Ljudje, ki premlevajo v nedogled, nagnjeni k perfekcionizmu: Vse to je povezano s sramom

"Le kdo bi si mislil, da inteligentni ljudje trpijo in so nesrečni? Vendarle pa k meni na terapijo prihajajo ljudje, ki se pritožujejo, da preveč razmišljajo. Pravijo, da jim možgani ne dajo miru niti ponoči. Dovolj imajo dvomov, vprašanj, preveč budne zavesti in ostrih čutov, ki jim ne uide nobena podrobnost. Radi bi se malo odklopili, želeli bi se sprostiti," v uvodniku knjige Kako razmišljati manj: Za vse, ki premlevajo v nedogled piše avtorica Christel Petitcollin, francoska psihoterapevtka.

O ljudeh, ki 'razmišljajo preveč' in tistih, ki svojih misli ne morejo ustaviti, vseh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, smo govorili s psihoterapevtko Natašo Berdnik.

Dandanes smo ljudje z vseh strani bombardirani z informacijami. Se naše misli sploh kdaj lahko umirijo?

Res je, da smo bombardirani z vseh strani in so naši možgani nenehno v akciji. Vendar ne morem mimo dejstva, da spregovorim o tem, da sta um in telo dva pola našega fizičnega bivanja na Zemlji. Nobeden od njiju ni slab ali dober in samo takrat, ko lahko balansiramo med obema, lahko delujemo celostno. Težava nastane, ko smo ’zataknjeni’ v enem ali drugem. Um in telo vplivata drug na drugega. Misli vplivajo na občutke v telesu, in občutki v telesu vplivajo na naše misli. To je dvosmerni proces, ki je tako subtilen, da ga ni mogoče ločiti. Všeč mi je prispodoba psihoterapevta G. Mate, ki pravi, da so možgani kot centralni računalnik, ki nenehno sprejema informacije od zunaj – iz okolja, ter od znotraj – iz telesa. Vendar več informacij prejmemo od znotraj kot iz zunanjega sveta, te informacije iz telesa pa vplivajo na dojemanje sveta okoli nas. Na podlagi naših preteklih izkušenj, dogodku ali osebi pripišemo pomen, ki nato vpliva na naša čustva in ta na naše vedenje. 

V angleščini obstaja izraz 'overthinking/overthinker', kako bi to poimenovali v slovenščini?

Morda me bo kakšen slavist popravil, besedo overthinking si razlagam kot pretirano razmišljanje o nečem. Da je to način, kako oseba deluje in se sooča z življenjskimi situacijami.

Kakšne so karakteristike teh ljudi, kaj pomeni, če posameznik preveč razmišlja? Verjetno se vsakemu zdi, da nenehno razmišlja nekaj ...

Razmišljanje samo po sebi ni težava, temveč to nastane takrat, ko razmišljanje postane kompenzacija za čutenje, ko se z razmišljanjem izklopim, da mi ni treba čutiti. Posameznik, ki je živel v zelo nepredvidljivem okolju, kjer je bilo prisotnega veliko stresa, kritike, negotovosti in zlorabe, je že zdavnaj odrezal svoje telesne občutke, da je lahko čustveno preživel. Zato ta čustveni manjko nadomesti tako, da okrepi nek drug del. Ker delujemo na različnih nivojih, fizičnem, čustvenem in duhovnem, deficit na čustvenem nivoju lahko prične kompenzirati s fizičnim videzom in močjo, ali pa z izrazito duhovnostjo. Kognitivna sposobnost razmišljanja, predvidevanja in prilagajanja je posamezniku pomagala, da se je v nepredvidljivem okolju adaptiral.

Williams in Penman govorita o pripisovanju pomena dogodkom in osebam, ki lahko ustvari in povečuje naše dobro počutje, ter tako nastane pozitiven krog. Obstaja pa tudi negativni krog, ko zaznamo nevarnost, telo postane napeto in se odzove z reakcijo bojuj se ali zbeži, ki ni zavestna in um ne razlikuje, ali prihaja nevarnost iz okolja ali iz telesa. To pomeni, da ne loči med nevarnostjo, da nas lahko povozi avto ali pa je to boleč spomin iz preteklosti. Telo se ob grožnji napne in pripravi na akcijo, vse ostale funkcije so sekundarne. Ti sprožilci so lahko zelo majhni, subtilni, ker so povezani s čustvi, ki segajo v preteklost. Ko se počutimo napete in ogrožene, naš um išče po spominu za preteklimi podobnimi izkušnjami in alarm ne sproži samo trenutnega strahu, ampak tudi pretekle in prihodnje skrbi. 

Kako težko je ljudem, ki preveč razmišljajo, ljudem, ki morajo imeti vse pod kontrolo, ljudem, ki opazijo vsako malenkost na vsakem svojem koraku?

