72 dni ledene agonije: 'Vedeli smo, da bomo preživeli le, če bomo jedli trupla'

12. oktobra 1972 je letalo urugvajskih letalskih sil, na krovu katerega je bilo pet članov posadke in 40 potnikov, večinoma članov urugvajske amaterske ragbijske ekipe in njihovih svojcev, vzletelo iz Montevidea, a je moralo zaradi slabega vremena zasilno pristati v Argentini. Naslednji dan, na petek 13., so vzleteli iz Mendoze proti Santiagu, kamor pa nikoli niso prišli. Pilot, ki je enako pot opravil že 29-krat prej, je krenil južno, da bi prečkal Ande. Pri tem pa se je zaradi gostih oblakov uštel in naredil usodno napako. Letalo je zadelo ob goro, strmoglavilo in pristalo na 3500 metrov visokem ledeniku. V naslednjih 72 dneh je 16 posameznikov spisalo izjemno zgodbo o preživetju. Svet jo je poimenoval čudež v Andih.

Strmoglavljenje 

Tedaj 25-letni Eduardo Strauch je v Čile letel z namenom, da bi si ogledal ragbi tekmo, nato pa nekaj dni preživel v smučarskem središču Portillo, blizu Santiaga. "Zelo dobro se spominjam. Naslonjen na okno sem opazoval zasnežene gore in se veselil velike količine snega. Zavijali smo desno, da bi prečkali Ande, vrhovi skal in gorovja so bili vse bližje, jaz pa sem jih občudoval. Nenadoma pa se je letalo začelo tresti, zašli smo med oblake, vrhovi so izginili. Jasno se spominjam zvokov – kovine, ki se je krivila, brnenja motorjev, ki so izgubljali moč ... zelo me je bilo strah. Trčili smo ob goro, letalo se je prepolovilo in v tistem trenutku sem v kabini začutil ledeno mrzel zrak. Spominjam se vonja kerozina, moja jakna je odletela in me na gori čakala naslednjih 32 let. Zvil sem se v položaj fetusa in čakal, da bo konec. Prepričan sem bil, da bomo umrli. Letalo je drselo naprej kot po toboganu in se ustavilo na ledeniku. Bilo je zelo mrzlo, okoli 30 stopinj Celzija pod ničlo, jaz pa nisem imel več jakne. In potem se je začela najhujša noč mojega življenja," pripoveduje. 

12 ljudi je umrlo takoj, 33 jih je nesrečo preživelo. V trenutku je bilo konec lagodnega življenja, kot so ga poznali. "Ostali smo brez vsega – hrane, vode, toplih oblačil. Nekateri naši prijatelji so bili mrtvi v trenutku, nekateri so umrli tisto noč." 

Kanibalizem 

Po treh ali štirih dneh, ko so pojedli vso čokolado in nekaj piškotov, ter popili ves liker in vino, ki so ga nesli prijateljem v Čile, so ugotovili, da brez hrane postajajo zelo šibki. Da so lahko razmišljali in sprejemali odločitve, pa so morali ohraniti bister um. "Začeli smo razmišljati, kje bi lahko dobili beljakovine. Poskusili smo jih dobiti iz usnja v čevljih in pasovih, a nismo mogli. Na gori, pokriti s snegom, ni bilo ničesar. Veliko nas je začelo razmišljati o edini možnosti, ki smo jo imeli – o truplih pokojnih. Na začetku je bila ta misel grozna. Zavračali smo jo, a kmalu smo spoznali, da je to edina možnost, če želimo preživeti. Hotel sem živeti in to je bil način. Veliko ostalih fantov ni sprejelo te ideje. Moj prijatelj Marcelo, ki je bil kapetan in vodja skupine, je govoril, da je to grozno in da tega ne bo storil. Prepričan je bil, da bodo prišli po nas in nas rešili. Spominjam se, da sem ga poskušal prepričati. Rekel sem mu poslušaj, brat moj, če jaz umrem, boš ti preživel zaradi mene, če ti umreš, bom jaz živel zaradi tebe, najinih trupel ne bodo požrli črvi ali ptice ... In začeli smo jesti. Neverjetno je, kako hitro se človek prilagodi. Človeško bitje je nekaj tako čudovitega. Nikoli prej se nisem zavedal tega, koliko potenciala je v nas, pa ga ne izkoristimo."

