Naš Miro se je vrnil! 'Najhuje je mimo, moj fokus je na rehabilitaciji'

Če kdo, potem zmore Miro. S temi besedami smo v uredništvu bodrili drug drugega, ko smo po letalski nesreči, v katero je bil na Češkem udeležen naš sodelavec, fotograf Miro Majcen, nestrpno čakali kakršne koli informacije o njegovem zdravstvenem stanju. Bil je hudo poškodovan, a bil je živ. Miro je trmast. Miro je borec. Uspelo mu bo. 

Realnost, na drugi strani, je bila precej temačna. Kdo dejansko preživi kaj takšnega? Fotografije in posnetki s kraja nesreče so bili srhljivi, od letala ni ostalo praktično nič. Ob tem smo verjetno vsi čutili cmok v grlu, a smo negativne misli odrivali stran. Meni se je srce ustavilo tisti trenutek, ko so nekateri poljski mediji začeli poročati, da sta smrtni žrtvi dve. K sreči se je izkazalo, da gre za napačno informacijo, ki so jo hitro popravili. Ko bi le lahko popravili tako, da ne bi umrl nihče. 

Iz ure v uro, dan za dnem, teden za tednom, smo čakali. Zdravniki so se borili, Miro se je boril. Sama sem bila ves čas optimistična, recimo temu notranji glas, intuicija, manifestacija. "Vse bo v redu. Živo ga vidim, kako mi bo nekega dne s tem svojim žarom v očeh pripovedoval o tem," sem govorila. Vsi, ki ga poznajo, so se strinjali. Vsi smo verjeli. 

Informacije, ki smo jih prejemali od čeških zdravnikov, so bile previdno zadržane, a vedno pozitivne. Dovolj, da je tisto malo našega upanja preraslo v gotovost. Uspelo mu bo! Po dobrem mesecu dni so ga zdravniki zbudili iz umetne kome. Počasi, a vztrajno je okreval. Ko je bil dovolj močan za na pot, so ga premestili v Slovenijo. 

Z besedami se ne da opisati občutkov, ko se je na mojem telefonu končno spet izpisalo njegovo ime. Miro je nazaj! Sicer v bolniški postelji, cel povit, brez svojih značilnih dolgih las, povsem shiran in z nekimi "čudnimi palicami" v roki, pa vseeno … Z nami je! Zdaj, ko se z njim lahko spet slišim, mi – točno tako, kot sem si predstavljala – pripoveduje svojo zgodbo. Prav je, da jo slišite tudi vi.

Tisti konec tedna, od 18. do 20. junija, si se na Poljskem udeležil letalskega mitinga. Opiši nam dan, ko se je zgodila nesreča. 

Tako je, v petek in soboto je potekal miting, prvi tak "airshow" po epidemiji covida-19. V nedeljo smo šli v vetrovnik in se tam zabavali, nek poljski fotograf je imel delavnico fotografije iz zraka, bilo je zelo vroče. Popoldne, ko so bile obveznosti zaključene, pa smo se odpravili domov. 

Bili smo v tranzitu, iz kraja Leszno na Poljskem v Salzburg, kjer ima ekipa The Flying Bulls svojo bazo. Peljali smo se z ameriškim šolskim vojaškim letalom tipa T-28 Trojan, ki je bilo narejeno leta 1954. Sodelovalo je na mitingu, delalo manevre in letelo v formacijah. Pred kratkim je bilo obnovljeno, tako da je bilo praktično povsem novo. 

Letalo je strmoglavilo pri naselju Jickovice na Češkem. Rekel si, da se same nesreče ne spomniš. Kaj pa je zadnja stvar, ki se je spomniš?

Leteli smo v formaciji, drug za drugim. Potem, ko sva se s pilotom spustila nižje, pa tema. Edino, kar mi je ostalo v glavi, je krik pilota. Ne vem, kaj je rekel, bilo je zelo kratko. To je edini minimalen spomin, ki ga imam.

Kaj pa so ti povedali drugi, koliko je do zdaj znanega o nesreči?

Uradno ni znanega še nič, so samo špekulacije. Obstaja priča – eden od potnikov v drugem letalu naj bi vse videl, tudi posnetek obstaja do 30 sekund pred nesrečo, torej tega najinega nizkega letenja. Govorice pa so, da se je delala neka akrobacija, ki se po višini ni izšla. Jaz se tega ne spomnim, tako da te informacije ne morem ne potrditi in ne zanikati. Vse se je zgodilo z blazno veliko hitrostjo. 

Pilot, s katerim si letel, je bil zelo izkušen. Bi bilo možno, da je on naredil napako?

Vsak lahko naredi napako. Pilot je bil absolutno zelo izkušen. Letalo, s kakršnim sva letela, je imel tudi sam, imel je še neko drugo letalo, pa vse potrebne šole, licence, akrobatsko znanje ... Šlo je za splet okoliščin. Ne vem, kaj je bil razlog za nesrečo, to bodo bolje znale povedati priče in preiskovalci češkega organa za preiskavo nesreč.

