KOMENTAR: 'Pozabimo na zvezde in križe, ključno je, da vemo, kam gre naš denar'

Malokdo danes še razmišlja o tem, da so bili tudi v Italiji borci proti fašizmu in da je bila po vojni v Italiji izjemno močna komunistična stranka, tako močna, da bi lahko tudi zmagala na volitvah, če se ne bi kapital zbal za privilegije. V skrivni, še danes ne povsem raziskani operaciji, ki so ji nadeli ime Gladio, latinsko to pomeni meč, so z različnimi dejanji, tudi terorističnimi, ki so jih potem pripisali levičarskim skupinam, povzročali negotovost, nemir, nestabilnost. 

Dogajanje je vrhunec doživelo leta 1978 z ugrabitvijo in kasneje ubojem politika Alda Mora, ki je bil pred tem na pragu, kot so takrat to poimenovali, zgodovinske sprave med italijansko krščansko demokracijo in komunistično stranko. Do te sprave potem ni nikoli prišlo. 

Sprava, ki vključuje Slovence

Te dni znova veliko slišimo in govorimo o spravi, ki tokrat vključuje tudi Slovence. Govori in piše pa se veliko zato, ker ta domnevna sprava postavlja pod vprašaj to, kar je, če hočete, nekoč združevalo župnika in komunističnega župana in je dolga povojna leta veljajo za temelj, na katerem je gradila nova Evropa. 

Gre za jasno opredelitev, da sta fašizem in nacizem največje zlo, in za vedenje, kdo je bil v strahotni vojni rabelj in kdo žrtev. Le da se v zadnjih letih ta jasnost, ne seveda sama po sebi, ampak z napori različnih političnih sil, nekoliko megli in sprevrača.

Predsednika Slovenije in Italije, Borut Pahor in Sergio Matarrela, bosta v ponedeljek opravila več dejanj, ki naj bi bila vsa v duhu sprave. Slovesnost bo ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini, doma, ki so ga pred skoraj natanko sto leti požgali fašisti, predsednika pa bosta obiskala tudi spomenik bazoviškim žrtvam, štirim Primorcem, ki so bili v času fašistične Italije obsojeni na smrt in ustreljeni, in pa spomenik žrtvam povojnih pobojev, trupla naj bi takrat odvrgli v bazoviško fojbo. Odzivi na te dogodke niso enoznačni. 

Tako nekateri opozarjajo, da vrnitev Narodnega doma ni nikakršna dobra volja in lepa gesta italijanskih oblasti, ampak je bilo tako dogovorjeno in uzakonjeno. So mnenja, da je gesta italijanskega predsednika pogumna, saj naj bi tako priznal legitimnost boja Primorcev proti nasilni raznarodovalni politiki Italije, čeprav po drugi strani, nič takšnega ni nihče izmed italijanskih politikov kadarkoli artikuliral in v Italiji ustreljeni še vedno veljajo za navadne teroriste.  

Le malo podpore, ogromno pomislekov in nasprotovanj zbuja napovedani poklon slovenskega predsednika žrtvam v bazoviški fojbi. Nasprotuje mu sicer največja borka za spravo, Spomenka Hribar, proti je velik del Slovencev v Italiji, pa tudi veliko posameznikov in organizacij v Sloveniji.

Mnogi poudarjajo, da Italija ni nikoli opravila defašizacije, tako kot je to storila Nemčija. Sebe slejkoprej vidi in predstavlja kot žrtev, najprej nacistične Nemčije, potem pa še barbarskih jugoslovanskih komunistov. Ni čudno, da so razglasili 12. junij za praznik osvoboditve Trsta izpod jugoslovanske okupacije. Sama o svojih zločinih nikoli ne govori, kaj šele, da bi se za njih pokesala. 

Moja stara mama je bila med drugo vojno v dveh taboriščih, v Gonarsu in na Rabu. Včasih, zelo redko, je o tem kaj povedala, razgrnila delček strahot, ki jih je videla in preživela. Obe taborišči sta bili italijanski, fašistični. Do zdaj še ni noben italijanski politik šel na kolena in prosil odpuščanja za zločine, tako kot so to naredili nemški, ni še bilo italijanskega politika, ki bi položil venec v Gramozni jami v Ljubljani, kjer so streljali talce. 

