'Na trgu razbita opeka, črepinje, raztrgani venci in slovenske zastave'

10. aprila 1941, pet dni po začetku invazije centralnih sil, je bila Kraljevina Jugoslavija v razsulu. V Zagrebu so že razglasili Neodvisno državo Hrvaško in nemške čete so bile korak od Beograda. Ta dan je bilo Novo mesto še polno vojaštva in opreme. Poveljstva enot so bila nameščena v več mestnih poslopjih, v osnovni in meščanski šoli, kjer se danes nahaja Osnovna šola Center, pa je bil stacioniran divizijski štab, obdan s precejšnjo količino streliva, pove Marjeta Bregar, kustosinja v Dolenjskem muzeju in avtorica razstave In (Novo) Mesto? Nemško bombardiranje. Ruševine. Obnova, ki je od srede na ogled v Parku vojaške zgodovine Pivka. 

Ker je postalo jasno, da je zaradi razmer na fronti vojska v izgubljenem položaju, je v noči na 11. april večina rednih vojakov in mobilizirancev zapustila mesto in Novomeščani so mislili, da je vojne konec. Zgodaj dopoldne so se nad mestom pojavila nemška letala. Sirena se ni oglasila. Okrog 9. ure pa so meščani zaslišali tuljenje nemških štuk, ki so se spuščale proti poslopju šole oz. razpuščenega divizijskega štaba. Stavbo je zadelo več bomb, sledile so sekundarne eksplozije streliva pred šolo. Po pričevanjih in zapisih so se še več ur po napadu vrstile detonacije in eksplozije, po zraku pa so leteli šrapneli. Raznašalo naj bi jih vse do Ločne, Bršljina in okolice Kapitlja. Poslopje šole je gorelo dva dni. V napadu so bila poškodovana tudi druga poslopja, predvsem strehe in okna. Umrlo je šest ljudi in veliko živine, predvsem konj. Njihova razparana telesa in glave so obviseli na kovinski ograji pred šolo.

Jugoslavija je kapitulirala 17. aprila 1941, njeno ozemlje pa so si razdelile štiri okupatorske države: Nemčija, Italija, Bolgarija in Madžarska. Novo mesto je spadalo v italijansko okupacijsko cono in je bilo še maja istega leta priključeno Kraljevini Italiji kot del Ljubljanske pokrajine. Zanimivo je, da je v tem času naraslo število prebivalcev mesta, saj so se vanj poleg italijanskih vojakov in uradnikov zatekli tudi mnogi begunci. Postalo je drugo največje mesto province in vojaško središče s sedežem pehotne divizije Isonzo. Spomladi 1942 se je močno okrepilo partizansko gibanje, Italijani so odgovorili z represijo. Veliko ljudi je bilo zaprtih, nekatere so ustrelili ali pa izgnali v koncentracijska taborišča, požgane so bile nekatere vasi. Italijani so zato sklenili Novo mesto obdati z bodečo žico in utrjenim obrambnim sistemom. Tako je ostalo vse do kapitulacije Italije 8. septembra 1943. 

Črno leto 1943: 'Mrtveci, podrte hiše, mrtvi konji, zbegani ljudje, objokani obrazi'

Dva dni po kapitulaciji Italije so v Novo mesto vkorakale sile NOB, na italijansko okupacijsko območje pa so takoj vdrle nemške čete in začele ofenzivo na osvobojeno zemlje. S tem se je Novo mesto znova znašlo na seznamu tarč. Le štiri dni po osvoboditvi so se uresničili strahovi mnogih meščanov. 14. septembra 1943 je šest nemških štuk priletelo iz smeri Otočca in odvrglo 18 bomb. Popoldne so bombe padle na poslopje stare gimnazije, nekdanje vojašnice in območje glavarstva. Nemška tarča sta bili poveljstvi XV. divizije in Šlandrove brigade, ki sta se nahajali v stavbi sodišča in hotela Metropol (danes hotel Krka). Metropol so zgrešili, skupila jo je stavba sodišča. V tem napadu je bilo poškodovanih ali uničenih več drugih hiš, skupno 44. Po zbranih podatkih je tistega dne padlo 34 bomb. Kastelčeva ulica je bila, tudi zaradi padlih električnih vodov in mrtvih konj, neprehodna. Začelo je primanjkovati vode, poškodovana je bila električna napeljava. Zaradi strahu pred ponovnimi napadi je veliko prebivalcev zapustilo mesto. Trgovine in gostilne so bile zaprte, otežena je bila preskrba z živili in gibanje ljudi je bilo omejeno, je med predstavitvijo razstave povedala Bregarjeva.