Z obsesivnim razmišljanjem poskušamo ustvariti iluzijo, da imamo stvari pod nadzorom, ker nam to daje občutek varnosti. To je preživetveni mehanizem, s katerim si poskušamo zagotoviti, da bomo razumsko predvideli vse možne scenarije, ki bi nas lahko ogrozili. Hkrati pa nas to premišljevanje oropa prisotnosti v sedanjem trenutku. Ljudje mi pogosto pripovedujejo, kako močno jih obremenjuje vse našteto v vašem vprašanju. Pri tem bi želela opozoriti na to, da nas kompulzivna potreba po tem, da bi strah ali stres pojasnili ali pregnali, dela še bolj utrujene. To pa zato, ker so to naša občutja, ki jih ni mogoče rešiti, ampak samo čutiti. Šele takrat, ko smo zmožni priznati njihov obstoj in jih ne poskušamo popraviti, pojasniti ali se jih znebiti, se bodo spremenili, saj pridejo in odidejo kot val. Bolj se temu valu upiramo, dlje vztraja. Bolj smo pretočni, lažje reguliramo občutke vznemirjenosti in umirjenosti. Čustva in občutki pridejo in gredo in niso problem, temveč posledica – simptom, ki ga ni mogoče reševati na razumski ravni. Zato so vprašanja: kaj je narobe z mano, kaj delam narobe, ali kaj ta utrujenost pomeni, kontraproduktivna, samodestruktivna in vzbujajo sram, da je z nami nekaj narobe.

Kako si lahko pomagajo? Kako umiriti misli?

Mislim, da bi bilo v veliko pomoč že preoblikovanje zgornjega vprašanja na način: 'Čemu služi moje obsesivno razmišljanje?' ali 'Čemu se želim izogniti s pretiranim razmišljanjem?'. V naših možganih se dnevno poraja več tisoč misli in vse to umiriti, bi pomenilo, da delamo proti temu, kar je funkcija našega uma. Naš analitični um poskuša rešiti vrzel med tem, kje smo, in tem, kjer bi želeli biti. Zato nam tuhtanje ne pomaga pri reševanju čustvenih težav, ker je analitični um vir teh težav. In če gremo korak dalje, naš um zmore veliko več, to je opazovati, kaj razmišljam, kaj čutim, kaj počnem – to zavedanje nam daje možnost, da se z mislimi, čustvi in vedenjem ne identificiram, temveč ga zmorem opazovati. To opazovanje presega razmišljanje, v naše življenje pa prinese čudenje in radovednost. Zavedanje je ključ, da pogledamo na življenje iz drugega zornega kota – od znotraj navzven, brez presojanja, obsojanja, vrednotenja. Šele tako lahko resnično vidimo svet tak, kakršen je, in sprejmemo sebe takšne, kakršni smo. Če ste opazili, da veliko razmišljate, potem angažirajte svoj um, naj prične raziskovati emocije.

So ti ljudje nagnjeni tudi k perfekcionizmu?

Perfekcionizem je povezan s sramom. Če sem prej govorila o sprejemanju sebe, potem je druga skrajnost – zavračanje. ’Nisem dovolj’ dobra, lepa, zanimiva, pametna … Sprejemanje in zavračanje sta prav tako nasprotna pola našega doživljanja. Sprejeti nekaj ali nekoga pomeni, da ne poskušam spreminjati, popraviti, temveč samo opazujem. Ne vrednotim kot dobro ali slabo. Ko pričnem presojati, obsojati, vrednotiti, so to oblike zavračanja – izključevanja. Ko govorim o svojem občutku ’nisem dovolj ...’ ali ’jaz sem preveč …’ stara, debela…, potem zavračam – izključim del sebe. In ravno ta notranji govor, da nisem dovolj, v meni sproža sram. Sram je neprijetno čustvo in v telesu sproža neprijetno fizično bolečino, pred katero se zaščitim tako, da pričnem razumsko nadzorovati, predvidevati in početi vse, da bi bila popolna, da bi se izognila okoliščinam, ljudem, situacijam, ki bi lahko izzvale to bolečino. In tako se srečamo s perfekcionizmom, ki postane osebnostna lastnost, za katero je značilno, da oseba stremi k brezhibnosti, postavlja pretirano rigidne standarde o uspešnosti, videzu, izobrazbi … Za te osebe je značilna pretirana kritičnost. 

