'V teh pandemskih časih si rdečo šminko nanesem doma'

Pandemija je vplivala na čisto vsak vidik naše družbe. Ljudje se manj družimo, mnogi delajo od doma, sestanki potekajo prek videoklicev. Z zaščitno masko zakrivamo večino obraza, zato mnoge ženske ne vidijo smisla, da si še naprej ličijo celoten obraz. Industrija ličil je tako v lanskem letu zabeležila drastičen upad prodaje pudrov, rdečil za ustnice in nekaterih drugih ličil, po drugi strani pa se je podvojila prodaja ličil za oči, obrvi in trepalnice. 

O tem, kako je pandemija vplivala na naš odnos do ličenja, smo se pogovarjali z umetnico ličenja Tanjo Vojnović, ki kot otrok ni sanjala o tem poklicu, pač pa je mislila, da bo profesionalna plesalka. Njena poklicna pot je vodila od farmacije, turizma in dela na radiu do make-up artistke. Ker je umetniška duša in rada raziskuje, v svojem delu uživa. Kot pravi, ima rada lepoto, rada ustvarja in dela z ljudmi. Zato se je našla v tem poklicu, saj delo make-up artista vse te elemente združuje. 

Kako je pandemija covida-19 vplivala na uporabo šminke in na trende? Nenazadnje smo več doma, zunaj nosimo maske in s tem zakrivamo velik del obraza …

Sama sem bila kar malo žalostna, ker obožujem šminko. Stranke, prijatelji in sodelavci me poznajo po živo rdeči šminki. V teh pandemskih časih si jo včasih nanesem doma. Kar tako, zakaj pa ne. Konec koncev ljudje delajo doma, prek Zooma in tudi za Zoom se je treba urediti. To nam da neko rutino, ki bi jo morali obdržati tudi v teh težkih časih, ki bodo (upam) kmalu za nami. Malo več poudarka pa je seveda na obrveh in očeh. Spomnite se žensk iz arabskega sveta. Ker svoje lepote ne morejo pokazati, lahko izstopajo oči. Potovala sem tudi po arabskem svetu in priznam, da so njihove oči res lepe, ko si jih naličijo. 

Kako pa se umetniki ličenja spopadate z ukrepi zaradi novega koronavirusa? So prepovedi močno posegle v vaše delo? Kaj sploh lahko delate v tem času?

V teh časih so storitve za stranke žal zelo omejene oziroma jih ne smemo opravljati. Dela se v produkciji. Snemajo se reklame, fotografiranja, oddaje, filmi so sicer tudi omejeni zaradi večjega števila ljudi na setih. Število se seveda omejuje. Vse te aktivnosti pa so seveda zelo nadzorovane, negativni testi na setu, zaščitna oprema (maske, vizirji), čisti, razkuženi pripomočki in ličila so nujni. Make-up artisti resnično pazimo na higieno, delamo namreč s kožo. Ne želimo širiti bakterij na obraz. Vsak profesionalni make-up artist bi se tega moral zavedati. Odgovornost vsakega je, da poskrbi za varnost osebe, ki jo liči, in svojo varnost. Zato mora imeti dovolj čopičev, pripomočkov za enkratno uporabo, skrbeti za razkuževanje rok in čopičev, pravilno uporabo izdelkov. Vse to je treba vključiti v svoj delovni proces. 

S kom vse ste doslej sodelovali?

Kar nekaj projektov je bilo, ki so mi res ostali v spominu: od resničnostnih oddaj, nanizank, modnih fotografiranj. Mercedes Benz Fashion Week je recimo en projekt z modnih brvi. Odličen projekt, ki ga žal ni več, a upam, da bo lahko spet nekega dne ugledal modne brvi. Organizatorji se res trudijo in cenijo delo, ki ga opraviš. Sodelovala sem tudi z znanim top modelom iz devetdesetih, Wernerjem Schrayerjem. Moja generacija se ga bo spomnila iz reklame za Hugo Boss za moški parfum. Lepo je bilo sodelovati tudi s Severino za njen videospot Magija. V spominu mi bo ostala gledališka igra "To jabolko, zlato", ki jo je režiral Primož Ekart. Prav tako mi bo v spominu ostalo tudi snemanje za Make-up Designory, ko smo delali projekt Art of Illusion, v katerem je nastopil igralec Jure Henigman, v sklopu katerega sva z Vanjo Djuran uporabili tudi posebne specialne efekte make-upa. Kar nekaj prigod je s tega snemanja. En lepših projektov je bil tudi dokumentarec v petih serijah z National Geographicom in Prado, ki je prikazal reciklažo in ponovno uporabo. Peto epizodo sta vodila mlada ameriška obetavna pesnica Amanda Gorman in Arthur Huang.

