Med bolniki s covidom-19 na Infekcijski kliniki v Ljubljani

Ko smo v sredo zvečer obiskali prostore Infekcijske klinike UKC Ljubljana, se je tam zdravilo 38 bolnikov s covidom-19. Prosti sta bili še dve postelji. Bolniki zaradi hudih oblik poteka bolezni potrebujejo praktično neprekinjeno zdravstveno oskrbo in pozornost. Ob naraščanju števila okužb in bolnikov pa se vse bolj kažejo posledice kadrovske podhranjenosti. 

V popoldanskih urah so sprejeli bolnika v zgodnjih 50. letih iz druge bolnišnice, kjer so že v torek sporočili, da so njihove kapacitete zapolnjene. Naš sogovornik, specialist infektologije in intenzivne medicine na Infekcijski kliniki Tomaž Vovko, je povedal, da je imel bolnik ob prihodu slabo saturacijo s kisikom. "Takoj ob prihodu je bil intubiran, potreboval je veliko kisika." V Ljubljano je bil premeščen, ker je potreboval zunajtelesno membransko oksigenacijo (ECMO). Kot je pojasnil Vovko, gre za postopek intenzivnega zdravljenja, s katerim prek zunajtelesne črpalke črpajo kri iz telesa in jo nasičeno s kisikom vračajo v telo. Na ta način nadomestijo delovanje okvarjenega srca ali pljuč. Gre za vrsto zdravljenja, namenjeno težkim bolnikom, in teh je na Infekcijski kliniki vse več. Pacienta so v Ljubljano pripeljali, ker je še vedno mlad in se ga da rešiti, pravi Vovko. 

Povprečna starost bolnikov na oddelkih Infekcijske klinike za okužene s covidom-19 je približno 65 let in je skoraj nespremenjena glede na prvi val. Trenutno najstarejši bolnik je star 79, najmlajši 40 let. Vovko je poudaril, da bolnikov ne zavračajo zaradi starosti, problem pa so t. i. 'krhki bolniki'. "Vsakega bolnika lahko priklopimo na aparat. Tehnično to ni zahtevno. Da pa bo tak človek, ki je bil slaboten že prej, s pridruženimi boleznimi, imel kaj od tega in uspešno prestal rehabilitacijo, pa je praktično nemogoče. Vsaka intenzivna terapija je zelo naporna za človeka.

Hiter sprehod skozi tri oddelke Infekcijske klinike, na katerih so nameščeni bolniki s covidom-19, razkriva kruto sliko težkega poteka bolezni. Ljudje, ki dihajo s pomočjo ventilatorjev in so priključeni na aparate, ki motrijo njihove vitalne funkcije, v sobah pa zdravstveni delavci v zaščitni opremi. Vzdušje med delavci je sicer pozitivno, saj drugače verjetno ne bi zdržali neizprosnega delovnega ritma.

Delovni dan na Infekcijski kliniki je bil pred epidemijo videti precej drugače. "V službo si prišel ob 7.30, si ogledal bolnike in storil, kar je bilo nujno treba narediti. Nato si se z osebjem pogovoril o dogajanju ter odšel na skupni raport Infekcijske klinike, ki mu je sledil še en raport, na katerem smo se natančneje pogovorili o vsakem bolniku. Trenutno pa je videti tako, da takoj, ko pridem, začnemo delati z bolniki. Na sestanke odhajamo redko, le kadar res moramo, saj je bistveno, da smo s pacienti," je povedal Vovko.

Njihov dan se nadaljuje tako, da čimprej odidejo k bolnikom v sobe. Tam ostanejo več ur, saj je dela veliko. Ko v dopoldanski ekipi končajo delo, je ura po navadi že štiri, pet ali šest popoldne. Po navadi gre torej za krepko več kot osemurni delovnik, dežurni zdravniki so tam tudi 24 ur. "Na oddelku, ki ga vodim, želim, da so vsi bolniki dobro obravnavani in karseda dobro zdravljeni. Če je nekaj treba narediti, ne odlašamo. To bomo naredili, ne glede na to, koliko truda je potrebnega. Dela je ogromno, pravzaprav preveč," je dejal Vovko in dodal, da je bistvenega pomena, če se stvari opravljajo hitro in redno, saj lahko na ta način tudi povečajo izkoristek postelj na intenzivni negi. "Čutim odgovornost, da delamo na tak način in pomagamo čim več ljudem."

Pogled z roba kadrovskih zmogljivosti: "Postelja ni samo postelja"

V 'mirnem času' imajo na intenzivni enoti Infekcijske klinike deset postelj. Na vrhuncu sezone obolenj so imeli precej manj pacientov in postelje niso bile polne. Ko v zdravstvu govorijo o posteljah, se to seveda ne nanaša samo na fizično posteljo, ampak k njej spadata tudi kader in oprema. In ko poslušamo o težavah, ki se nanašajo na pomanjkanje postelj, ni odveč razumeti prav dejstva, da je kadrovska podhranjenost zdravstva ena največjih težav, ki izvira še iz časov pred epidemijo. 