V katalogu razstave lahko preberemo tudi zapis novomeškega prošta Karla Čerina. "Takoj, že tiste dni po prvem bombnem napadu, sem šel v mesto. Pogledat si nesrečo. Velika je bila. Mrtveci, podrte hiše, mrtvi konji, zbegani ljudje, objokani obrazi. /.../ Tu in tam se je zgodilo, da je bilo težko priti čez nasuto groblje in razbitine ter zbrane trske, pa so mi drage volje pomagali tudi partizani v uniformah." Tudi pričevalka Slavka Kersnik je bila pretresena ob pogledu na mesto. "In mesto? Dih mi je zastal ob pogledu na splošno sliko mestnega trga! Vse strehe razkrite, okna razbita, pločevinasti roloji izložb zviti in vrženi s tečajev, ves trg pokrit z razbito opeko in črepinjami okenskih stekel, raztrganimi venci in slovenskimi zastavami, ki so še nedavno krasile mestne hiše v pozdrav partizanom. In nikjer, nikjer živega bitja."

Po silovitem bombardiranju se je v okoliških krajih širila panika, govorilo se je celo o 1000 mrtvih in ranjenih. Na koncu se je izkazalo, da je v bombardiranju umrlo 32 ljudi. Takoj je steklo čiščenje in pospravljanje ruševin. Pri tem so partizani na prisilno delo privedli sumljive posameznike in tudi okoliške Rome. Partizani so nato 18. septembra, da bi preprečili hitro nemško napredovanje, razstrelili železniški most, v Krko pa je z mostom zgrmel še del vlakovne kompozicije z 12 vagoni. 

Nato je prišel 3. oktober 1943. Naredil se je lep dan, ki pa se je popoldne zavil v ogenj in dim. Nekaj pred 18. uro je iz smeri Kočevja priletelo osem nemških bombnikov, ki so po mestu 'raztrosili' okrog 60 bomb, nekatere so bile težke tudi do 300 kilogramov. Te naj bi namreč padale brez določenega vojaškega cilja in so predvsem sejale strah, razdejanje in smrt. V napadu ni bilo poškodovano nobeno partizansko poslopje. Čeprav o tem ni jasnih dokazov, naj bi tokrat napad izvedli bombniki Heinkel He 111. Kot v katalogu razstave navaja Bregarjeva, je bilo najhuje poškodovano mestno središče. "Čez ceste so ležali tramovje, kupi betona in opeke, zverižene traverze in izruvana drevesa. Ulice so bile neprehodne, zasute z ruševinami, številnimi ranjenci in mrtvimi. Vse hiše so bile več ali manj poškodovane, če ne od bomb, pa od zračnega pritiska, zlasti strehe. Nekaj stavb, direktno zadetih, je bilo porušenih."  Prošt Čerin je ob tem napadu zapisal: "Bilo je strašno. Puh, piš, pokanje, podiranje stavb, žvenketanje šip. Ko je bilo vse končano, je čisto mirno bila naša stolpna ura na šest, kot bi se ne bilo nič zgodilo. Podrla se je ženska bolnica: podsula nekaj sester." Žrtve so izkopavali iz ruševin več dni. Skupno je umrlo 31 ljudi, največ v ženski bolnišnici, kar 16.

Več kot tretjina poškodovanih in uničenih hiš

Materialna škoda je bila ogromna, največjo škodo so utrpele ulice med Kapitljem in Glavnim trgom. Takoj so stekla reševalna dela, v katera so bili vključeni tako meščani kot lokalne organizacije. Prebivalci so zaradi strahu in panike pred novimi napadi začeli množičneje zapuščati mesto. Bregarjeva je na otvoritvi razstave v Pivki povedala, da je oktobrski napad močno vplival na razpoloženje Novomeščanov. Znova se je začela obnova, mestna oblast je tudi po uspehu nemške ofenzive in okupaciji Novega mesta sprožila obnovo in pomagala tistim, ki so utrpeli škodo v napadih. 