Ko ste ravno omenili Amando Gorman, mlado pesnico, ki smo ji lahko prisluhnili na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna. Kako se je zgodilo to sodelovanje in kakšna je bila izkušnja? 

Večji projekti, kot so snemanje reklam, filmov in podobno, gredo vedno prek produkcij. Glavni akterji pred pričetkom ne stopijo v kontakt z ostalo ekipo. Tako je bilo tudi pri snemanju dokumentarca za National Geographic. V kontakt z Make-up Designory je stopila produkcija iz Londona, ki je bila v navezi s slovensko produkcijsko hišo. Tako so me izbrali za sodelovanje pri projektu. Gospodično Amando Gorman sem srečala en dan prej, ko je bilo treba pogledati kostumografijo in doreči ličenje. Ker je šlo za dokumentarni film, je bil make-up res minimalen in naraven. Samo snemanje je trajalo ves dan, od zgodnjih jutranjih ur do večera. Bili smo na Bledu, v Ajdovščini in Ljubljani. Amanda je res neverjetna in izjemno inteligentna oseba. Preprosta in skromna, hvaležna. Priznam, da sva se zabavali na snemanju in poklepetali. Izmenjali sva si tudi fotografije s snemanja. Pred tem Amande nisem poznala. Seveda sem doma pogledala, kdo je, in odkrila, da je zelo uspešna študentka Harvarda in bomo zanjo še slišali.

In niste se motili. Kako pa je bilo videti sodelovanje s hrvaško zvezdnico Severino? Vam je pri ustvarjanju prepustila proste roke ali ste morali slediti določenim zahtevam? 

Severina je velika zvezda in točno ve, kaj hoče. Kot se za take estradnice spodobi, ima svojo ekipo, ki vedno skrbi za njen videz. Smo pa z mojo ekipo poskrbeli za preostalo plesno ekipo, ki je sodelovala v videu. Delali smo dva dni, po 12, 13 ur. Seveda v tem času tudi spremljaš, kaj in kako delajo ostali, in se iz tega tudi učiš. Tudi Severina se mi je zdela preprosta. In tudi ena redkih, ki se je osebno prišla zahvalit za opravljeno delo in sodelovanje. 

Kaj je bil doslej vaš največji izziv?

Vsak projekt je po svoje izziv. Pri vsakem je treba dati od sebe 110 odstotkov. Morda recimo ta, ko smo s top modelom Wernerjem Schrayerjem delali reklamo za BMW kabriolet. Režiser si je zamislil, da bo avto z veliko hitrostjo peljal po cesti. V avtu bo dvojnik, ki ima izkušnje s hitro vožnjo in mora biti seveda videti tako kot glavni igralec. Ker pa je bil igralec brez las oziroma je bil pobrit, je bilo treba uporabiti lasuljo. Najprej smo imeli test. V sobi smo bili režiser, oba igralca, produkcija in jaz. Poskusili smo lasuljo in je bila super, le malo smo jo morali postriči. Izziv pa je bil, ko sem na testu videla, da bo avto res peljal hitro. Čez misli mi je švignilo, kaj pa, če lasuljo odnese? Razmišljam, razmišljam. No, saj lepilni trak za lasulje sem imela s seboj, pa vendar. Razmišljam dalje in ugotovim, da bi mogoče tehnična ekipa imela laks. Na srečo ga je imela. Tako sem lasuljo dodatno zavarovala še z laksom, da je le ne bi odpihnilo. In je ni. (smeh). 

Ste se pri svojem delu srečali tudi s pripravo maske s protetiko? Vas to področje zanima?

Področje me zanima, vendar je Slovenija premajhna za to. Tudi s finančne plati. Sodelovala sem pri nekaj projektih, v sklopu katerih smo uporabili protetiko in specialne efekte. Tudi reklame za recimo zobne ščetke zahtevajo nekaj tega znanja. Potrebni pa so tudi raziskava, gledanje različnih tehnik, spremljanje velikih in znanih mojstrov, ki so strokovnjaki na tem področju. Rada tudi sedim kot model za razne specialne efekte. S te strani se učiš, kako se počuti tisti, ki mora to masko nositi. In ja, priznam, da se lahko zelo vživim v te like. 

Kaj je pri tovrstni maski najpomembneje?

