Ruska špijonska mreža v Evropi pada. Slovenija v središču protivohunskega boja

Ljubljana, Rim, Lizbona

Agent ruske SVR Sergej Nikolajevič Pozdnjakov je bil aretiran maja 2016 v Rimu, šele danes pa vemo, da je bil zanj tik pred sestankom v Rimu usoden obisk Ljubljane. Kot vse kaže, je bila slovenska obveščevalno-varnostna služba na preži, ko je izročil 21.000 evrov v zameno za USB-ključek s strogo tajnimi podatki. Pozdnjakov je bil po naših informacijah izredno previden in je potoval kot turist po Sloveniji več dni, preden se je dobil s portugalskim dvojnim vohunom. Rusi so takrat na svojo stran pridobili Frederica Carvalha Gila, podkupljenega agenta portugalske obveščevalne službe SIS, in prav slednji je Ruse oskrboval s strogo varovanimi tajnimi podatki. SOVA je očitno svoje razkritje in fotografije sestanka delila z drugimi evropskimi protiobveščevalnimi službami, saj sta le šest mesecev potem tako Pozdnjakov kot Carvalho Gil na roke dobila lisice. 

Izkazalo se je, da je šlo za že njuno tretje srečanje in začetni sumi Portugalcev so se izoblikovali nikjer drugje kot v Ljubljani. Zato so ga njegovi lastni protiobveščevalci sumili izdaje in tudi zasledovali na nizkocenovnem letu iz Lizbone v Rim. Zelo hitro so tam lahko opazovali podobno obnašanje kot v Ljubljani. Le dan po prihodu je s hotela na srečanje ubral pot povsem naokoli, vstopal v trgovine in jih takoj nato tudi zapustil ter tako preverjal, ali mu kdo sledi. Imel je prav, srečanje v povsem nevpadljivi kavarni Number one Cafe v Trastaveru v Rimu je prestreglo osem italijanskih agentov skupaj s tremi detektivi portugalske Policie Judiciarie, ki so jima pomahali z evropskim pripornim nalogom. 

Pri Portugalcu so našli dodatnih 10.000 evrov in steklenico viskija, plačilo za nove tajne podatke. Ruskemu SVR je takrat 57-letni Carvalho Gil priskrbel podatke o bazah NATO, obrambnih sistemih in zaščitenih komunikacijah. Gil je bil veteran portugalske obveščevalne službe, vodja oddelka in imel je dostop do informacij, zanimivih za Ruse. Sergej Pozdnjakov pa je bil del programa "ilegalci". 

Del iste mreže, istega programa sta tudi pred tedni v Ljubljani zaprta vohuna Maria Rosa Mayer Munos in Ludwig Gisch. Portugalski dvojni vohun je sicer obtožbe zanikal, Italija pa je pregon prepustila Portugalski. Februarja 2018 je bil na za javnost zaprtih obravnavah obsojen na sedem let in štiri mesece zapora. Pozdnjakov pa je po naših informacijah že v Rimu pomahal z diplomatskim potnim listom in se nekaznovan vrnil oziroma je bil izgnan v Moskvo. Velik del podrobnosti tega primera je bil razkrit že med sodnim procesom, šele danes pa je pri tem primeru postala jasno, kako ključna je bila vloga slovenske SOVE, saj so bili ravno njeni podatki podlaga za evropski priporni nalog. 

Piran, Dunaj, Bratislava, Praga, Pulj, Hevic

Še bolj so bili Rusi uspešni pri sodelovanju z avstrijskim polkovnikom Martinom Möllerjem. Avstrija sicer ni članica zveze NATO, a Möller je ruski vojaški obveščevalni službi GRU kar tri desetletja dostavljal evropske tajne podatke, v tem času pa naj bi za izdajo prejel po nekaterih ocenah precej več kot 300.000 evrov. 

S svojimi ruskimi stiki se je prvič potrjeno dobil leta 1992 na Dunaju, tudi zanj pa je bil očitno najbolj usoden stik v Piranu leta 2018. Ta je bil tudi zadnji pred aretacijo in sojenjem v Salzburgu, kjer je dobil kazen zgolj treh let zapora, spuščen pa je bil nemudoma, saj so mu v kazen šteli čas pripora. Avstrija pa se je hitro znašla pod goro kritik, da naj bi bila mila kazen usluga Putinu, saj ima Avstrija skoraj podobno prijazne odnose z Rusi kot Madžari. Nizka kazen naj bi kazala tudi, da naj bi bil Möller le nepomemben del vohunske mreže, kar pa je daleč od resnice. 

