'Mama, ne štimajte za Jugoslavijo, kar moram ajnrukat za kralja Petra!'

Med belim in zelenim: med stoletno deželno pripadnostjo v moderni republiki in narodnostnimi težnjami v mladi kraljevini 

A zakaj se je (sicer pretežno slovensko govoreče) prebivalstvo v plebiscitni coni A odločilo za Avstrijo? Propagandna vojna, v kateri so glavno vlogo odigrali plakati, letaki in časopisje, ter boj za glasove se je začel že takoj, ko je bilo jasno, da je prihodnost Koroške v rokah njenih ljudi.

Ti so se znašli na razpotju – predvsem med narodnostnimi težnjami na eni in gospodarskimi na drugi strani. Avstrijska stran je stavila na stoletja dolgo in utrjevano deželno zavest pod geslom "Koroška, svobodna in nedeljiva", strašila je pred gospodarskimi posledicami priključitve h Kraljevini SHS. Spretno je izrabila pomanjkljivosti novonastale države s številnimi nerešenimi vprašanji – sebe je prikazovala kot moderno republiko, kjer se spoštujejo delavske pravice, mlado SHS pa kot "staromodno kraljevino" z vojaško obveznostjo in srbskim (pravoslavnim) kraljem na čelu. Koroško so preplavili s propagandnimi plakati, v svoj prid so znali izkoristiti časopisje. Predvsem pa je bila njihova propaganda bolje organizirana kot jugoslovanska. 

Ta je namreč računala le na narodnostni moment, propaganda je trdila, da ima slovenski narod zdaj končno priložnost, da se reši stoletja trajajočega trpljenja pod Nemci. Avstrijo so prikazovali kot državo, ki je zakrivila vojno, ki mora plačati visoko vojno škodo in je močno zadolžena. Predvsem pa so se naslanjali tudi na vero, kot na primer na letakih z napisi "bog bo sodil". 

Tako kot so bile plebiscitne glasovnice bele in zelene, je bila na številnih plakatih Jugoslavija upodobljena v belem, pogosto tudi kot angel, v nasprotju z 'zelenim hudičem', Avstrijo. A pri tem niso nagovarjali tistega dela slovensko govorečega prebivalstva, ki ni bilo narodno zavedno, prav tako so zanemarili socialne in gospodarske razloge, na kar se je na drugi strani zanašala republika Avstrija.

V tem času so se pojavili tudi slabšalni izrazi in žaljivke na obeh straneh, kot na primer nemčurji, Švabi, švabonje ter krvoločni Kranjci, jugosi in žovnirji. 

Odločitev o usodi Koroške je padla na pariški mirovni konferenci 

Konec prve svetovne vojne je prinesel razpad velikih imperijev, na ruševinah katerih so nastale nove države in z njimi nova podoba Evrope. Na pogorišču nekdanje avstroogrske monarhije so se Slovenci, Hrvati in Srbi, živeči na ozemlju Avstro-Ogrske (znotraj katere svojih narodnih teženj niso mogli uresničiti) združili v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa je obstajala le dober mesec dni, preden se je združila s Kraljevino Srbijo. 1. decembra 1918 je srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđevič razglasil "zedinjenje Srbije z deželami neodvisne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev". In tako je nastala prva Jugoslavija, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. 

A novonastala država, ki so jo južni Slovani desetletja pričakovali, je imela ogromno nerešenih vprašanj – med drugim vprašanje meja, ki so se po veliki vojni določale na pariški mirovni konferenci. 

In prav tu je padla odločitev, da bo usoda Koroške odločena na ljudskem glasovanju oziroma plebiscitu – kar je določila Saintgermainska mirovna pogodba. Kljub temu da so države zaveznice, na čelu z ameriškim predsednikom Wilsonom, ki je v svojih znamenitih 14 točkah zapisal tudi pravico narodov do samoodločbe (prav 10. točka govori, naj imajo narodi v Avstro-Ogrski pravico do samoodločbe), zagovarjale državne meje, ki naj bodo skladne z jezikovnimi oziroma etničnimi mejami. "Ravno pri vprašanju Koroške je pariška mirovna konferenca zapustila lastna stališča," pripoveduje dr. Danijel Grafenauer z Inštituta za narodnostna vprašanja. 

