Da ne bom bolj papeška od papeža. Kot mati samohranilka, ki je ostala sama, ko je imela starejša hči slaba štiri leta, mlajša pa dobro leto, z zahtevno službo, sem bila tudi sama ob svojih miškah, kot jima, kljub temu, da imata danes že 20 in 18, še vedno rada rečem, velikokrat odsotna. Prazna. Sem slišala, pa nisem slišala. Sem slišala, pa mi je bilo odveč, ker v službi je bilo tako naporno, da zvečer mi pa ja ne moreta več težiti, se cufati, utrujati ... Tedaj sem izbrala kakšno dobro risanko, lahko tudi film. Včasih (kot povesta danes) tudi zanju neprimerno.
Očino je bila moja presoja ob utrujenih večerih kdaj ne povsem pravilna. Priznam, velikokrat nisem zmogla nič drugega kot posaditi punci pred TV, pozneje video igrice, in ukrasti zase tisti dragoceni čas, da sem nekaj postorila, da sem si odpočila ali nadaljevala z nedokončanim službenim delom še doma. Ali pa preprosto utrujena legla na fotelj poleg njiju in od utrujenosti zaspala. Težav z otrokoma tako ni bilo več.
Je pa težava nastopila, ko sem ju hotela spraviti stran od teh istih risank, ki so mi ničkolikokrat rešile živce. Kakšna dvojnost, vidim danes. Najprej posadiš svoje otroke pred ekran (malo zatem so se pojavili seveda prvi telefončki, na srečo v začetku brez današnjih zaslonov in tisoč in eno aplikacijo), potem pa jih, ko želiš biti aktiven starš, kaj početi, iz teh istih zaslonov trgaš in jih pri tem še kregaš, ker želijo gledati še to risanko do konca. Kasneje sem jima kupila še napravo, na kateri sta lahko igrali igrice. Še bolj priročno. Seveda sta me sami prosili za to, kajti marsikateri vrstnik je to že imel, in sem sledila (verjetno je staršem to dobro poznano) tudi jaz.
A igrice smo kupovale skupaj. Super Mario, kužki, ki jih hraniš, mali pisani poniji, ki raziskujejo svet in podobne. Nikoli v življenju nisem kupila igrice, v kateri bi bilo nasilje – če odštejem eno, kjer ti lahko neke lumpe kocke ponoči uničijo, kar si zgradil, in jih potem loviš in se z njimi bojuješ. A to so neki nenaravni liki iz kock, in ko jih premagaš, razpadejo tako kot kocke, gredo na kose. Tu ne odleti nobena človeška glava, ne slišiš udarca v telo, nimaš v roki pištole ali noža, nikjer ni krvi.
Kar sem nekoč, še danes me presune, ko se tega spomnim, na eni rojstnodnevni zabavi opazila pri mislim, da ravno 13- ali 14- letniku. Tako na glas se je režal, da sem prišla izza hrbta pogledat, kaj neki tako zabavnega počne za računalnikom. Kar sem videla, me je zgrozilo. Bila je računalnikška igrica, v kateri je sam imel podobo močnega mišičastega bojevnika, ki se je bojeval z žensko, v tistem trenutku jo je tepel po glavi, iz katere je špricala kri in jo na koncu tudi pokončal. Vprašala sem mamo tega otroka, ali se ji zdi primerno, da take počne, pa je rekla, to so fanti, pa saj da vsi to igrajo.
Službeno že skoraj tri desetletja obiskujem ljudi, ki so to počeli v resnici. Ti ljudje uničijo življenje drugemu, a obenem tudi sebi. In ne, na žalost se tega ne more popraviti, tako kot je to mogoče v igricah. Tudi po 30 letih zapora se ne da ničesar popraviti. Ko enkrat nekomu "odtrgaš glavo", tega človeka ni več, ni več njegove sedanjosti, ni več njegove prihodnosti. Tako kot je pri otrocih in varnostniku iz Beograda ne bo več in tako kot je pri žrtvah iz Mladenovca ne bo več. A tako kot so uničena življenja žrtev in njihovih svojcev, tako bosta za vselej uničeni tudi življenji 13- in 21-letnega morilca in vseh, ki so povezani z njima.