Mesto je doživelo prvi zavezniški napad 29. maja 1944. Zavezniška in partizanska letala so napadala predvsem lokacije v takratnih primestnih naseljih, in sicer na območju železniške postaje Bršljin, v Ločni, Šmihelu, Žabji in Gotni vasi ter na Grmu. Poslopje današnje OŠ Center je bilo pred koncem vojne, tokrat z zavezniške strani, napadeno še 21. februarja 1945, vendar k sreči v napadu ni bilo smrtnih žrtev, prav tako materialna škoda ni bila velika. 

Največ alarmov za nevarnost zračnega napada je bilo v zadnjih štirih mesecih vojne, in sicer 243. 

Načrt Novo mesto, stanje maj 1945, ki ga je pridobil Dolenjski muzej, razkriva popis uničenja ob koncu vojne. Od skupno 297 hiš v mestnem jedru in njegovi severozahodni bližnji okolici je bilo polporušenih 40 in porušenih 57, kar pomeni, da je bila konkretno poškodovana več kot tretjina objektov. "Najhuje prizadeta območja so bila zgornji del Glavnega trga, zahodni osrednji del Glavnega trga ob današnji Muzejski ulici vse do objekta Križatije in naprej Kapiteljske ulice, Detelova ulica, Florjanov in Prešernov trg, Kastelčeva z objekti na križišču z Linhartovo ulico, območje okoli severnih srednjeveških mestnih vrat, območje Novega trga ter ženska bolnišnica na Defranceschijevi ulici," navaja Bregarjeva. 

Neeksplodirane bombe 

Na mesto je padlo tudi veliko neeksplodiranih letalskih bomb. Večje število so jih jeseni 1943 v okolici Novega mesta odvrgli Nemci. Ko so jih partizanske enote odstranjevale, je ob eksplozijah prišlo tudi do smrtnih primerov. Poleg letalskih bomb so bili zaradi zapuščenih ročnih bomb in t. i. cigaretnih vžigalnikov v največji nevarnosti otroci. Zavezniško letalstvo je ob koncu vojne odvrglo več tempiranih bomb, ki so eksplodirale s časovnim zamikom.

80 let po koncu druge svetovne vojne neeksplodirana ubojna sredstva (NUS) še vedno predstavljajo smrtno nevarnost za prebivalstvo in tako je tudi na Dolenjskem. V zadnjih 15 letih je bilo odkritih med 40 in 50 takšnih sredstev. V Dolenjskem muzeju poudarjajo, da po številu najdb in intervencij enote za varstvo pred NUS sodijo v sam slovenski vrh. "V Novem mestu so na zadnjo neeksplodirano nemško letalsko bombo naleteli delavci Vodnega gospodarstva Novo mesto v začetku julija 1992 pri kopanju jarka za vodovodno in plinsko napeljavo na vrtu hiše v ulici blizu novomeškega sodišča. Tam je, zarita okoli dva metra pod zemljo, čakala od leta 1943. Pirotehniki so 500-kilogramsko bombo varno odstranili in jo uničili na takratnem poligonu blizu Cerovega Loga. V bližnji okolici Novega mesta so bile kot zadnje tri neeksplodirane 50-kilogramske letalske bombe nemške izdelave iz druge svetovne vojne odkrite 17. avgusta 2013 v Češči vasi, in sicer pri zemeljskih delih za izgradnjo parkirišča pri podjetju Adria."

'Prikupno mesto v cvetju'

Mesto ob Krki je med drugo svetovno vojno doživelo vsaj 17 bombardiranj, raketiranj in obstreljevanj. Avtorji najbolj uničujočih napadov so bili Nemci. Mesto se je iz ruševin 'izkopalo' šele v drugi polovici 50. let, je povedala Bregarjeva. O tem priča zapis bralca iz leta 1957, ki so ga takrat objavili v Dolenjskem listu. "Prej kupi ruševin, od bomb in izstrelkov okrušeni zidovi, z deskami zabita okna in podobne dediščine štiriletne vojne, potem pa majhno, čisto in prikupno mestece v cvetju. /.../ Izginile so ruševine, sledove izstrelkov sta pokrila omet in barva. Deske na oknih so zamenjale rože lončnice. Porušeni oporni zidovi, domovje razne golazni so bili obnovljeni."

Razstava In (Novo) Mesto? Nemško bombardiranje. Ruševine. Obnova je na ogled v Parku vojaške zgodovine do 30. marca.