijo lidarskih posnetkov, geofizikalne raziskave," pripoveduje Mija Topličanec, višja konservatorka pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana. Sledile so geotehnične raziskave, testne sonde za določitev  vsebine in sestave arheološkega najdišča. "Na osnovi teh rezultatov so dobili približno v vpogled, kaj nas čaka pod zemljo." Nato so se julija letos začela arheološka izkopavanja. 

Arheologe in izkopavalce, ki odkrivajo skrivnosti gradišča staroselcev na Pungrtu, smo obiskali na terenu ter preverili, kako poteka njihovo delo.

Začnejo z bagrom, nato z ročnim izkopom 

"Na podlagi projekta za gradnjo si najprej zakoličimo teren in potem odstranjujemo plast za plastjo," pripoveduje arheologinja dr. Petra Vojaković iz podjetja Arhej d.o.o., vodja arheoloških raziskav. "Plasti se v naravi odlagajo ena na drugo. Začnemo z najmlajšo, jo opišemo, fotografiramo, geodetsko izmerimo in odstranimo. Nato sledi naslednja plast in tako postopno nižamo teren do geološke osnove, ki je tukaj apnenec." 

Pri izkopavanjih trenutno dela približno 22 ljudi. Z bagrom so sprva odstranili rušo, nato pa začeli z ročnim izkopom, pove arheologinja Jerica Brejčič, prav tako iz podjetja Arhej do.o.o. 

In če so stereotipno znani kot "žličkarji", teh pri svojem delu ne uporabljajo. "Uporabljamo pa motike, rovnice, lopate, strgulje, ki so različnih oblik," pove Vojakovićeva. Da imajo precej vrtnarskega in zidarskega orodja, v šali doda Brejčičeva. 

Na terenu, kjer poteka izkopavanje, je res videti predvsem lopate in strgulje, s katerimi odkrivajo plast za plastjo. Predvsem dolgoletne izkušnje pa arheologom in izkopavalcem povedo, kaj je naravnega izvora in kaj je delo človeških rok, katera skala je bila preoblikovana, kdaj je bila vklesana ali izravnana. "Včasih se to pokaže šele, ko kopljemo nižje, včasih pa se že takoj vidi, ali gre za delo človeških rok ali ne," pove Brečičeva. Pokaže tudi na črno zemljo, ki je po njenih besedah prav tako pokazatelj, da se je na tem prostoru nekaj dogajalo, morda celo pogorelo. 

V zemlji se skrivajo ostanki preteklosti, ki jih odkrivajo med izkopavanjem. Izučeno oko arheologov in izkopavalcev sicer z lahkoto prepozna, kaj je 'navadni kamenček' in kaj so za seboj pustili staroselci, ki so nekoč poseljevali ta predel Iga. "Takoj se vidi, je drugačne oblike, drugačne barve," pove eden izmed izkopavalcev. 

Povsod po terenu so tako vidne vrečke, v katere shranijo najdene predmete. Najbolj pogosti in običajni so kosi lončenine, predvsem kuhinjske: "Tako kot je danes plastika, je bila včasih lončenina," pravi Brejčičeva. Tudi najdena lončenina je različnih barv, vse od črne do svetlejših rdečih odtenkov, odvisno od tega, na kakšen način je bila keramika žgana, še doda. Bolj fina lončenina je na primer tanjša, glina pa je bolj prečiščena. Ravno v času našega obiska so v zemlji naleteli tudi na kamnito kroglico, ki bi bila lahko izstrelek za fračo. 

Poleg lončenine, katere ostankov je največ, so odkrili nekaj novcev, tako rimskih kot tudi en keltski srebrnik noriškega tipa, pripoveduje Vojakovićeva. Pa tudi kar nekaj bronastih fibul oziroma zaponk, ki so nekoč spenjale oblačila. Te so tudi dobro časovno določene – spadajo tako v rimski čas kot tudi v prvo stoletje pr. n. št. Prav iz prvega in drugega stoletja našega štetja obstajajo sledi poselitve tako na griču, kjer potekajo izkopavanja, kot tudi na nižinskem predelu. Ni pa še znano, kakšen je bil odnos med obema poselitvama, pove Vojakovičeva.

Arheologinja razkaže predilna vretenca za prejo niti, glinene uteži za statve, dele mlinskega kamna. Vse najdbe z gradišča v zadnjih tednih. Razna orodja, sveder, dleto, surovci, polizdelki ter uteži in vretenca za prejo – vse to nakazuje na različne rokodelske dejavnosti. 