Travma, ki so jo doživeli vsi, tako svojci žrtev kot svojci morilca, bo lahko potovala iz generacije v generacijo in netila nove stiske, ob katerih se bo lahko pojavil spet kdo, ki bo vzorec oponašal. Ne nujno na isti način, lahko "samo" za štirimi stenami lastnega doma. Kajti nasilje je kot rak, kot sem nedavno zapisala: če ga ne ustaviš, dela čedalje večjo škodo. A ni treba čakati na naslednjo generacijo, oponašanje nasilnega vzorca se že dogaja. Težko mi je pisati o tem, zato ne bom naštevala vsega, kar se je v nadaljevanju napada v beograjski osnovni šoli zgodilo, ker to že veste. Da se to zdaj dogaja, pa pomeni, da je moralo biti storjenih veliko napak že mnogo mnogo prej.
Koliko nepopravljive škode kot starši s svojim tempom in načinom življenja povzročamo svojim otrokom? Pa ne le tisti najbolj ambiciozni, pohlepni, če hočete, ki se pehajo ne samo za dobro plačo, ampak najboljšo plačo in ne samo za dobrim avtom, ampak najboljšim avtom, da jim bo vsa vas ali mesto zavidalo. Koliko škode otrokom naredijo tudi starši, ki komaj shajajo čez mesec, ki ne morejo imeti pristnega stika z otrokovo dušo, ker gredo z mrakom v službo in se z mrakom vračajo, izmučeni, iztrošeni in zato zanje nimajo ne časa ne moči. Česa vse ne opazimo, ker iščemo le mir, ko se vrnemo z dela, da zajamemo sapo in gremo naslednji dan kolikor toliko sveži spet na delo? In koliko jeze in sovraštva in lastnih razočaranj smo starši skozi svoje slabe izkušnje in nizke življenjske udarce prenesli otrokom, da oni, ne zavedajoč se sploh, zakaj v sebi nosijo to isto jezo in sovraštvo do istih ljudi ali skupin ljudi, ki je zaradi otroške glave morda v njih še večje, še močnejše?
Ste kdaj opazili, da gredo vašim otrokom na živce enake stvari in ljudje, situacije kot vam? Ste opazili, da vas bolj opazujejo kot poslušajo? Ste opazili, da če ne izpolnjujejo vaših ambicij, so frustrirani, slabe volje, razočarani sami nad sabo in ne vedo, kaj narediti, da bi vas osrečili ? Vas, ki ste vanje že toliko vložili, da vam mora to otrok vrniti v obliki odličnih ocen in rezultatov in pohval učiteljev ... Kajti priznanje otroku je na nek način tudi priznanje staršem, da so opravili dobro delo.
Tudi meni je marsikaj ušlo in tudi sama sem velikokrat stisko svojega otroka preložila na strokovnjaka. Tako sem plačevala, da se je moj otrok namesto z mano, ker sem imela polno glavo, pogovarjal s tretjo osebo, sicer prijazno, strokovno usposobljeno. Ne bom šla v podrobnosti, a zdaj, ko gledam nazaj čez ramo, vidim, da bi lahko z večjo zavzetostjo, mirnostjo, več časa za otroka, marsikateri obisk strokovnjaka prelevila v stik z otrokom, sprehod, izlet ... A da ne bo pomote – obisk strokovnjaka je bil potreben in velikokrat je, ob tem pa dodajam kot mama le to, da bi lahko tudi sama večkrat kakšno stvar rešila sama z otrokom.
Velikokrat starši pričakujemo, da bodo drugi reševali stiske naših otrok, tudi v šolah. Da, imajo svetovale delavce, in da, imajo učitelje, ki morajo tudi vzgajati, saj za to so tam, a nimajo te moči ne pooblastil popraviti tistega, kar nam ni uspelo. Včasih pa se jim preprosto ne da. Sama sem bila kdaj razočarana nad odzivom šole, ko je moj otrok imel stisko, sploh takrat, ko je stiska nastala zaradi razmer v šoli. Ki so se v enem delu celo približale stiski 13-letnika, ki je moril v Beogradu. Izolacija, odrinjanje nekega posameznika iz neke socialne skupine je velika oblika nasilja. To, da nekoga ne sprejmeš v svojo skupino, v razredu, je za otroka zelo zelo težka stvar. Živimo v času, ko otroci že v osnovni šoli samo tekmujejo med sabo, da sošolcu, ki je manjkal v šoli, težko posodijo zapiske, da tistemu, ki mu slabše gre, nočejo pomagati in so na nek način še zadovoljni, ko dobi slabo oceno, ker to pomeni, da so oni toliko boljši in bodo torej v življenju bolj uspešni in višje na družbeni lestvici in, kar ni zanemarljivo, tudi bogatejši.