Obstaja poročilo skupne slovensko-italijanske zgodovinske komisije. Raziskovali so odnose med Slovenci in Italijani na tem območju od leta 1880 do leta 1956. Podpisala sta ga zunanja ministra obeh držav, vendar pa, namesto da bi na njem gradili nove odnose, v Italiji pravijo, da je poročilo pristransko in se zanj ne zmenijo. Glede na poročilo bi seveda italijanska desna politika težko govorila o na stotine nedolžnih žrtvah, ki da so končale v bazoviški fojbi.  
Je torej poklon pri spomeniku, ki je v zadnjih letih postal simbolna postaja italijanske skrajne desnice, res dejanje sprave ali le nepotrebno in tudi škodljivo dejanje izražanja ekvidistance? 

Vsi smo žrtve in vsi smo rablji. Le da je del Primorske že dolgih 25 let pred začetkom druge svetovne vojne ječal pod škornjem fašistične Italije, pod vlado tistih, ki so na Slovence gledali kot na neizobražene barbare in se temu primerno tudi vedli do njih. Bo Pahor opomnil italijanske kolege, da so bile fojbe, če sploh, posledica hudega dolgoletnega nasilja fašistične Italije? In ali danes italijanska politika, vsaj del nje, res tako drugače gleda na Slovenijo?

Zakaj torej poklon ob spomeniku, ki prej kot združuje razdvaja in ne samo to, spomenik je del tega, kar se sicer dogaja tudi drugod, del zgodovinskega revizionizma, pisanja polpretekle zgodovine na novo. Zavedati pa se moramo tudi, da so bitke in spori in razprave okoli polpretekle zgodovine, ne glede na to, da zagotovo posegajo tudi v današnji čas, v veliki meri pomembne za generacijo, ki odhaja. Tisto, ki prihaja, zanima kaj drugega, morda trpljenje živali v mesni industriji, pa uničevanje okolja, pravice transspolnih in podobno. 

Ob tem je stalno blebetanje o spravi in enotnosti nerelevantno. Še v Srbiji, kjer, kot je nekdo nekoč zapisal, generali in pesniki mislijo enako, so globoko sprti. Najbolj enotna in spravljena država na svetu je verjetno Severna Koreja. Dejstvo je, da smo v Evropi lahko še zelo veseli, da smo sposobni vsaj takšne enotnosti, kot smo jo, na primer, vsaj večina, izkazali ob pojavu koronavirusa. Če pogledamo drugod, recimo Združene države Amerike, tega niso sposobni, tam je razklanost tako huda, da imaš res včasih občutek, da eni prihajajo z Marsa, drugi pa z bogve kje. 

Ko sicer bereš izjave današnjih evropskih politikov o kulturnem marksizmu in podobnem, te rahlo zazebe in veš, da gremo počasi po tej poti tudi v Evropi. Ključna tukaj pa ne bodo gola ideološka vprašanja in razhajanja, nasprotno, ključno bo vprašanje, ali bomo kot družba dovolj pametni in zviti, da ne bomo pristali na vse mogoče distrakcije in obvode, ki nam jih bodo ponudili spretni in do obisti pokvarjeni in neskrupolozni spin doktorji. 

Če se vrnem k Guareschiju, pisatelju z začetka. V eni izmed zgodb župnik Don Camillo ulovi fanta, ki je pisal in mazal po zidovih župnišča, šlo je za sina enega izmed najbolj zagrizenih vaških komunistov. Ko ga Don Camillo zgrabi in ga že hoče kaznovati s krepko klofuto, se kar naenkrat zave, kako drobno in suho ročico drži. Po razmisleku stopi do župana Pepponeja in mu predlaga, da bi revnejše otroke poslali v kolonijo, da si malo opomorejo. Župan se najprej izmika in govori, kot vsi župani pač, da tega denarja v proračunu ni. Ko župniku nekoliko cinično predlaga, da naj denar za kolonijo zagotovijo bogaboječi bogati kmeti, Don Camillo resignirano odgovori, da bi kmetje prej odprli denarnico, če bi jim predlagal, da v kolonijo na počitek in krepčanje pošljejo svoje krave in teleta. Komunistični župnik in duhovnik na koncu le najdeta kompromis in denar in otroci odkorakajo na počitnice.

Morda je čas, da, ne da pozabimo na zvezde in križe, na rdeče in črne, ampak, da se zavemo, da to na koncu ni ključno. Ključno je, in to bo zdaj morda na videz banalni antiklimaks tega teksta, da vemo, kam gre naš denar, da gre res za šole in naše zdravstvo in ceste, da naše plače niso dobra volja in miloščina delodajalcev in lastnikov, da ne bodo spet milijoni poniknili v kakšnih bankah in podobno. To bi morale biti bitke nas in generacije, ki prihaja. Samo tako, da ne bodo počitnice naših otrok, vnukov odvisne od dobre volje drugih.