V najlepšem kozjanskem sadovnjaku leta: Šest ton jabolk brez kemije

Kar nekaj jih bogato obrodi tudi v sadovnjaku Darje in Franca Vrenka. Ta je bil letos razglašen za najbolj skrbnega lastnika travniškega sadovnjaka. Videz takšnega sadovnjaka je precej drugačen od sadovnjakov za intenzivno pridelavo. Njegova posebnost so velika in visoka radodarna sadna drevesa. Ta pa zahtevajo svoj prostor – vsaj osem do 10 metrov na vsako stran. Zato imajo mogočne krošnje in debla, ki krasijo kozjansko krajino, domačine razveseljujejo z okusnimi plodovi, hkrati pa nudijo zavetje številnim vrstam živali. 

V najlepšem travniškem sadovnjaku letošnjega leta

Sprejela sta nas v svojem sadovnjaku, v katerem na visokih drevesih le še tu in tam sameva kakšna 'jabka'. Kot pojasnita, so okrogli sadeži letos dozoreli nekoliko prej. Letina je bila dobra, pridelali so okoli šest ton jabolk, ki so jih za predelavo brez težav odkupila lokalna podjetja. Kozjanska jabolka najpogosteje na mizah lokalnih gostinskih ponudnikov namreč pristanejo v kozarcih osvežilnega soka, ki razvaja brbončice, pripovedujeta. In povpraševanje je vedno večje, sta zadovoljna. 

Nedavno sta se okitila tudi s titulo carjevič leta 2024. Franc, ki je zbral največ točk med 14 ocenjenimi lastniki sadovnjakov, s svojo družino že desetletja skrbi za travniške sadovnjake, kjer ohranja avtohtone kozjanske sorte sadja. Kot je ocenila komisija, ki podeljuje prestižni naziv, s svojo predanostjo kmetovanju in ohranjanju narave prispeva k biotski raznovrstnosti ter ohranjanju kozjanske krajine. No, kljub temu, da je carjevič daleč najbolj priljubljena in poznana sorta med kozjanskimi jabolki, on najraje ugrizne v kanadko, pove. 

Z ženo sta leta 2021 na tem s soncem radodarnem območju Vrenske Gorce zaradi odmirajočih sadnih dreves in vinske trte vzpostavila nov travniški sadovnjak in 23 let pozneje se tu na več kot 1,3 hektarja bohotijo tradicionalne sorte jablan, hrušk, češnje, orehi, lešniki, naštevata. Na vrhu Griča je predvsem želel ohraniti avtohtone in tradicionalne kozjanske sorte sadja, ki so jih imeli od nekdaj na kmetiji. Skoraj vsako leto s sadnimi drevesi dopolnjuje sadovnjak. 

Da so drevesa dosegla polno rodnost, je torej trajalo okoli 20 let. Zdaj jima uspeva vzorno skrbeti za sadovnjak, pri obiranju jabolk pa jima, če je treba, na pomoč priskoči cela družina, pripovedujeta. Ponosna sta na veliko prednost tako pridelanega sadja. Je popolnoma brez škropiv, saj so tradicionalne sorte jabolk bolj odporne tako na škodljivce kot na naravne nesreče. Kot pripoveduje Franc, se drevesa na nek način kar sama učijo, kako se zaščititi.  

Da se tudi brez kemije 

"Premalo je poznano, da je možno še kaj pridelati brez kemije. Širša javnost velikokrat še vedno ne pozna razlike med sadjem iz intenzivne pridelave in visokodebelnih travniških sadovnjakov. Sadje iz takšnih sadovnjakov je neškropljeno, ni enakih oblik in velikosti. Ravno zato, ker ni tretirano in v skladišču ni obdelano s kemičnimi sredstvi," pojasnjuje sodelavka Kozjanskega parka Barbara Ploštajner. Kot dodaja, gre za tradicionalne in avtohtone sorte, ki seveda ne potrebujejo tretmaja s kemijskimi in fitofarmacevtskimi sredstvi kot sorte v intenzivnih nasadih. Povpraševanje po takšnem sadju narašča, še vedno pa veliko sadežev marsikje ostane na tleh, opažajo. 