Kot se je izkazalo na sojenju in kot je razkrila slovaška spletna stran dennik.sk, je sodeloval z zloglasno rusko enoto 29155, njihova naloga pa je destabilizacija Evrope. Möllerja tako povezujejo z uporabo strupa novičok v Salisburyju in poskusom državnega udara v Severni Makedoniji. Ker je imel dostope tudi do podatkov zveze NATO, je Rusom prodal skrivnosti, povezane z varovanjem pred improviziranimi eksplozivi afganistanskih ekstremistov. Podatke je posnel z minikamero ali drugimi snemalniki, poleg podatkov zveze NATO pa je prodajal tudi informacije z Evropske obrambne agencije – EDA. 

Njegov prvi nadrejeni, ruski poveljnik v GRU Jurij J., ga je najprej naučil uporabe posebne satelitske komunikacije, saj so mu dodelili celo posebno zakodirano satelitsko zvezo z vojaškim satelitom Strela-3, ki deluje nad Evropo. Prav te naprave so avstrijski preiskovalci našli pri Möllerju, uporabljal pa je tudi mrtve točke v gozdu na Dunaju, kjer je pustil podatke, da so jih lahko prevzeli Rusi. Kasneje je njegovega vodjo zamenjal Igor Zajcev, prav tako častnik ruske GRU, in prav njiju je SOVA izsledila v Sloveniji pred petimi leti. 

Črnogorski digitalni forenzični center, ki je sliko Igorja Zajceva objavil med prvimi, je poročal tudi o stiku Möllerja z Eduardom Šišmakovim. Tega je črnogorsko višje sodišče obsodilo na 15 let zapora zaradi sodelovanja v terorističnem napadu na dan parlamentarnih volitev leta 2016 v Podgorici. Poleg Šišmakova se je Möller srečal z Andijem Averjanovom, poveljnikom GRU enote 29155 za destabilizacijo Evrope. Enoto obremenjujejo ne le za napade v Črni gori, temveč naj bi stala tudi za eksplozijo skladišča orožja na jugu Češke, kjer sta umrla dva češka vojaka. 

Möller je prišel v Slovenijo in se izdajal za turista ter se podobno kot Portugalec Carvalho Gil poskušal znebiti zasledovalcev. Po naših informacijah je v tednu dni naredil vse, da bi zakril pravi namen obiska. SOVA pa mu je prekrižala načrte in s posredovanjem informacij s tega sestanka zaveznikom tako zabila zadnji žebelj v primer Martin Möller. Aretiran je bil še istega leta. 

Zapor sicer ni vedno najbolj očitna ali najbolj pogosta posledica protiobveščevalnih dejavnosti. Odkrivanje takšnih primerov je z razlogom najtežje v protiobveščevalnih službah in se velikokrat ne konča uspešno. Veliko ruskih vohunov se sklicuje na diplomatsko imuniteto, kar pa ni možno za obveščevalce s programa ilegalci, saj so kot speči vohuni povsem integrirani v življenje v državi. Zato tudi ti v naglici velikokrat zbežijo iz države. Tako smo pred dnevi poročali o zgodbi grške ilegalke Marie T., v resnici Rusinje Irine A. S. Ta je grškim protiobveščevalcem pred roko pravice zbežala v Moskvo. Slovenska SOVA je to preprečila ruskima vohunoma v Črnučah, Marii Rosi Mayer Munos in Ludwigu Gischu, ki sedaj v priporu na Povšetovi čakata na sodni proces. 

Sodelovanje

Šef britanske obveščevalne službe MI5 Ken McCallum je v lanskem poročilu zatrdil, da je kampanja sodelovanja zaslužna za ogromno število izgnanih ruskih uradnikov iz držav po svetu: "Več kot 600 jih je moralo zapustiti Evropo, od teh je vsaj 400 po naši presoji vohunov." Po njegovih besedah je to najbolj pomemben strateški udarec ruski vohunski mreži v evropski zgodovini. Nad uspešnostjo sodelovanja zahodnih protiobveščevalnih služb naj bi bil Vladimir Putin izjemno presenečen, Rusi pa na vsak način skušajo obnoviti vohunsko mrežo. Sodelovanje med evropskimi obveščevalci je bilo po besedah naših virov že pred invazijo Rusije nad Ukrajino zgledno, priliv neizkušenih ruskih vohunov pa bo bržčas pomenil še več takšnih odkritih zgodb. Svetovalec za nacionalno varnost Andrej Benedejčič je ob prijetju ruskih vohunov v Črnučah dejal, da gre verjetno za največji uspeh SOVE v njeni zgodovini, varnostni strokovnjak Klemen Grošelj pa nasprotno, da so največji obveščevalni uspehi tisti, ki niso poznani javnosti. 

V tem primeru lahko drži celo oboje, jasno pa je, da bo Slovenija v prihodnosti še bolj na udaru ruskih špijonov. Očitno so se do sedaj tu počutili varno, če ne v nekaterih krogih naše razumevajoče družbe celo dobrodošlo. Razkrito delovanje, metode in obsodbe na sodiščih pri nas in v Evropi bi morale tudi pojasniti vse dileme o posledicah ruskega vohunskega delovanja v Sloveniji in Evropi.