Ko so te našli, si bil menda še pri zavesti in si komuniciral z reševalci? 

Tako so rekli, ja. Jaz se tega ne spomnim. Letalo je bilo po padcu v več kosih, zmečkano kot kos papirja, ki ga vržeš v smeti. Mene so našli 30 ali 50 metrov stran. Ne vem, ali me je tja vrglo, zdravnik je rekel, da obstaja tudi možnost, da sem se splazil sam. Mi je pa to po vsej verjetnosti rešilo življenje, pa tudi čelada, ki sem jo imel na glavi. K sreči je drugo letalo kontroli zračnega prometa v trenutku javilo, kaj se je zgodilo, zato so reševalci prišli na kraj v le 10 minutah, potem pa še helikopter. Menda sem bil takrat pri zavesti. Ne vem. 

Dober mesec si bil nato v umetni komi. Kaj je prva stvar, ki se je spomniš, ko si se zbudil?

Spomnim se halucinacij v komi – razne neumnosti, med drugim, da so me ugrabili. Potem so me pa počasi zbudili. Nisem razumel, zakaj imam v roki palice, zakaj imam črne prste, mislil sem, da so umazani. Ker sem imel luknjo v sapniku, tudi nisem mogel govoriti in sem zdravnikom s prsti nakazoval vprašaj. Prišel je glavni zdravnik in me vprašal, kako sem, če vem, kje sem in kaj se je zgodilo. Tudi sanjalo se mi ni. Povedal, mi je, kje sem in da sem preživel letalsko nesrečo. Sledila je še ena operacija, s katero so mi zaprli luknjo v sapniku, da sem lahko normalno govoril in izvedel vse, kar me je zanimalo. Nato pa sem počasi prišel povsem k sebi in se začel sestavljati. 

Kakšne poškodbe vse si imel?

Zlom medenice, polomljeni obe koleni, pogačici, eno vretence, četrto rahlo počeno, odprti zlom leve roke, mezinca, na desni roki pa je bila zlomljena prstnica. Poleg tega imam opečenega 40 odstotkov telesa, opekline so 3. stopnje. Najbolj kritične so bile pa notranje krvavitve.

Ko si bil dovolj močan za na pot, so te z letalom s Češke pripeljali v Slovenijo. Rekel si, da si na tem letu prav užival?

Res je, v Slovenijo so me pripeljali z zasebnim letalom. Prijatelj Urban in moj brat sta to organizirala, Red Bull pa mi je to omogočil. Na krov so me naložili na manjši postelji in me privezali, ob meni je bila zdravnica, medicinski brat – tehnik, ves čas so mi merili vitalne znake. Bil sem povsem pri zavesti, imel sem pijačo, lahko sem dobil bonbone, čokolado … Let je trajal samo 40 minut in prav super je bilo. Potem pa so me z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico.

Moram povedati, da so na Češkem zelo lepo skrbeli zame, bili so zelo prijazni, eden od zdravnikov je celo v angleščini napisal potek zdravljenja za naše zdravnike. Malo sem gledal olimpijske igre, končno sem pogledal Zgodbe iz Narnije ... (smeh). Hitro je minilo.

Zdaj so zlomi že večinoma zaceljeni, kožo so ti presadili in se lepo celi. Kako pa bo tvoje okrevanje potekalo naprej? In koliko časa zdravniki predvidevajo, da bo trajalo?

Najprej imam operacijo za odstranitev zunanjih fikserjev in rekonstrukcijo prsta – ta roka bo še šest tednov morala mirovati. En mesec še ne smem hoditi, da se medenica do konca zaceli. Potem pa sledi razgibavanje, terapije, vaje za roke, stiskanje, raztegovanje, masaža … Zdaj se najbolj ukvarjam z razgibavanjem prstov, da lahko naredim pest, upognem zapestje ... Težave mi predstavlja ta gib, ko neseš žlico k ustom. Zato se trudim kosilo pojesti sam. Najprej so mi rekli: Pustite, bomo mi naredili vse. Zdaj je pa že: Kar potrudite se sami. Samo tako se namreč lahko premakneš.

Koliko časa bo trajalo? Mesece. Jaz optimistično upam, da bom do novega leta že malo sestavljen, ampak vprašanje, če bom. Spomladi mislim, da je bolj realno. Odvisno, kako hitro bom napredoval. Za zdaj se rane lepo celijo, za naprej bomo pa videli. Zelo sem namreč šibak – ko se usedem, sem že utrujen. Shujšal sem deset kilogramov, ležanje mi je požrlo vse mišice.

Zdaj si že nekaj časa na intenzivnem oddelku UKC Ljubljana. S čim se kratkočasiš? In kaj najbolj pogrešaš od zunanjega sveta?

Dopoldnevi minevajo kar hitro, ker se veliko dogaja, popoldne sem pa na računalniku, pogovarjam se s prijatelji, berem, gledam novice, pogledam kakšen film … Zvečer sem pa že kar utrujen. 