"Z najdbami lahko določimo ne samo, kako so kuhali in jedli s pomočjo lončenine, ampak tudi na primer, s čim so se ukvarjali, kakšna je bila noša, s čim so plačevali," pove Vojakovićeva. 

Odkrili so več nožev in prstan, izdelan iz brona in železa. "Ko bo očiščen, konzerviran, bomo videli točno, kakšne oblike je, kaj ima zgoraj, ali gre samo za obroček," razloži Vojkovićeva. "Mi temu rečemo posebne najdbe, ki imajo neko večjo vrednost. Ne denarne, ampak datacijsko vrednost." 

Na prazgodovinskem najdišču sicer običajno naletijo na manj predmetov, kot so prstani in noži, medtem ko jih je na primer na rimskih najdiščih nekoliko več. Na območju tega gradišča pa so odkrili že kar nekaj kovinskih najdb, saj gre ravno za neko vmesno obdobje. Da je tukaj pričakovala malo manj kovinskih najdb, pravi Vojakovićeva, "ampak jih je kar nekaj, je kar bogato."

Vse najdene predmete iz vsake posamezne jamice na prostoru arheološkega izkopavanja, ki je razdeljeno na posamezne predele, zberejo in shranijo v vrečko. Vsaka jamica je natančno prostorsko umeščena, ima svojo številko, tako da natančno vedo, kje je bila odkrita posamezna najdba. "Vsaka plast dobi svojo številko, da je sledljiva. V vsaki vrečki pa je listek, na katerem so vse oznake, kje se je stvar nahajala in v kateri plasti," razloži arheologinja. 

Vse najdene ostanke bodo hranili v Ljubljanskem mestnem muzeju, a pred tem jih morajo natančno očistiti, popisati, fotografirati in analizirati. Med analizo pa bodo lahko pogledali številko vrečke in tako natančno vedeli, kje na prostoru izkopavanja se je nahajal najden predmet. 

Ostanki gradišča segajo v čas mlajše železne dobe in starih Rimljanov, oziroma od 1. stoletja pred našim štetjem do 2. stoletja našega štetja. Po Sloveniji sicer najdemo veliko gradišč, a tako obsežnih izkopavanj na gradišču pri nas še ni bilo. "Šele zdaj odkrivamo, kakšno vrednoto imamo tukaj," pravi Topličanceva. 

Izkopavanja so razkrila terase, v katere je bil preoblikovan celotni teren. Na vsaki terasi so bili postavljeni objekti, hiše. Te so umestili v samo okolje, pri gradnji pa (če je bilo to le mogoče) uporabili že obstoječe naravne skale, ki so jih izravnali, da so dobili čim bolj ravno površino, na kateri so lahko gradili hiše. Samo gradišče je bilo razdeljeno na zgornji in spodnji del - v zgornjem so so bili bivalni objekti, spodnji del pa predstavlja rokodelsko območje, tu so se nahajale lončarske peči, ognjišča za taljenje rude ... 

"To so storili predvsem zato, da v primeru požara ne bi bila uničena celotna naselbina," pripoveduje Vojakovićeva. "Hkrati pa pri taljenju železa nastaja neprijeten vonj in tudi zato so jih verjetno odmaknili." Arheologi domnevajo tudi, da je glavna naselbina stala na izravnanem vrhu griča, tako imenovana akropola. 

Arheologe po zaključku izkopavanja čaka še pisanje končnega poročila, za kar imajo na voljo dve leti, pove arheologinja. V to so vključene tudi naravoslovne analize. Tako na primer vse najdene kosti (večinoma so živalske, predvsem gre za govedo, pa ovce in koze) analizirajo zooarheologi.

Med izkopavanji odvzamejo tudi vreče zemlje oziroma sedimenta, za t. i. mokro sejanje. Na podlagi organskih ostankov lahko na primer ugotovijo, katere drevesne vrste so rasle na tem območju, kateri les so uporabljali za izgradnjo hiš ali pa s katerim lesom so kurili, kaj so jedli in kaj gojili. 

Na ižanskem prostoru je bilo v preteklosti odkritih tudi okoli 120 kamnitih spomenikov, imena pa nakazuje na to, da naj bi staroselci izvirali s severnojadranskega območja. "Vemo, da gre za močno avtohtono skupnost, ne vemo pa, kako so se imenovali, na kakšen način so živeli. Veliko je še neznank, ki pa se počasi z vsakim novim izkopavanjem dopolnjujejo," zaključi Vojakovićeva.