Jabolka niso škropljena in so po sortah raznovrstna. Vsaka ima zato malce drugačen okus in toliko sort ponuja pravo igrišče za eksperimentiranje. To je potrdila tudi Vrenkova, ki razkrije, da se pri pripravi svoje odlične jabolčne pite večkrat poigra z različnimi vrstami jabolk. In vsaka poskrbi za drugačen okus peciva. Nekatera dodajo kislino, nekatera kasneje oksidirajo, razloži. Kot pojasni Ploštajnerjeva, je raznovrstnost sort jabolk tolikšna, ker včasih ni bilo toliko hrane in so sorte vzgajali z namenom, da so imeli sadje zagotovljeno skozi celo leto. Precej jabolk so včasih prodali tudi v obliki domačega jabolčka, se spominja.  

Čeprav takšnih sadovnjakov ne škropijo, je z njimi vseeno precej dela in truda. Treba ga je obrezovati, višina dreves je namreč šest, sedem metrov, tudi osem metrov, zato je obrezovanje zahtevnejše kot v intenzivnem sadovnjaku. Vzdrževati  je treba tudi travnik pod drevesu, ne smemo pustiti, da se zaraste. Poseben izziv je tudi obiranje – na visokih lestvah in s pomočjo obiračev, opisuje Ploštajnerjeva.   

Nekoč vir preživetja, danes pomembni za preživetje številnih vrst živali

"Nekoč je imela vsaka hiša svoj sadovnjak, saj je ta predstavljal vir preživetja," se spominja. Potem pa je prišel čas intenzivne pridelave, zato so se številni odločili, da sadovnjake podrejo, omogočijo dostop s stroji in si tako olajšajo delo. Na drugi strani pa se je pojavil tudi trend zaraščanja. Sčasoma pa se je izkazalo, da je to imelo negativne posledice na tamkajšnji bogati živalski in rastlinski svet.  

"Znani smo po biotski pestrosti in ta je prav v travniških sadovnjakih po gričevnatih in hribovitih delih parka. V višjih predelih pa se raztezajo po biodiverziteti izjemno suhi travniki. Ti so znani po orhidejah in metuljih," opisuje Ploštajnerjeva. Travniški sadovnjaki, ki so razglašeni kot varovano območje Nature 2000, dajejo pomembno zavetje pticam. Krošnje so namreč primerne za spletanje gnezd, kjer se sadovnjak obreže, lahko nastajajo dupla za duplarje. Spodaj pa je običajno travnik, ki je košen namesto štirikrat enkrat do dvakrat letno ali pa se košnja meša s pašo. Na takšnem travniku je biotska pestrost dosti večja, tam živijo številni metulji, opraševalci, razne žuželke in to naredi nepogrešljivo medsebojno povezavo, razloži Ploštajnerjeva. 

Tudi posebnost sadovnjaka Franca Vrenka so drevesni očaki z dupli, ki nudijo dom številnim pticam, kar dodatno bogati naravno okolje. Kot pripovedujeta zakonca, pa v njihov sadovnjak velikokrat priskakljajo tudi zajci in srnjad. Številne živali si tudi pozimi tam iščejo hrano, dodajata. Že od otroštva je Vrenko navdušen nad naravo, gozdom in sadnimi drevesi. V veliko veselje mu opazovati malo uharico, ki živi v duplu stare tepke, ali smrdokavro, ki se je skozi poletje pogosto posladkala s plodovi fige ob hlevu, pripoveduje. 

