V Avstraliji pustošijo najhujši požari, mesta se spreminjajo v pepel, nekatera bodo zagotovo ostala brez pitne vode, do tal je pogorelo tudi rojstno mesto avstralskega premierja. Je bil ob tem žalosten, zaskrbljen? Če je bil, je to dobro skril in se potolažil na počitnicah na Havajih. Tam je, pravi, sicer še naprej molil, da bi državo odrešil dež. Predsednik namreč ne verjame znanstvenim dokazom o segrevanju, verjame pa, da lahko kaj stori, če bo molil, in sicer na način, da bo veselo ploskal v krogu istomislečih.
Je namreč pripadnik v Avstraliji vedno bolj priljubljene verske ločine, ki jo imenujejo clapperji, ploskači, po načinu izvajanja verskih obredov.
Premier je tudi, ko so padle prve žrtve požarov, dejal, da so bili mrtvi verjetno člani zelenih strank in da so zdaj dobili svoje. Zdaj umirajo že gasilci, vsi so prostovoljci, saj v Avstraliji, eni najbolj vročih držav na svetu, poklicnih gasilcev ne poznajo.
Kljub temu (ali pa morda prav zato) vse to nič kaj ne vpliva na njegovo priljubljenost, nasprotno.
Včasih, precej lun nazaj, sem še verjela v nekakšno prevladujočo kolektivno pamet. Budale so tam, budale so tukaj, na koncu pa bodo le prevladali tisti, ki so najboljša izbira za večino, z zadržki in previdnostjo pri vseh seveda, pa vendarle.
Zadnji dogodki kažejo, da temu žal ni več tako. Občutek je, kot da smo v zadnjih nekaj letih, kolektivno, postali še bolj neumni, kot smo bili.
Zakaj vendarle so Britanci volili za notoričnega lažnivca Borisa Johnsona? Zakaj so zavrnili dobre stvari, več denarja za javno zdravstvo, socialo, šole, zakaj so glasovali proti sebi, za to, da bo elita še bogatejša, sami pa še revnejši? Ali nikoli ne gledajo vsaj filmov Kena Loacha?
Morda vse postane bolj razumljivo, če beremo intervjuje enega od ideologov skrajne desnice Steva Bannona. Med drugim pravi: naša naloga je bila, da prepričamo volivce, da je desnica zdaj postala glas delavskega razreda!
Kako lahko v ZDA vlada Donald Trump?
Poglejmo, v njegovi prvi predvolilni kampanji so bili med drugim v ospredju rudarji, zaradi res trdo prisluženega kruha so kot nekakšna esenca delavskega razreda. Trump jim je obljubljal marsikaj, predvsem vrnitev delovnih mest. To se seveda ni zgodilo, je pa Trump zato, kot v svoji zabavni analizi pokaže John Oliver, naredil marsikaj za lastnike rudnikov. Znižal je na primer varnostne in okoljske normative, bolezen črnih pljuč je spet v porastu, strupeni odpadki gredo spet lahko v lokalne potoke. Menedžerji propadajočih rudnikov, ki na televiziji s solzami v očeh govorijo o dobrih rudarjih, potem več kot tisoč svojim upokojencem odvzamejo življenjsko in zdravstveno zavarovanje, da si lahko razdelijo milijonske bonuse in tako naprej.
Tump pa bo verjetno izvoljen še enkrat.
Znana moralna dilema, koga boš rešil iz goreče hiše, domačo mačko ali slavno in dragoceno sliko, globalno ni več dilema, ali še bolje, nikoli v resnici ni bila.
Ko je zgorelo ostrešje pariške Notre-Dame, so se takoj oglasili milijarderji, ki sicer nasprotujejo vsakemu evrčku, ki bi ga morali plačati kot davek, tekmovali so, kdo bo ponudil več milijonov za obnovo zgradbe.
Kaj bi se zgodilo, recimo, če bi enako zavzeto ponujali milijone in milijone, ko gorijo gozdovi Amazonije, Indonezije, Avstralije, ko za vedno izginjajo živa bitja?
Ali pa, kot primer, če bi se zavzeli, da otrokom, starim toliko, da bi pri nas šli v prvi razred, ne bo več treba umirati ob delu v rudnikih.
Bi morda z milijoni podprli tožbo, ki jo je nedavno skupina mednarodnih odvetnikov vložila proti nekaterim največjim multinacionalkam, njihovi lastniki imajo milijarde evrov premoženja, zaradi smrti otrok v rudnikih kobalta?
Seveda ne, bogati namreč niso tako neumni kot revnejši, sebe ne bodo streljali v koleno ali si pljuvali v lastno skledo, dokler se dobički merijo v milijardah.
Če se vrnemo k Avstraliji, premier in vlada se veliko bolj posvečata novemu zakonu o verskih svoboščinah, po katerem bo lahko na primer verni zaposleni v vrtcu mater samohranilko ozmerjal, da je grešnica, ali pa zabrusil invalidu, da najbrž tako plačuje svoje grehe in tako naprej in naprej. Se pa tudi kregajo o tem, ali je Zemlja res okrogla. Marsikdo namreč meni, da je ploščata, pa ne samo v Avstraliji.
Temperature pa so nad 40 in menda je doslej zgorelo že več kot milijon živali.
Ni pa to seveda nič kaj posebej novega. Ko je homo sapiens pred kakšnimi 45 tisoč leti nekako uspel priti do Avstralije, je tam mirno, na milijone let, kot piše Harari v Kratki zgodovini človeštva, živelo več kot 24 različnih vrst živali, govorimo samo o večjih živalih, kot so sabljasti tiger in drugi. Človeku je uspelo, da jih je v pičlih nekaj tisoč letih zradiral, izginilo je 23 vrst.
Zanimivo, da so jo takrat kar dobro odnesle koale. Ko so ljudje požigali ogromne površine, in ko so drugi umirali, so imele koale, ki so imele v prehrani v glavnem eukaliptove liste, ti pa so na ogenj dobro odporni, največ preživetvene sreče.
No, zdaj ni tako, koala, ljubka plišasta živalca, ki je na začetku prikupno prosila za vodo, je tako rekoč izumrla vrsta.
Pa šele začetek poletja je, če verjamete seveda, da je Zemlja okrogla in da se vrti okoli Sonca, so pa tudi taki seveda, ki dvomijo, da Avstralija sploh v resnici obstaja.
p. s.
ob koncu pisanja sem naletela na članek, objavljen na Future Crunch, v katerem navajajo 99 DOBRIH stvari, ki so se zgodile, na različnih področjih ...
... od tega, kako lepo so si po prenehanju pobijanja opomogli veličastni grbasti kiti, pa kako so v Etiopiji v samo 12 urah zasadili več kot 300 milijonov dreves, koliko manj otrok je umrlo zaradi lakote, kako nekatere bolezni izginjajo, kako je v Ekvadorju lokalni skupnosti uspelo na sodišču obraniti ogromno ozemlje pred naftno multinacionalko, do tega da so v Indiji v zadnjih petih letih zgradili 90 milijonov stranišč. Novice, o katerih smo bolj malo slišali.
... morda je torej trik tudi v tem, da, če hočemo v prihodnje spremeniti zgodbo človeštva, moramo spremeniti tudi zgodbe, o katerih pripovedujemo ...
KOMENTARJI (84)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.