In namenoma, ker ne želim razburjati nikogar in prizadeti nikogar od spoštovanih bralcev, se ne bom ukvarjala z vprašanjem cepljenih ali necepljenih in prepričanju vsakega posameznika, kako se je glede cepljenja odločil, četudi sem se sama odločila za cepljenje, prav tako moji starši in tudi obe moji najstniški hčerki. Zaenkrat smo vsi zdravi, nihče se ni imel covida in želim si, da tako tudi ostane.
Ob razmišljanju in spremljanju dnevnih novic, ko gredo stvari na žalost v zelo težko smer, se mi je utrnila misel, kje bi utegnila biti težava, ki si je ne želimo priznati. Kajti ob dejstvu, da lahko zbolijo in prenašajo virus tudi cepljeni, četudi je verjetnost precej manjša, prav tako kot verjetnost težjega poteka bolezni, hospitalizacije, potem me možgani peljejo na začetek zgodbe, v prvi val, v marec 2020, ko cepiva še ni bilo in je bilo samozaščitno obnašanje edino orožje, ki smo ga imeli na voljo.
Vsem je bilo težko sprejeti nov način življenja, omejitve, spremljati zapiranje države, prepovedi potovanj na tuje, zapiranje v lastne občine, opazovati svoje otroke, kako zaradi zaprtja šol tonejo v apatijo, se ne morejo učiti, postajajo depresivni in nemotivirani in, kar je staršem najtežje gledati, žalostni. Nikomur ni bilo prihranjeno. Niti starejšim, ki smo jih zaprli v domske sobe, kjer so imeli na voljo le nekaj kvadratnih metrov, še hrano so jim nosili v sobe. Mnogi so zaradi premalo gibanja postali povsem nepokretni, obležali so in njihove zgodbe so se nemalokrat, tudi če jih ni ujel covid, grdo končale.
A vseeno smo se virusa bali in upoštevali smo nasvete zdravstva in drugih strok glede samozaščitnega vedenja. Umivanje in razkuževanje rok, nošnja obrazne maske in varnostna razdalja. Predvsem varnostna razdalja.
Ko na Trojanah zadišijo krofi
V nedeljo sem se vračala domov iz Zdravilišča Laško, kjer sem opravila že drugo rehabilitacijo za hrbtenico. Ves teden bivanja tam sem bila sama. S pomočjo koriščenja bonov svojih staršev sem si namreč privoščila, da sem v sobi, kjer sta ponavadi dva, kajti ZZZS pokrije strošek le za takšno namestitev med rehabilitacijo, lahko bivala sama. Na terapijah sem se držala zase. Ob zajtrkih, kosilih, večerjah sem sama sedela za mizo. Pa še na sprehodih, v bazenih še posebno, kjer smo maske seveda sneli, sem ves čas bila pozorna na veliko večjo razdaljo do ljudi, ki jih ne poznam, za katere ne vem, ali so zdravi ali morebiti ne. In tudi ob večerih so mi delale družbo knjige, pogovori z domačimi po telefonu in televizija. Veš čas varnostna razdalja do vseh, razkuževanje rok. V Laškem je moj občutek varnosti povečeval tudi študent ob vhodu v zdravilišče, ki je vsakemu, ki je v stopal, preveril, ali ima PCT.
Ker sem vmes imela tudi rojstni dan, sem želela svojima hčerkama ob nedeljskem povratku v Ljubljano nekaj malega prinesti in sem se po dolgem času ustavila na Trojanah, da bi kupila nekaj krofov. Presenetila me je velika gneča, kakršne nisem pričakovala. Polno parkirišče, ljudje v vrstah, kakršnih smo bili vajeni, ko avtoceste še ni bilo in kjer se je vsak, ki je peljal mimo, po tradiciji skorajda moral ustaviti, da se napoji in posladka.
Stopila sem v vrsto, kjer so bile na vratih prodajalne krofov zelo jasno in nazorno prikazane zahteve, med katerimi tudi zahtevana varnostna razdalja 1,5 metra. A zdi se mi, da je bil za čakajoče napis vseeno premajhen, saj so se vsi obnašali, kot da ga nihče ne vidi. Pred mano je stal gospod, do katerega sem vzdrževala lahko le približno meter razdalje, ker je množica od zadaj vse bolj pritiskala in silila naprej. Sprva sem skušala razumeti. Trojanski krofi so legendarni, res dobri in ko tam stojiš, zares diši in postaneš zato morda malo bolj neučakan ... A (vsaj na videz) uglajena gospa srednjih let z mlajšo žensko je vsako minuto stopila bliže mojemu hrbtu, dokler tega na lepem nisem več zmogla prenašati in sem jo vljudno prosila, naj prosim upošteva varnostno razdaljo. Vsi so se v hipu distancirali od mene. Nihče ni komentiral. In vrsta je postala takšna, kot bi morala biti ves čas. Ljudje so po moji prošnji po varnostni razdalji na tleh zdaj celo opazili rumene talne oznake, ki so nam kupcem omogočale vedeti, kje je prav, da stojimo in koliko je pravzaprav dolg meter in pol.