Konec upanja

Če bi nam takrat nekdo rekel, da bomo tam preživeli 72 dni, bi zapadli v depresijo ali pa znoreli, je prepričan. Dan za dnem so tako čakali na reševalce, a njihovo upanje je ugasnilo deseti dan, ko so na majhnem še delujočem tranzistorju ujeli vest, da je iskanje zaključeno. Ves svet je bil prepričan, da so mrtvi. "Bilo je grozno, počutili smo se zapuščene, jezni smo bili na vse, celo na naše starše, ker so odnehali, spraševali smo Boga, kje je in zakaj to dopušča. A hkrati je bil to prelomni trenutek, ko smo spoznali naš potencial, stopili skupaj in ugotovili, da se moramo za svoja življenja boriti sami." 

Odločeni, da se bodo rešili iz ledene nočne more, so začeli razmišljati o možnostih in kovati načrt. Najprej so morali počakati na lepše vreme. 

17. dan po nesreči je letalo zasul plaz in odnesel še dodatnih osem življenj. V tem času so že določili ekspedicijsko ekipo, ki naj bi odšla po pomoč, ki so ji dodelili večje obroke hrane in najtoplejša oblačila. Prvi poskus, da bi se prebili do repa letala in usposobili radio, se je ponesrečil, ker so bile baterije pretežke, medtem so za posledicami poškodb umrli še trije njihovi prijatelji. Postalo je očitno, da je edini izhod vzpon čez gore na zahodu.  

Po pomoč

12. decembra so se Nando Parrado, Roberto Canessa in Antonio Vizintin podali na pot. Bližal se je božič in niti pomisliti niso hoteli na to, da ga bodo preživeli na gori, njihovi starši pa bodo mislili, da so mrtvi. "Tisto jutro je bilo zelo čustveno, oni so bili naše zadnje upanje. Prve tri dni, kolikor so potrebovali do vrha, smo verjeli, da jim bo uspelo, ko smo jih izgubili izpred oči, pa nas je začelo skrbeti, da so umrli in da moramo začeti razmišljati o planu B ter se podati na vzhod. Bili smo zelo šibki, a raje bi umrli med poskušanjem, kot da bi ostali tam in čakali."

Trojica, ki je odšla po pomoč, je po treh dneh hoje dosegla 4650 metrov visok vrh in z grenkobo ugotovila, da bo njihova pot trajala veliko dlje od načrtovane.  Zmanjkovalo jim je hrane, zato se je Vizintin strinjal, da se vrne in jima prepusti svojo zalogo. Za spust je uporabil letalski sedež in se v eni sami uri vrnil na kraj nesreče. Parrado in Canessa sta hodila še nekaj dni, nato pa končno ugledala reko, ki ju je vodila do zelenih dolin in prvih ljudi. "Si predstavljate? Ande sta prečkala v desetih dneh in v čevljih za ragbi!" 

Rešeni

Ob vprašanju o dnevu rešitve se Strauchu na obrazu nariše širok nasmeh. Bilo je čudovito jutro, poslušali smo radio in čakali na morebitne dobre vesti, se spominja. "Nenadoma smo med hreščanjem zaslišali besedi Parrado in Canessa, premikali smo radio, da bi bolje razumeli in lahko smo razločno slišali, da govorijo o njima! Sonce je ravno prišlo izza gora, opazoval sem to prečudovito naravo in zdelo se je, kot bi mi ona sporočila, da jima je uspelo. Da smo rešeni!" zavzdihne in preplavijo ga čustva. "Prvič po 72 dneh smo počesali svoje mastne in umazane lase in čakali na reševalce. Ob 14.30 smo zaslišali čudovit zvok helikopterjev in še zdaj me, ko slišim ta zvok, preplavijo čustva. Gledali smo v nebo in jih končno zagledali, kako so prileteli. Kakšen dan!"

Občutke, ko sem izstopil iz helikopterja, vedno primerjam z dnevom, ko sem sodeloval pri porodu svoje prve hčerke. Zelo so bili posebni, še doda.

Ljubezen

Na vprašanje, kaj ga je gnalo vseh teh 72 dni, da ni obupal, Strauch brez razmisleka odgovori: "Rešila nas je ljubezen. V več pogledih – ljubezen do družin, ki so nas čakale, mi pa smo jim v mislih pošiljali sporočila, da smo živi, ljubezen do življenja, saj smo bili še mladi in smo imeli cilje, ljubezen do narave ... Brez ljubezni zagotovo ne bi zdržali v tako zahtevnih razmerah."