Odvisno za kak karakter oziroma lik gre. Lahko so samo praske, ki morajo biti zelo realne. Za tako delo moraš kar nekaj časa presedeti za računalnikom in iskati resnične fotografije. Včasih težim prijateljem, da naj poslikajo in spremljajo, če se jim naredi modrica. Pri specialnih efektih se moraš tudi pravočasno ustaviti z delom. Lahko te zanese in potem zadeva ne bo videti realno. Pri protetiki je treba biti natančen pri nanosu kosa in nežen pri odstranjevanju. Pri filmih pa seveda vedno opazujem detajle. 

Družbena omrežja in YouTube so polni amaterskih (in profesionalnih) umetnikov ličenja, ki v posnetkih delijo navodila za ličenje za različne priložnosti. Je v tem svetu težko izstopati? Konkurenca se zdi iz dneva v dan večja.

Velikokrat gre tukaj tudi za to, koliko financ imaš, da plačaš, da izstopaš. Tistih pravih make-up artistov boste na teh kanalih videli bolj malo, ker tega nimajo časa početi. Morda se kdo od profesionalcev odloči za to, ker mu je trg bližji (najstnice, ljubiteljice ličenja). Biti moraš tudi človek za tovrstna omrežja. Profesionalni make-up artisti delajo pri projektih, ki trajajo po 12 ur ali več, in res ni časa še za snemanje takšnih videov. To vzame precej časa. 

Še pred desetletjem je bilo ličenje dokaj preprosto oziroma je bila osnova dobra maskara, puder, morda še kakšna barvica in rdečilo za ustnice. Danes se je industrija tako razvila, da je izdelkov vse več, vsak od teh pa potrebuje svoj lasten čopič ali kakšen drugi pripomoček. Kdaj se je zgodil ta 'prelom' pri ličenju?

Če govoriva o nekem 'bumu', bi rekla, da se je zgodil takrat, ko so omrežje preplavile 'influencerke', ko so ličila postala cenovno dostopnejša. Influencerji so sicer bili že v 20. letih prejšnjega stoletja, ko so na trg prišle umetne trepalnice, recimo. Takrat so bile influencerke filmske zvezde. Danes je influencer lahko vsak, ki ima občutek za video, za marketing. Ni pa nujno, da obvlada make-up.

Prav na družbenih omrežjih se širijo različni trendi pri ličenju. Denimo, tudi britje obraza, s katerim ženske odstranijo tiste v bistvu skoraj nevidne, puhaste dlačice, ki prekrivajo vsak obraz. S tem naj bi bil nanos ličil lepši. Se ta trend z vidika ličenja priporoča ali odsvetuje? 

Dlake so na obrazu z razlogom, da nas varujejo pred različni bakterijami, drobnimi delci (obrvi, trepalnice). Živimo v svetu kapitala, pozabili smo na preproste stvari, pomembno je, da smo ženstvene, brez dlak. Dlake so za moške. Ampak tudi moški si jih odstranjujejo. Starejši, kot smo, več puhastih dlačic imamo na obrazu. Mnenja sem, da si jih ni treba odstraniti, saj so svetle. S pravilno tehniko ličenja njihovo vidljivost celo zmanjšamo.

Britje nam dlačice ojača, laser je primeren za temnejše dlačice. Ženske nikoli ne bomo imele toliko dlak kot moški, razen če je povečana dlakavost na obrazu povezana s hormoni. Takrat bi se raje obrnila na strokovnjake, šele potem na različno odstranjevanje.

Kakšna pa je bila vaša pot, kako nekdo sploh postane make-up artist? 

Kot otrok sem se velikokrat dolgočasila. Iskala sem nove izzive. Preizkusila sem šport, ples, glasbo. V prostem času sem veliko risala. Ker sem radovedna oseba, vedno poskusim kaj novega. Verjetno sem ena redkih umetnic ličenja, ki ni sanjala o tem poklicu. Mislila sem, da bom profesionalna plesalka (smeh). Ni me strah izzivov in to je morda bil eden od razlogov, da se preizkusim tudi v ličenju. Nekateri si želijo postati make-up artist, nekateri se iščejo in po šolanju vse opustijo. 

Delo make-up artista je trdo delo. Ni dovolj tisto, kar se naučiš v šoli. Učenje je vsak dan. Šele ko se šolanje konča, se učenje začne. Izobraževanje pa je pomembno na vseh področjih. Gledanje videov na YouTubu ni dovolj. Tudi srčni kirurg ne gleda videa na YouTubu in se iz tega uči operacije na odprtem srcu, kajne? Potem bi bili vsi vse. Vsi pa nismo za vse (smeh).

Biti make-up artist je lepo delo, ker ljudem nekaj daš. Polepšaš jim dan, dvigneš samozavest. Nekateri so za to res hvaležni.