Seveda lahko imamo na enih področjih svojega življenja bolj intenzivne občutke nezadostnosti kot na drugih. Tam, kjer je bila oseba deležna visokih zahtev in pričakovanj, ter nizke podpore, da bi za to razvila potrebne veščine, tam je prisoten občutek nezadostnosti – sramu: "Ker ne zmorem osrečiti drugega, se zaradi tega počutim nezadostno, neuspešno, neumno, nesposobno, ne dovolj dobro ..." Oseba poskuša kronično nadzirati okolje, nagnjena je k pretiranemu redu, manjka ji fleksibilnosti, zaprta je za vsakršno novost, da bi stvari počela na nov način. Vse to vedenje je namenjeno izogibanju bolečine, ki jo sprožajo neprijetni občutki sramu, žalosti, jeze, prezira, gnusa ...

Kako je z odnosi teh ljudi? Predstavljam si, da jim je težko, če preveč razmišljajo, se ne prepustijo toku ...

Za vzpostavljanje bližine, pristnega in iskrenega odnosa so potrebni pristni in iskreni ljudje. V iskrenih odnosih se lahko sproščeno izražam, dovoljeno je delati napake, ker se iz njih učim. Na kratko bi rekla, da sem ’jaz lahko jaz’. V odnosih, kjer so prisotni zasramovanje, kritiziranje, nespoštovanje, pa se umikam, zaprem in skrivam prizadeti del sebe, ker verjamem, da ’nisem dovolj dobra in je z mano nekaj narobe’. Zaradi teh bolečih občutkov ’odrežem telo’ in pričnem razumsko predvidevati, razmišljati, kako lahko ugajam drugim, da me ne bodo več poniževali, zasramovali, zasmehovali, ampak me bodo imeli radi. Posledično nimam stika s svojimi potrebami in željami, počutim se prazno. In ker nimam stika s seboj, ga tudi ne zmorem z drugimi ljudmi. Nadenem si masko pridne punčke, marljive delavke, nezahtevne žene, dobre sosede, pod katero ta ne dovolj dober del sebe skrivam pred drugimi in jim ne pustim blizu, ker bi lahko videli, kakšna v resnici sem (’da je z mano nekaj narobe’), in zato v takšnih odnosih ni bližine. Poveževa se lahko samo pristna, ranljiva in avtentična jaz, s pristno in avtentično ti. Z masko, ki jo kažem svetu, se ni mogoče povezati, zato so tudi odnosi prazni.

Kjer je v sistemu (družinskem ali službenem) veliko skrivnosti, tem, o katerih se ne govori, je tudi veliko sramu, poniževanja, nespoštovanja, vzvišenosti, izkazovanja moči, hkrati pa tudi veliko osamljenosti, zapuščenosti, prezrtosti in praznine. Vsaka dinamika v odnosih se najprej odvija v nas samih.

Kaj pa depresija oz. negativni občutki? Se lahko ti ljudje 'zaciklajo' v svojih mislih in v sebi potencirajo določene občutke?

Raje bi uporabila besedi prijetni in neprijetni občutki, saj so vsi del človeške izkušnje in smo celi samo takrat, ko si dovolimo čutiti oboje. Vrednotenje občutkov na pozitivne in negativne nas sooči s sodbo, ki nam sporoča, da je z nami nekaj narobe, ko občutimo negativne občutke, saj to pomeni, da smo slabi, zamorjeni, negativci, ki jih nihče ne mara. Biti ’pozitiven’ je v družbi zelo cenjeno, takšni ljudje so priljubljeni, hkrati pa je pozitivna usmerjenost lahko pobeg pred tem, kako se v resnici počutimo. Lastnost depresivnih je (med drugim) močan notranji kritik, ki je zelo agresiven. Ta agresija pa je destruktivna, saj je obrnjena vase in ne navzven v postavljanje zdravih meja. Vsa ta kritika vzbuja neprijetne občutke sramu, žalosti, prezira, gnusa, zaradi katerih se depresivni odmaknejo od ljudi. ’Ne želim, da me vidijo tako; nisem za nobeno rabo; nisem sposobna; ne zmorem …’ Na ta način oseba sporoča ne, ne bom, nočem, dovolj, a žal na disfunkcionalen način. Z umikom se tudi odreče moči in prevzemanju odgovornosti zase.

Bi radi še sami kaj dodali?

Pri svojem delu z ljudmi čedalje bolj opažam, da v odnosih manjka bližina. Tudi sama sem prehodila dolgo pot odkrivanja in učenja, kako sem si nezavedno preprečevala bližino. Zato v sodelovanju s portalom Moj psihoterapevt pripravljamo online program, ki je namenjen spoznavanju lastnega ljubezenskega zemljevida in podpori pri razvijanju čustvenega slovarja, ki je potreben za ustvarjanje intimnosti in bližine. Namenjen je spoznavanju čustvenih strategij, ki smo jih prinesli v odrasle odnose in nam preprečujejo, da bi iskreno ljubili in bili ljubljeni.