'Na dan, ko mi je ostrostrelec ubil brata, se je končalo moje otroštvo'

Danes 40-letni Džemil Hodžić je bil v tretjem razredu osnovne šole, ko se je začela vojna v Bosni in Hercegovini. Vse do tedaj je bilo njegovo življenje brezskrbna avantura. "Z bratom sva hodila v šolo, prihajala domov, jedla, šla ven, se igrala in počela, kar počnejo vsi otroci. Igrala sva se, dokler nisva popadala dol od utrujenosti, pogosto sva izpuščala obroke, ker nisva želela ničesar zamuditi. Za naju so bili dnevi prekratki in sreča neskončna."

Leta 1992 se je njuno otroštvo močno spremenilo – začela se je vojna. Življenje, kot sta ga poznala, je bilo nenadoma prekinjeno. V enem trenutku je bil mir, v naslednjem vojna. In za tem nikoli več ni bilo isto. 

Vojna skozi otroške oči 

"Čeprav zdaj zveni morbidno, so bili začetki vojne zame zabavni. Takrat sem prvič videl vojaško letalo. Migi so preletavali mesto in prebijali zvočni zid. Za nas otroke je bilo kot v filmu – vse nam je bilo zanimivo. Igrali smo se, se skrivali v zakloniščih, se pretvarjali, da smo vojaki na prvi bojni liniji. Ni nam bilo treba hoditi v šolo, lahko smo se igrali zunaj, ne da bi se zavedali resnične nevarnosti okoli nas. Ko sem prvič slišal zračne sirene in alarme, ki so opozarjali na bombardiranje, tega preprosto nisem jemal resno. Spomnim se, da sem opazoval rdeče rakete, ki so razsvetljevale nebo, preden se je začelo streljanje. Žareče krogle, ki so zažigale zgradbe. Pogosto smo se zbujali ob zvokih streljanja in eksplozij. Nekaj, kar se drugim zdi kaotično, je bilo za nas normalno. Takrat je bilo to del vsakdana," se spominja Džemil, ki zdaj živi v Katarju.

Med vojno je veliko družin zapustilo BiH, njegova je ostala. Oče se je pridružil vojski Bosne in Hercegovine, da bi branil državo pred srbskimi agresorji. "Bil je ponosen človek in menil je, da je nečastno zapustiti domovino. Mama je ves čas vojne delala kot medicinska sestra v lokalni bolnišnici. Čeprav je vsak dan gledala, kako ljudje umirajo, tega nikoli ni prinašala domov. Nikoli nisem občutil bolečine, depresije ali kakršnega koli trpljenja, ki mu je bila priča v bolnišnici. Izračunal sem, da sta bila z očetovim vojaškim urnikom in maminimi nočnimi izmenami v treh letih vojne odsotna vse leto. Z bratom sva bila večino časa sama doma. Ko so se oglasile opozorilne sirene, nisva šla v šolo, saj je bilo prenevarno. Za naju je zvok siren pomenil, da je čas za igro. Bizarno, sredi vojnega območja sva šla ven, namesto v zaklonišče, in se ves dan igrala. Brez domačih nalog, brez staršev, ki bi naju nadzirali, to so bile sanje vsakega otroka. Danes se sliši noro, a kot otrok sem se vse do leta 1995, čeprav je bila vojna, počutil srečnega in svobodnega."

Dan, ko se je končalo njegovo otroštvo

Maja 1995, skoraj na koncu vojne, ko naj bi med obema stranema že veljalo premirje, se je Džemilovo življenje za vedno spremenilo – ostrostrelec je ubil njegovega starejšega brata Amela. "Igrali smo se zunaj. Moj brat je igral tenis, jaz pa sem se s prijatelji igral s frnikolami. Nenadoma je na nas začel streljati ostrostrelec. Brata je ustrelil v prsi. Prijel se je za rano in začel hoditi proti hiši. Bil je edini, ki je bil zadet. Najvišji med nami, najstarejši, čez nekaj let potencialni vojak. Otroci so kričali, jokali, matere so jih klicale, zavladal je popoln kaos. Medtem ko je Amel poskušal priti domov s krvavečo rano, sem stekel po pomoč in povedal mami, ki nama je pripravljala kosilo po nočni izmeni v bolnišnici. Ona mu je poskušala pomagati, jaz pa sem zgrabil odejo, da bi ga zavila vanjo, poklical na pomoč in opazoval zadnje trenutke življenja mojega brata. Umrl je v maminem naročju, medtem ko se je ona borila za njegovo življenje." 

16-letni Amel je bil ubit iz zloglasne Špičaste stene. Džemil je bil takrat star 12 let. Tistega dne ne bo nikoli pozabil. "Toliko podrobnosti imam v glavi. Spominjam se najinega zadnjega obroka, zadnje čokolade, ki sva si jo razdelila, oblačil, ki jih je nosil, in ure, umazane s krvjo. Vzel sem jo in je nisem hotel oprati še dneve potem." Še danes ne ve, zakaj.