Odločilna so bila stališča t. i. velike četverice (ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, francoskega premierja Georgesa Clemenceaua, britanskega premierja Davida Lloyda Georgea in italijanskega premierja Vittoria Emanuela Orlanda). Medtem ko je Italija podpirala zahteve tedanje republike nemške Avstrije, Francija pa jugoslovanske, je odločilo predvsem stališče Združenih držav Amerike, ki so marca 1919 začele zagovarjati celoto Celovške kotline, češ da gre za geografsko zaokroženo celoto in območje, ki je gospodarsko vezano na Celovec in Beljak. 

Zakaj so Američani spremenili stališče in začeli zagovarjati celoto tega območja in ne skladnosti državnih meja z jezikovnimi, kar je razglašal predsednik Wilson? Grafenauer pravi, da je bil glavni razlog za to ameriška teritorialna komisija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa, ki je konec januarja in začetek februarja 1919 približno deset dni potovala po južni Koroški. "Imela je nalogo, da določi demarkacijsko črto med dvema vojskujočima se stranema." Slovenska stran je privolila, da se na teren pošlje komisijo. A prav ti rezultati so doživeli presenetljive posledice. 

Kljub temu da je bilo sklenjeno, da dognanja te komisije ne bodo na nikakršen način vplivala na mnenje ameriške misije na pariški mirovni konferenci, so ZDA začele marca 1919 zagovarjati celoto kotline. Zakaj? Komisija je namreč potovala v zimskem času in ni obiskala odročnejših vasi, ki so bile popolnoma slovenske, ampak je potovala predvsem po večjih mestih, kot so bili Velikovec, Pliberk, Borovlje ... "Tukaj je bilo nemško govoreče in nemško misleče prebivalstvo prevladujoče," pojasnjuje zgodovinar. 

Plebiscit kot tolažilna nagrada za razpadlo Avstrijo 

Zaradi stališča ZDA, ki so opustile svojo prvotno zamisel o delitvi po črti reke Drave, stališča in interesa Italije, naj sporno ozemlje na Koroškem brezpogojno pripade Avstriji ter se s tem omogoči celoto "Celovške kotline", in stališča Anglije in Francije, ki sta opustili prvotnega o delitvi Koroške in bili zdaj pripravljeni sprejeti ameriški predlog pod pogojem, da se izvede plebiscit, je bila dana možnost Avstriji, da obdrži ozemlje na južnem Koroškem. Prebivalstvu tega območja pa so prepustili, da "svobodno izbira med svojimi gospodarskimi koristmi in med svojimi narodnostnimi težnjami" oziroma "ali hoče ali ne ohraniti svojo pokrajinsko enotnost" ali pa se združiti s Kraljevino SHS. 

Samo odločitev za plebiscit na Koroškem lahko razumemo tudi kot nekakšno tolažilno nagrado za novonastalo Avstrijo, ki je izgubila ogromna ozemlja: Južno Tirolsko, češke dežele ... "Na Koroškem so z možnostjo glasovanja Avstriji omogočili, da si pridobi tudi plebiscitno cono A. Verjelo pa se je, da se bo v coni B pretežno nemško govoreče prebivalstvo odločilo za priključitev k Avstriji," razloži Grafenauer. 

Območje so tako razdelili na plebiscitni coni A in B, vojski sta se morali umakniti vsaka v svojo cono. Pri tem pa je bilo dogovorjeno, da se bo plebiscit sprva izvedel le v coni A, kjer je živelo pretežno slovensko govoreče prebivalstvo. Če bi se cona A odločila za priključitev h Kraljevini SHS, bi plebiscit nato izvedli še v coni B. 

A to se ni nikoli zgodilo. Rezultati ljudskega glasovanja so bili na novonastalo državo Južnih Slovanov porazni. 59,1 odstotka volivcev je glasovalo za priključitev k republiki Avstriji, 40,9 odstotka pa h Kraljevini SHS. 

Od skorajda 70 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva se jih je sicer skorajda 60 odstotkov izreklo za priključitev h Kraljevini SHS. Podatki po občinah pa kažejo, da je območje južno od reke Drave večinsko glasovalo za Kraljevino SHS. "Zanimivo pa je, kar je Republika Avstrija naredila po plebiscitu. Namreč od 18 občin, v katerih so glasovali večinsko za Kraljevino SHS, so nato v 11. spremenili obseg občin tako, da bi izničila večinski slovenski delež v njih. Bile so na neki način kaznovane," doda Grafenauer. 