V časih, ko sem jaz hodila v osnovno šolo, smo bili razred celota, kot nekakšna družina smo delovali. Vsi smo držali skupaj, le tu pa tam se je kdo skregal. Sošolci smo si pomagali pri učenju. Pojma inštruktor sploh nismo poznali. Kar je naložil učitelj, to si spoštoval. Tisti, ki je v razredu delal "galamo", je domov nesel opomin ali šel pred tablo, kjer ga je učitelj temeljito izprašal, tako da je s sklonjeno glavo v svojo klop sedel z enico redovalnici. Slabemu vedenju je vedno sledila kazen, takšna ali drugačna. A to so bili tudi časi, ko nihče ni bil izločen iz skupine, tudi tisti najbolj čudni ne. In čisto vsak razred je imel vsaj enega ali dva čudna.
30 let zatem je stanje zastrašujoče. Hči me, mislim, da je bila v 8. razredu, kliče zgrožena po telefonu, kaj da so ji naredili sošolci. Bila je vprašana tehniko in učitelj ji je hotel dati štirico, pa se je nekaj sošolcev v razredu uprlo, a ne za boljšo oceno – vztrajali so, da mora dobiti trojko, kar je učitelj tudi upošteval. Prizadetost in jeza na sošolke je bila izjemno velika, in če bi doma imela kakšno strelno orožje, sem prepričana, da bi nekaj strelov poletelo vsaj v zrak ...
Pri nas doma ni bilo nikoli lova za peticami, obe hčerki imata disleksijo, zato otrok nikoli nisem kregala zaradi ocen, razen ko se nista prav nič učili. Si pa predstavljam, kaj bi se v tem primeru zgodilo v družini, kjer so edino petice ocene, ki jih nekdo lahko prinese domov.
Težko je tudi verjeti, da otrok v osnovni šoli težko dobi zapiske, ko manjka v šoli. To se je pri nas zgodilo večkrat, in verjamem, da ne le nam. Sprašujem se, kdo je otroke naučil takšnega egoizma? Ali so mar tako egoistični in tekmovalni prišli že na svet? Zelo močno dvomim. To so vrednote ambicioznih tekmovalnih staršev, ki oblikujejo svoje potomce v ravno tako sebična, vase zagledana tekmovalna bitja. In tu se začne izločanje posameznikov, ki ne ustrezajo vsem kriterijem, da bi sodili v neko skupino, pa čeprav gre za osnovnošolske kozličke. Včasih so izločeni iz skupne preslabi, včasih pa predobri ali na kakšen drug način drugačni in zaradi svoje drugačnosti ogrožajo enakost skupine. In tu se rojevajo zelo velike stiske.
Stiske, da nekdo ne želi več hoditi v šolo, stiske, da lahko mladostnik začne posegati po prepovedanih substancah ali stiske, zaradi katerih nekdo postane tudi nasilen, bodisi do drugih bodisi do sebe.
Ob napadu v Beogradu me je kot puščica v srce prestrelila tudi vest o samomoru dijaka prvega letnika ene od ljubljanskih srednjih šol. To je le drugi obraz napada v Beogradu, namesto na druge je dvignil roko nadse. In ko imamo tako mlade osebe, ki počnejo to, kar se zdaj dogaja, je čas, da kot družba naredimo velik reset.
Nujno je, da se zazremo vase, tudi tisti, ki mislimo, da nam gre dobro. Ne samo starši, ne samo šole, učitelji, ampak celotna družba. Ljudje smo socialna bitja in smo, tako kot konji, rojeni, da živimo skupaj, v skupnosti. Prenehajmo se obnašati kot dirkalni konji, kjer vsak dirka zase (oziroma za svojega gospodarja), kajti vsak dirkalni konj je dober samo toliko časa, dokler zmaguje.
Ne smemo si več dovoliti, da je problem nekega posameznika, bodisi otroka ali odraslega, samo njegov problem ali problem njegove ožje družine. Če imamo posameznika v stiski v svoji okolici, mu skušajmo pomagati, kajti njegova stiska lahko, to smo zdaj več kot nazorno videli v Srbiji, čez noč postane tudi naša stiska.