"Vse od takrat življenje, ki ga drugi delijo na čas pred in po vojni, jaz delim na obdobje pred in po bratovi smrti. 3. maj 1995 mi bo za vedno ostal v spominu. To je bil dan, ko se je končalo moje otroštvo."

Projekt Sniper Alley – zbiranje fotografij iz vojne

Družina je za Amelovo osmrtnico in pogreb potrebovala njegovo fotografijo. Ugotovili so, da nimajo nobenih slik iz obdobja vojne, samo tiste iz njegovega zgodnjega otroštva. "Moj pokojni oče se je spomnil, da je brat dobil neko štipendijo in da so ga takrat fotografirali. To je njegova zadnja fotografija – ena najdragocenejših stvari, ki jih imamo."

Da bi našel bratove fotografije iz časa vojne, je Džemil več kot 20 let pozneje izdelal spletno stran Sniper Alley. Tam opisuje svojo zgodbo in poziva ljudi, ki imajo fotografije iz obdobja vojne, naj se mu javijo. "Ko danes gledam otroke, ki odraščajo z vsemi mogočimi napravami, se počutim, kot da sem odraščal v nekakšnem velikem zaporu. Žal mi je, da nimam šolskih, rojstnodnevnih ali družinskih fotografij iz tistega obdobja. Rad bi našel fotografije svojega brata pred njegovim pogrebom – morda jih imajo njegovi sošolci ali prijatelji, ne da bi sploh vedeli za to. Ena sama fotografija bi me neskončno razveselila. Obstajajo tudi drugi otroci in družine, ki so doživeli podobne, morda celo hujše usode. Morda še kdo išče fotografijo ali osebo iz tistih nesrečnih časov," je zapisal v obrazložitvi.

Želja se mu je uresničila marca 2021, ko je našel Amelove fotografije, a tukaj se njegova ideja o zbiranju fotografij ni končala. "Čeprav se je projekt začel z mojo osebno zgodbo, to nikoli ni bila edina ali glavna ideja projekta. Njegovo poslanstvo in cilj sta bila vedno večja od mene – fokus je bil na vseh otrocih, ki so preživeli obleganje Sarajeva. Mislim, da predstavljam vsakega od njih, in moj pokojni Amel je vsak otrok, ki ga je ubila srbska vojska!" nam je pojasnil. 

Ker je BiH med vojno obiskalo veliko fotografov, je želel tudi zbrati njihova imena in zabeležiti njihov doprinos. "Morda imajo kakšen neobjavljen arhiv, nekaj, kar mora svet videti. Želim se zahvaliti vsem pogumnim fotografom, ki so to preživeli z nami in so bili priče našemu trpljenju. Nekateri so pri tem umrli. Ta spletna stran je poklon vsem, ki so s svojim delom omogočili svetu, da vidi, kaj se pri nas dogaja."

Džemilov projekt je iz majhne ideje prerasel v ogromen arhiv fotografij, ki so nastale med obleganjem Sarajeva. Danes vsebuje 107 galerij, seznam fotografov in novinarjev, aktivistov in humanitarnih delavcev pa šteje 350 imen. "V resnici ta projekt ne more biti nikoli dokončan. Nikoli ne vemo, kdo nam bo še poslal fotografije in koliko jih bo na primer čez deset let. Čas bo pokazal, kako pomembno je to za prihodnje generacije in za zgodovino moje države," pravi.

30 let pozneje: 'Vesel sem, da sem živel v nekem otroškem vzporednem vesolju'

Tri desetletja po vojni v BiH vsak, ki jo je preživel, nosi svojo bolečino. Razen bratove smrti pa Džemil na vojno nima slabih spominov. "Verjamem, da je to povezano z mojo starostjo. Bil sem samo vesel in optimističen otrok, nisem se dobro zavedal vsega, kar se dogaja. Navadiš se na razmere in normaliziraš vojno. Slišiš streljanje – pa kaj, gremo v klet. Ostrostrelec strelja nate in ti si rečeš – pa kaj, tudi včeraj je. To preprosto postane tvoj vsakdan. Ko danes poskušam analizirati vse, kar smo preživeli, sem vesel, da se ne spomnim vsega. Mogoče je bolje, da sem živel v nekem otroškem vzporednem vesolju. Zelo verjetno je, da bi – če bi se spomnil vseh podrobnosti – imel ogromne travme. Vem, da smo bili lačni, ampak tega občutka se sploh ne spomnim. Vem, da ni bilo čokolade, ampak nihče je ni imel in je bilo zato lažje. Moji občutki danes so bolj povezani s knjigami ali filmi, ki jih zdaj berem in gledam, in se kot odrasla oseba poskušam postaviti v to situacijo. Prvi mrtev človek, ki sem ga videl, je bil moj umorjeni brat. Do leta 1995 nikoli nisem videl krvi, kaj šele trupla. Čeprav mi je bilo vse do tedaj prizaneseno s tem, pa se je tistega usodnega 3. maja vse spremenilo. Nič več ni bilo isto."