Zelo vesel bi bil, če bi lahko imel več obiskov, ker čas s pogovori hitreje mine. Pogrešam to, da bi šel lahko ven na kavo. Ko bom toliko sestavljen, da bom lahko šel na voziček in iz sobe, po hodniku ... Toliko, da malo zamenjam okolje. Tukaj imam sicer pogled na pediatrijo in gledam helikopterje, kako pristajajo. 

Nekaj zate torej (smeh). Kako pa se počutiš, ko gledaš slike s kraja nesreče?

Ne predstavljam si, kašen padec je to bil. To je moralo biti brutalno. Da je letalu odtrgalo krila ... Po navadi vedno krila ali pa trup ostanejo, tukaj pa od letala ni ostalo nič, bilo je povsem zmečkano. Pilot je spredaj dobil največji udarec, zato najbrž ni preživel. Mene je očitno res rešilo to, da sem splezal ali pa me je vrglo iz razbitine. Ne vem, nimam te informacije. Mogoče jo bom kdaj dobil – od kakšnega reševalca, ki ga bom poiskal. 

Torej si želiš izvedeti podrobnosti o tem, kaj se je zgodilo?

Seveda, zelo me zanima. Rad bi tudi videl kraj nesreče.

Kaj pa ti je bilo najhuje, ko si se začel zavedati, kaj se je zgodilo? Si se morda ustrašil, da ne boš mogel več leteti, fotografirati, hoditi …?

Nič od tega. Sodelavka Maja, ki je bila pred časom prav tako zelo hudo poškodovana, mi je dobro rekla – zapomni si, to je samo začasno. In jaz imam to v glavi – vse je samo začasno. Brazgotine bodo ostale, tega se zavedam, a sčasoma se bo to stabiliziralo.

Občudujem te, ker si ves čas tako pozitivno naravnan. In ker te poznam, vem, da to ni samo predstava za druge, prav zares si tak. Od kje jemlješ moč?

Tak sem. Hitro sem se sprijaznil s tem, kaj se je zgodilo, tega ne morem spremeniti in moj fokus je na rehabilitaciji. Vem, da če glava ne bo delala, se tudi telo ne bo sestavilo. Vem, da moram biti pozitiven. Nič mi ne bo pomagalo, če se bom smilil sam sebi. Nisem te sorte človek. So ljudje z veliko hujšimi poškodbami in bolj dolgotrajnimi posledicami, pa so tudi pozitivni. Realno mi nič ne manjka. Polomljen sem, te mišice bom pa že ojačal. To je še najmanj. 

Kako pa je tvoja družina sprejela vse to?

Mama vsakič, ko vidi posnetek, reče, da ne ve, kako, da sem še vedno živ. Na začetku je bila zelo v šoku. Prvih nekaj dni jo je povsem sesulo, ampak ona je močna. Zdaj me obiščeta vsak dan, z bratom veliko komuniciram, res mi stojijo ob strani in mi pomagajo. Tudi POP TV in Red Bull mi ogromno pomagata, piloti so že rekli, da me bodo kmalu obiskali v Ljubljani. Prav tako vsi prijatelji – Sonja, Urban, Miha, Jonathan, moja računovodkinja, Karmen, Marko, Hana … Upam, da nisem koga pozabil, ker jih je toliko. Dobil sem več kot 1200 sporočil. Res noro! To je brutalen odziv. To podporo čutiš. Ne bi si mislil, koliko ti ta moralna podpora in energija koristita. Ker vidiš, da ti res vsi želijo dobro, da ni samo floskula "drži se". Je pozitiva. Da te nekdo pokliče, vpraša, kako si, da se tudi o drugih stvareh pogovarjaš. Zdaj sem iz hudega ven, samo še borim se dalje.

Večkrat si že rekel, da komaj čakaš, da boš spet lahko letel. Lahko ti rečem, da si nor, hkrati pa poskušam razumeti, da je letenje neka strast, ki ne ugasne?

To, kar se je zgodilo, nima veze z letenjem, to je bila nesreča. Zakaj bi zaradi tega nehal leteti? Še vedno imam rad letenje. To je tako globoko v meni, da ne bo nikoli izginilo. To bo seveda dolg proces – najprej moram obnoviti licenco, ki mi je tako ali tako potekla, na novo bom moral opraviti zdravniški pregled, na začetku bom sigurno imel nekoga ob sebi. Bom pa malo razmislil o tem, kakšno akrobatsko letenje se bom še šel. Ker še ene "loto srečke" ne bom dobil, tega se zavedam.

No, to. Si sploh že zares doumel, kaj se ti je zgodilo? Kakšno srečo v nesreči si imel? 

Iskreno povedano, dojemam vsak dan bolj. Vsakič, ko povem svojo zgodbo. Psihologinja me je vprašala, kolikokrat sem jo že povedal. Rekel sem, da velikokrat, ampak iz nje pridem vsakič bolj vesel, ker se zavedam, da lahko ne bi imela srečnega konca zame. Žal mi je samo za pilota, da ga niso uspeli rešiti. Kljub napaki si ni zaslužil, da ga ni več. Bil je dober človek. Entuziast. Tako kot mi vsi.