Od gospodarstva in zvestobe Koroški do vojaške obveznosti in srbske hegemonije

Na izide plebiscita je vplivala tudi propaganda. Dobro organizirana avstrijska stran je poudarjala gospodarsko navezanost tega območja na centre v Celovcu, Beljaku in Velikovcu. "Avstrijska propaganda ni poudarjala narodnostnega momenta, razlike med Slovenci in nemško govorečimi. Poudarjala je predvsem gospodarsko celoto kotline in navezanost tega prebivalstva na gospodarske centre," pripoveduje Grafenauer. 

Dodaja, da so prebivalstvo strašili, na primer, kje bo prodajalo drva ("kaj bo Korošec v Ljubljani prodajal drva?") in kje bo svoje žito prodajalo, Jugoslavija ima ogromna polja, žito je tam cenejše. 

Veliko vlogo je odigrala tudi stoletja utrjevana deželna zavest, avstrijska stran je poudarjala enotnost Koroške in patriotizem z geslom "Koroška, svobodna in nedeljiva" in to, da je zvestoba Koroški pomembnejša od narodnostnih teženj, še poudarja Grafenauer. "Poudarjali so, da bistvo koroškega plebiscita ni odločitev med nemštvom in slovenstvom, odločilna je pripadnost oziroma zvestoba Koroški." Da je Koroška del socialne in napredne avstrijske republike, da bo to glas za mir in visoko nemško kulturo, "ne pa za Balkan, ki pomeni večne vojne, za srbski militarizem". 

"Mama, ne štimajte za Jugoslavijo, ker moramo ajnrukat za kralja Petra." Eno glavnih propagandnih gesel avstrijske strani je tako poudarjalo vojaško obveznost v Kraljevini SHS, medtem ko je v avstrijski republiki ni bilo. 

Da bodo Slovenci na Koroškem ohranili svojo 'spracho' oziroma jezik dalj časa kot tisti v Jugoslaviji, saj jih bo preplavil srbski živelj, so še trdili Avstrijci, pripoveduje Grafenauer, ter obljubljali (na čelu s koroškim deželnim zborom 28. septembra 1920, torej tik pred plebiscitom), da bodo "za vekomaj zavarovali slovenskemu prebivalstvu Koroške njihovo kulturo in jezik ter da ga bodo podpirali kot pri nemško govorečih prebivalcih dežele". "Avstrijska propaganda je bila boljša, imela je na voljo več denarnih sredstev."

Grafenauer pri tem izpostavi tudi, da je bil slovenski narod izredno mlad in neizkušen glede državnosti, Slovenija tedaj še ni imela svoje države, Kraljevina SHS pa je šele nastala 1. decembra 1918. Šele junija 1919 se je v plebiscitni coni A vzpostavila slovenska oziroma jugoslovanska uprava, ki je tako delovala zgolj dobro leto. 

Slovenci na Koroškem imate zdaj priložnost, da se otresete tisočletnega nemškega jarma 

In če se je avstrijska propaganda navezovala in zanašala predvsem na deželno zavest in tradicijo ter gospodarstvo, je jugoslovanska stran stavila na narodnostni moment, "češ, zdaj imate Slovenci na Koroškem priložnost, da se otresete tisočletnega nemškega jarma", razloži Grafenauer. 

Razliko med Avstrijo in Kraljevino SHS so ponazarjali z belo in zeleno barvo, sicer barvi glasovnic na plebiscitu. Bela je v jugoslovanski propagandi simbolizirala nedolžnost in mladost nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj bi bila v nasprotju s 'staro Avstrijo'. 

"Poudarjali so tudi, naj se ne bojijo, da bodo v coni A, ki bo prišla k Jugoslaviji, vse nemčurje in nemško misleče Slovenci preplavili, kar pa ni bilo najbolj primerno, saj so s tem izključevali tiste, ki niso bili najbolj narodno misleči. A po drugi strani dvomim, da bi pozitivna ali nemško mislečim naklonjena propaganda veliko spremenila," poudari Grafenauer. 

Slabše organizirana, zanašala se je le na narodno zavest in premalo odgovarjala na gospodarske skrbi, poleg tega ni znala nagovoriti slovensko govorečega prebivalstva, ki pa ni bil narodno zaveden, bi lahko povzeli pomanjkljivosti propagande Kraljevine SHS. 

Slovenska stran ni bila povsem prepričana o zmagi v plebiscitni coni A, saj so poskusne ocene glasovanja kazale, da bo sicer zmagala, vendar z malo razliko, še razloži Grafenauer. "Narodni sveti in ljudje na terenu so se trudili, a kot kaže, je bila načrtna germanizacija zadnjega pol stoletja in stoletja avstrijskega upravnega aparata dovolj, da rezultata slovenska uprava plebiscitne cone A v enem letu, od poletja 1919 do oktobra 1920, ni mogla nadomestiti ali preseči," dodaja Grafenauer. 