Ker je njegovega brata ubil ostrostrelec, ga vprašam, kaj meni o dokumentarnem filmu Sarajevo safari, enem najbolj kontroverznih, šokantnih in odmevnih filmov, kar jih je kdaj nastalo v Sloveniji. Film predstavlja pričevanja o tem, da naj bi v času obleganja Sarajeva bogati tujci plačevali za posebne "lovske ekspedicije", kjer naj bi z ostrostrelskih položajev pod nadzorom srbske vojske za zabavo streljali na žive tarče – ljudi. 

Džemil odgovori, da ga vsebina ne preseneča. "Film zame ni bil velik šok, le še ena potrditev mojega predhodnega znanja o vojni v BiH. Pravzaprav mislim, da je bilo še slabše, kot je prikazano v filmu. Mogoče me bolj kot to, kar je prikazano v njem, šokira to, da se o tem ni govorilo in da smo morali na takšen film čakati skoraj 30 let!" 

Njegov odnos do zla, ki ga je doživel, je poseben. "Navajen sem njihovega sovraštva, islamofobije, fašizma in želje po našem izničenju, a mi še vedno ni jasno, da ljudje tega ne vidijo. Kar težko mi je gledati ljudi, ki jih tu in tam to še vedno preseneti. Naj bo to Đoković ali Dodik, kakšna kvazi igralka ali igralec s fašističnimi prepričanji, nogometaš s tetovažo generala Draže, kraticami SPC ... Ljudje jim vedno znova dajejo nove priložnosti, da dokažejo, da so ljudje! Oni pa nam brez kakršnih koli težav pokažejo, da so na strani ideologije Velike Srbije in tistih, ki so nas pobijali. Povsem normalno jim je, da zanikajo genocid, branijo vojne zločince in jih slavijo kot svetnike. Pri vsem tem pa nam očitajo, da ne želimo naprej in da ne nehamo omenjati agresije in genocida, ki ju oni nikakor nočejo priznati. Dvakrat nas ubijajo – tako, kot so nas nekoč, nas tudi zdaj!"

V frazo 'nikoli več' ne verjame

Z vojno so povezani Džemilovo dojemanje življenja, pojmovanje sreče in nesreče v splošnem. "V glavi imam vedno opomin, kaj vse smo doživeli in preživeli. Mislim, da je bila vsaka pomembna odločitev v mojem življenju povezana z vojno in sprejeta s tega vidika. Danes, ko gledam Ukrajino, Sirijo ali Palestino, vidim sebe in svoje odraščanje. Vidim na tisoče drugih Džemilov, ki gredo skozi isto ali še slabše. Ne glede na to, koliko bežimo od takšne realnosti, je povsod okoli nas in ji ne moremo ubežati. Vojna je del mojega življenja in vedno bo, pa če mi je to všeč ali ne. To me je oblikovalo in živim s tem."

Fraza "nikoli več" je zanj obrabljena in prazna zaradi politikov, ki te besede zlorabljajo. Vanjo ne verjame, a se zaveda, da se je proti zlu treba boriti in ves čas opozarjati nanj – če ne zaradi drugega, zaradi otrok. Ko gleda prizore iz vojne v Ukrajini, mu je težko – ne toliko, ker bi mu zbujalo spomine, pač pa zato, ker se to znova dogaja. "Besen sem, ker se nismo ničesar naučili in smo dovolili, da se to ponovi. Ko rečem jaz, mislim na Evropo, ki je dovolila genocid v BiH in vse, kar smo pretrpeli takrat. Ta ista Evropa pusti, da fašizem znova vznika po vsej EU in v resnici nima nobenega mehanizma, s katerim bi ga lahko ustavila. Besen sem, ker lahko vojna iz Ukrajine pride k nam. In če bi se to zgodilo, bi tudi nam izrazili verbalno podporo in se pretvarjali, da jim je mar." 

Prepričan je, da bi danes lahko marsikaj preprečili. "Mednarodna skupnost in EU dopuščata ruski vpliv v naši državi, dopuščata, da ruski 'proxy igralci' uničujejo BiH ter napadajo idejo demokracije in civilne družbe. Vojna je pred našimi vrati, nas pa Urad visokega predstavnika in mednarodna skupnost nenehno potiskata za mizo z zlikovci in nacisti, ljudmi, ki podpirajo rusko invazijo na Ukrajino, ljudmi, ki zanikajo genocid, ali bolje rečeno z neljudmi, ki so glasovali proti zakonu, ki kriminalizira zanikanje holokavsta. Samo predstavljajte si – glasujete proti zakonu, ki bi kaznoval tiste, ki zanikajo genocid; vsak genocid, tudi tistega v Srebrenici. Pri nas je holokavst dovoljeno zanikati, Evropi pa to ustreza," razočarano zaključi.