"Leta 1999 je Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije naredilo popis ptic in izkazalo se je, da so za ptice travniški sadovnjaki izjemno pomemben življenjski prostor. Med njimi je veliko ptic, ki spadajo med redke oziroma zelo ogrožene," pove Ploštajnerjeva. Zato so se odločili za spodbujanje obujanja tradicije travniških sadovnjakov med domačini. Tako so se odtlej zvrstile številne aktivnosti, med njimi najbolj znana prireditev Praznik kozjanskega jabolka, ki se je je po domače prijelo ime kar 'Jabka'. In kot ugotavljajo, je bila misija uspešna.  Prireditev pa je letos dobila tudi posebno priznanje: nagrado Natura 2000 v kategoriji komunikacijske akcije. 

'Ljudje so se identificirali s sadjem' 

"Pri domačinih smo krepili zavest pomena sadovnjakov – ne le naravnovarstvenega, ampak tudi kmetijskega in ekonomskega, ter da so  pomemben vir zdrave prehrane. Pomembno je, da spomin, kako se sadovnjaki vzdržujejo, ne zbledi," izpostavlja sogovornica. 

Zato so med drugim vzpostavili tudi kolekcijski sadovnjak, ki obsega 126 sort jablan in 60 sort hrušk, v katerem je genetski material tradicionalnih sort na varnem. Število odkritih sort pa z leti še narašča. Vzpostavljena je bila tudi drevesnica tradicionalnih in avtohtonih sort, ki je danes tudi ekološka. Letno pridelajo okoli 3000 sadik in povpraševanje po njih je veliko, lahko bi rekli, da gredo za med: "Ljudje so se identificirali s sadovnjaki, s sadjem. Želeli smo jih spodbuditi, da pospešijo dopolnilne dejavnosti, da bodo lažje preživeli. Vse kaže, da so  v 25 letih prepoznali priložnost ne le v sadovnjakih, ampak tudi na celotnem območju."   

Popis travniških sadovnjakov je še v teku, a kot ocenjuje Ploštajnerjeva, se je, glede na to, da se število sadik iz drevesnice vsako leto proda, število visokodebelnih travniških sadovnjakov povečalo. "Vidimo, da se sadovnjaki dosajajo in da nastajajo čisto novi. V zadnjih letih se veliko izsekavajo tudi vinogradi, namesto njih pa tudi marsikje zrastejo sadovnjaki. Ti sicer zahtevajo veliko truda, energije, dela in znanja, a vinograd terja še bistveno več. Veliko ljudi pa je dandanes zaposlenih, zato v popoldanskem času lažje obvladujejo sadovnjak," pojasnjuje. V isti sapi dodaja, da se je treba zavedati, da je bistvo kozjanske krajine sicer mozaičnost: "Ne želimo si, da bi bila ta posejana le s sadovnjaki. Sadovnjak, travnik, njiva, gozd, mejice – vse te krajinske strukture pripomorejo k tej pestrosti."  

Več kot le sadež 

Na kozjanskem je jabolko že dolgo več kot le sadež, sklene Ploštajnerjeva: "Za ljudi je sadovnjak pomemben kot vir sadja, kot krajinski element. Vrsta dreves okoli domačije predstavlja zaščito pred vetrom in blaži poletno vročino. Vsak rad vidi ptico, ki prileti nad njegovo jablano. Prireditev Kozjansko jabolko pa pomeni povezovanje med domačini in obiskovalci, ki pridejo. Vzdušje na sami prireditvi, ki je vedno bolj priljubljena, je nekaj izjemnega. Domačini pridejo, da se srečajo in družijo. To je zelo pomembno v teh časih, ko je možnosti za srečevanje in druženje vedno manj."  Veseli jih, da je med ljudmi znova v večji meri prisotna zavest o tem, kako dragocenih naravnih zakladov so deležni pred svojimi vrati. Predvsem, da se tega zavedajo že najmlajši. Za njih pripravljajo številne naravoslovne dneve. In kot se spominja Ploštajnerjeva, jo je pri srcu lepo pogrelo, ko si je eden izmed osnovnošolskih otrok med ogledom pisanih travnikov zaželel: "Oh, ko bi le  doma imel takšen travnik!"