Odločilni volivci socialdemokracije: 'Delavstvo je bilo naklonjeno socialdemokraciji, ki pa je bila nemška'

Kot enega glavnih razlogov, zakaj so bili izidi plebiscita takšni, kot so bili, Grafenauer izpostavi tudi politično ureditev. Narodno vodstvo na Koroškem je bilo namreč v tem času izredno konservativno, katoliško, in na Koroškem se ne vzpostavi socialdemokratski del. Tudi slovensko delavstvo je bilo tako vključeno v avstrijsko socialdemokratsko stranko. "Delavstvo je bilo naklonjeno socialdemokraciji, ki pa je bila nemška. Moral si pristopiti k nemškemu jeziku, in to je marsikdaj pomenilo tudi k nemški kulturi." 

Da se na plebiscitu odloča med dvema državnima aparatoma, med nazadnjaško kraljevino, ki ima dvoletno vojaško obveznost, na eni strani in na drugi med moderno republiko, kot je bila Avstrija, kjer je bilo za delavca bolje poskrbljeno, kjer so bile delavske pravice bolj spoštovane, razloži Grafenauer poudarek avstrijske kampanje. "To je za raziskovalce eden glavnih razlogov, da je plebiscit izpadel tako, kot je. Niso znali pritegniti tega socialdemokratskega dela prebivalstva." 

Nepravilnosti na plebiscitu? 'Rezultat ostaja nesporen'

Zaradi hudega poraza je slovenska stran v letih po plebiscitu izražala dvom o volilni geometriji, saj naj bi bila v cono A vključena določena ozemlja, ki so bila že tedaj popolnoma nemško govoreča. Pojavljali so se tudi dvomi, kaj se je dogajalo med potovanjem volilnih skrinjic z glasovnicami, od volišča do centrale. A nespornost rezultatov plebiscita je priznala plebiscitarna komisija, poudarja Grafenauer. 

"Res pa je, da je predvsem avstrijska stran nekaj tednov pred plebiscitom v volilne imenike vpisala okoli 4000 glasovalcev, ki naj bi imeli tukaj pred 1. decembrom 1912 stalno prebivališče. Tudi na slovenski strani je bilo nekaj vpisov, a precej manj." A tudi če upoštevamo 4000 dodatnih glasovalcev, to rezultatov plebiscita ne bi spremenilo, dodaja. "Neke nepravilnosti so bile, toda rezultat ostaja nesporen." 

Poplebiscitni begunci ali eksodus slovenske intelektualne elite

Napetosti na Koroškem so se po plebiscitu še zaostrile, deželna vlada pa teh napetosti ni znala umiriti. Kljub temu da so bile na papirju koroškim Slovencem zagotovljene narodnostne pravice, so se krepila prizadevanja po asimilaciji. 

 Tistim, ki so glasovali za Kraljevino SHS, se je napovedal boj, nezaupanje, pravi Grafenauer, ki trdi, da je bil največji poplebiscitni udarec za koroške Slovence eksodus slovenske laične in posvetne intelektualne elite. Po plebiscitu je namreč to območje moralo zapustiti med 2000 in 3000 koroških Slovencev, ki so svojo življenjsko pot iskali v tedanji jugoslovanski Sloveniji, ali še južneje – društva teh poplebiscitnih beguncev so nastala tudi v Zagrebu in Beogradu. 

Šlo je za ljudi, ki so se pred plebiscitom javno izpostavili in izrekli za Kraljevino SHS, potem pa se jih je napadalo in preganjalo. Med njimi so bili duhovniki, odvetniki, učitelji. Koroško je po ljudskem glasovanju po podatkih Grafenauerja zapustilo vsaj 44 duhovnikov in 70 slovenskih učiteljev, saj tam enostavno niso bili več zaželeni, slovenske učitelje se je praktično vse odpustilo. 

Koroški Slovenci so se zatem le počasi začeli organizirati, a še vedno je veljalo ostro nasprotovanje do slovenskih prireditev, do razbijanja in nadlegovanja Slovencev, celo obstreljevanja. Da je bilo tega nasilja kar precej, pove Grafenauer. Doda, da je leta pozneje prišlo še do enega udarca, do anšlusa in druge svetovne vojne, ko so več kot 1000 koroških Slovencev izselili v stari rajh.