"Na intenzivi se veliko dogaja. Misliti moraš na ogromno stvari – kako je s tlakom, kisikom, kako so pljuča ... Standard je en zdravnik na enega bolnika in pol, vendar je ta krepko presežen." Podobno je pri medicinskih sestrah. Trenutno ena medicinska sestra skrbi za štiri bolnike, je dejal Vovko. "Včasih mora biti sestra pri enem bolniku. Če pa se hkrati začnejo stvari dogajati pri ostalih treh, pa nastane težava. Žal je kadrovsko stanje katastrofalno in to je velik problem za zdravljenje pacientov."

K postelji pa, kot že rečeno, spada tudi oprema. Ventilatorji, monitorji, črpalke, dušikov oksid ... "Imam tri bolnike, ki potrebujejo dušikov oksid, imam pa dva dušikova oksida. Zdaj se pa odloči," je težave, ki jih za zdaj še uspešno rešujejo, nazorno ponazoril vodja C-oddelka za bolnike s covidom-19. Glede ventilatorjev je dejal, da so ti dobri toliko, kot je dober tisti, ki jih upravlja. Pri tem pa je treba biti zelo pazljiv, saj lahko z napačno uporabo povzročijo veliko škode, celo uničijo pljuča. 

Ena intenzivna postelja je tako precej kompleksna enota, ki poleg velikih stroškov pomeni tudi velik vložek dela, pri katerem je treba biti izjemno natančen in zbran. Ne gre samo za upravljanje z aparati, ampak tudi dovajanje zdravil. Nekatera so namreč zelo močna in zato nevarna. "Recimo noradrenalin je zelo močno zdravilo. Če ga daš v pravi koncentraciji, je človek v redu, če se zmotiš in recimo odmeriš prevelik odmerek, lahko pacient umre. To so zdravila, ki jih morajo poznati tako zdravniki kot tudi medicinske sestre, zato je pomembno, da ima kader izkušnje z delom na intenzivnih oddelkih." 

V osmih mesecih epidemije so se naučili veliko

Specialist infektologije in intenzivne medicine je dejal, da so po osmih mesecih od začetka epidemije nekatere stvari vendarle bolj jasne. "Vemo, kako bodo videti bolniki. Hitro lahko ugotoviš, kakšen bo potek in kakšni problemi bodo nastali. Naučili smo se, katera zdravila je priporočljivo dati pacientom. Če damo protivnetna zdravila dovolj zgodaj, se pljuča bistveno hitreje popravijo. Recimo, pri 60-letnem gospodu smo v sedmih dneh toliko popravili stanje, da se je po katastrofalni pljučnici, ko je potreboval kisik, toliko popravil, da dovajanja kisika ni več potreboval in je odšel na oddelek. To se denimo v prvem valu ni zgodilo nikoli. Takrat so bili ljudje tukaj bistveno dlje časa, ko so vendarle prišli ven, so bili v slabem fizičnem stanju."

Naučili so se tudi, da morajo bolnikom dajati veliko zdravil proti strjevanju krvi, hkrati pa jih pregledujejo z ultrazvokom, čeprav imajo za tri intenzivne oddelke na voljo le dva. Vovko je dejal, da so razvili več občutka za spopadanje z boleznijo. So pa nekatere stvari, ki jih še vedno ne razumejo. Denimo, zakaj pacienti potrebujejo "konjske odmerke zdravil za spanje". 

Delo pod polno zaščito

Zdravstveni delavci na intenzivnih enotah se testirajo po potrebi. Vovko se je testiral 15-krat in prav tolikokrat je bil negativen na okužbo. To gre pripisati strogemu izvajanju zaščitnih ukrepov in zaščitni opremi. "Vsi smo 100-odstotno vedno v kirurških maskah. Če grem nekaj pojest, se umaknem." Kar zadeva delo z bolniki, imajo jasna pravila. "Na intenzivni enoti je možnost, da nastanejo aerosoli, zato moraš imeti zaščito, ki preprečuje vnos aerosolov, kar pomeni vsaj FFP3-masko in zaščito oči. Ko smo v enoti od tri do štiri ure, imamo plinske maske ali 'skafandre', ki nam prefiltrirajo zrak. Nosimo tudi zaščitni plašč in rokavice. Ves čas se razkužujemo."

Okužb med osebjem praktično ni bilo. V spomladanskem valu se je okužila zdravnica. "Trudimo se, da ne zbolimo, ker vemo, da bodo, če bomo mi zboleli, nastale hude težave za bolnike."

Vsa varovalna oprema seveda povzroča velik napor za zdravstveno osebje, je povedal Vovko. "Težko je, ker ne moreš na stranišče, ko bi hotel iti. Ker si žejen in imaš suha usta, vendar ne moreš piti. Delaš ogromno, ne počivaš. Vse skupaj je tudi psihološki zalogaj. Zadeve te ganejo."

Novi koronavirus ni več takšna neznanka, kot je bil v spomladanskem času, vendar je zdaj strah pred neznanim v drugem valu epidemije zamenjala tesnoba ob dejstvu, da so zaradi pritiska vse večjega števila bolnikov na kadrovsko podhranjene bolnišnice slovenskemu zdravstvu napovedani še težji in napornejši časi. Vprašanje pa je, koliko kondicije je zdravstvenim ustanovam na pragu zime še ostalo za boj s covidom-19.