Zaradi tega, kar je prestal, je danes veliko boljši človek. "Moje življenje je veliko boljše, naučil sem se veliko stvari o sebi, o človeškem umu, o moči, ki jo imamo ljudje, o naravi in o ljubezni. Nikoli si nisem predstavljal, da bom 50 let pozneje tukaj govoril z vami in da bo ta zgodba zanimala toliko ljudi po svetu," pove skromno.

32 let tišine 

Polnih 32 let, ko so članki o njihovem neverjetnem preživetju polnili naslovnice časopisov, ko so nastajale številne knjige in je bil leta 1993 posnet kultni film Alive (Živi), je Strauch o svoji travmatični izkušnji v javnosti molčal. "Veliko sem se pogovarjal z družino in prijatelji, to mi je predstavljalo neke vrste terapijo. Nisem pa želel javno govoriti o tem, saj je veliko staršev pokojnih fantov trpelo ob poslušanju te zgodbe. Že nam je bilo grozno, lahko si predstavljate, kako hudo je bilo šele njihovim staršem in dekletom."

Leta 2005 je prejel klic mehiškega raziskovalca Ricarda Peñe, ki je blizu kraja, kjer je letalo zadelo goro, več kot 30 let pozneje našel njegove osebne stvari. "Desetletja so moj plašč z denarnico v žepu in moja očala brez leč kljubovali neusmiljenemu vremenu gore. Nenadoma in nepričakovano pa so med raziskovanjem vse te stvari priplavale na površje. Zdelo se je kot povabilo, da razkrijem nekaj, kar si zasluži biti deljeno," je povedal. Odločil se je, da bo svojo zgodbo predstavil v knjigi z naslovom Out of the Silence: After the Crash, k temu, da je o sebi začel javno govoriti, pa so pripomogli tudi številni pozitivni odzivi ljudi, s katerimi je govoril.

Vračanje na kraj nesreče

Peña, s katerim sta postala dobra prijatelja, vsako leto organizira ekspedicije na kraj nesreče, ki se jih že več kot 20 let udeležuje tudi Strauch. Tja se, pravi, vrača iz več razlogov. "Ko so nas rešili s helikopterjem in smo pod seboj gledali razbitine, smo poleg izjemne sreče in veselja občutili tudi nek občutek nostalgije, v smislu, da zapuščamo ta kraj in se ne bomo nikoli več vrnili. Nekaj let po nesreči sem začel veliko delati, kot arhitekt sem služil veliko denarja in kmalu sem pozabil na vse, kar me je ta izkušnja naučila. Vračanje na kraj nesreče me vsakič znova spomni na to. Poleg tega se je v trenutku, ko so naši prijatelji umrli, v nas vzbudil nek avtomatizem in ugasnil naša čustva. Ko je zaradi plazu ob meni umrl Marcelo, moj najboljši prijatelj, sem ga poskušal rešiti, mu umakniti sneg z obraza, a bilo je prepozno. Občutil sem nekaj podobnega električnemu šoku in nič drugega. Nisem mogel jokati, moje telo in um mi nista pustila, da trošim tekočino, da sem žalosten. Zdaj, 20, 30, 40 let pozneje, ko se vračam tja, vedno jokam." 

A ta ista gora, ki mu je vzela veliko prijateljev, mu je tudi dala veliko novih. "Ta izkušnja povezovanja z ljudmi je fantastična, izjemno čustvena. S seboj na kraj sem odpeljal tudi svoje otroke in ženo, saj so tako lahko malo bolje razumeli, kaj sem doživel." Z ostalimi preživelimi je v rednih stikih, veliko se pogovarjajo, srečajo se večkrat letno. "Med nami je posebna vez, smo več kot družina in več kot prijatelji. Smo edini, ki zares vemo, kaj smo preživeli tam gor." 

Do prihodnjič

Strauch, ki je na letalo znova sedel le dva meseca po rešitvi, je kmalu spet začel uživati v letenju in se danes prav nič ne boji leteti. Kakšne so možnosti, da se mi kaj takega zgodi še enkrat, se sprašuje v smehu. 

Mož, ki so ga očarale lepote Slovenije in navdušili njeni ljudje, je po dveh tednih odšel domov. "Vaša država me močno spominja na Urugvaj – je majhna država, obkrožena z velikimi. Ljudje so preprosti, skromni, prijazni, podobni našim, in tukaj pri vas sem res začutil nekaj posebnega, zato se bom zagotovo še vrnil," nam je še povedal pred odhodom. 

Do takrat pa ga bomo kmalu, menda še letos, lahko videli v novem filmu o čudežu v Andih z naslovom "Society of the Snow", ki ga je režiral španski režiser J. A. Bayona.