Ta majhen dogodek, ki pa se dogaja prepogosto, na dnevni bazi, mi je dal vedeti, zakaj smo, kjer smo. Ker ljudje nismo razumeli, da je odgovornost prav vsakega posameznika, ali bo virus dobil ali ne in s tem bodisi pomagal zajeziti epidemijo ali pa jo bo pomagal širiti.
Bomo torej hlinili prijaznost ali bomo raje bili "zoprni", kot sem bila jaz, in sprejeli grde poglede ljudi, ker nam ni vseeno?
Ker če računam, kakšen je odstotek okuženih v državi, lahko, kljub svojim slabim matematičnim sposobnostim, upravičeno sklepam, da je v tisti vrsti stal tudi kdo, ki je okužen, pa tega še ne ve ali pa ve, pa mu je za druge ljudi vseeno ... Morda prav tista urejena temnolasa gospa za mano, ki je rinila naprej, ker je morda mislila, da bo krofov zmanjkalo?
Kdo bo med "fajn" in "prav" izbral "prav"?
Veste, tudi jaz pogrešam ljudi. Pogrešam kave s prijatelji, sodelavci. Verjetno sem zaradi dolgotrajne bolniške še toliko bolj osamljena od večine, ki hodi v službo. Pa znam potrpeti. Ker želim, da jaz, moji otroci, moj partner, ki dela v zdravstvu in kjer bi vnesena okužba lahko pomorila mnoge bolnike, moji starši, sorodniki, pa soseda iz bloka, pa tista neznana stara gospa, ki jo včasih vidim, kako sprehaja majhnega belega kužka, ostanejo zdravi in živi. Ker želim, da smo dobro. Ker verjamem, da je to edini način, da bomo ta virus in še vse ostale, ki utegnejo priti za njim, premagali.
Z lastnim odrekanjem. Z razumevanjem, da kar velja za druge, velja tudi za nas. Z zavedanjem, da za vredne in pomembne stvari v življenju je treba tudi nekaj plačati. Nič ni zastonj. Zelo dobro razumemo, da moramo dobro plačati, če želimo kupiti lepo obleko, nov avto, hišo, si privoščiti dobro večerjo ali lepe počitnice. Zakaj pa za zdravje nismo pripravljeni več prispevati, plačati z lastnim odrekanjem in samodisciplino in se odreči tudi lastnemu ugodju, da naredimo pravo stvar?
Spominjam se predavanja dr. Vesne Vuk Godina pred leti o odraščanju, ko sta moji hčerki še hodili v vrtec. Kot mama samohranilka me je zelo skrbelo, ali bom tej zahtevni nalogi, ki terja mamo in očeta, lahko tudi sama kos. In tedaj nam je spoštovana predavateljica pojasnila, da starši moramo stremeti k cilju, da naši otroci postanejo funkcionalno odrasle osebe. Funkcionalno odrasla oseba pa je oseba, ki med tistim, kar je "fajn" in tistim, kar je "prav", vselej izbere "prav".
Često se z mislimi vračam k spoštovani sociologinji in se sprašujem, koliko odraslih v naši družbi je v resnici tudi funkcionalno odraslih? In koliko od njih v epidemiji vselej izbere tisto, kar je prav, namesto tistega, kar je fajn? Koliko ljudi se v tem težkem času izogiba druženju s prijatelji, ker se zaveda nevarnosti takšnih srečanj na zaprtem? Koliko ljudi pazi na varnostno razdaljo? Koliko ljudi si vsak dan zamenja masko? In ne, niso tako drage, da bi bil to vzrok, da nekateri premetavajo isto masko več dni, dokler ne postane povsem rjava. Jaz kupim v lekarni 50 mask za manj kot štiri evre!
In koliko od nas je v resnici pozornih na to, da se ne dotika prav vsake kljuke tako kot triletnik, pa da si vsakič, ko pride domov, zares najprej umije ali razkuži roke?
Kajti to, ali se vedemo samozaščitno, ni vprašanje politike, leve ali desne usmeritve, strinjanja ali nestrinjanja s cepljenjem in ostalimi ukrepi, to ni niti vprašanje izobraženih ali malo manj izobraženih ljudi. To je vprašanje zrelosti vsakega posameznika, to je v resnici vprašanje o tem, kdo od nas je za lastno zdravje pripravljen nekaj narediti tudi sam?
Spomnite se, ko ste kdaj v življenju hoteli kupiti nekaj velikega ali ste želeli prihraniti za lepe počitnice na drugi strani naše oble. Koliko dela ste vložili v to, kako ste se trudili, da bi v doglednem času (za nekatere stvari je treba garati tudi leta) zbrali denar, koliko odrekanja je bilo potrebnega, da ste dosegli želeni cilj?
In če vemo vsi v en glas vedno povedati, da je zdravje najpomembnejše od vsega, koliko smo v resnici pripravljeni za lastno zdravje žrtvovati?
Ali je potemtakem res tako težko upoštevati nekaj osnovnih higienskih ukrepov, ki nas ščitijo pred vsemi virusi, pa ne le koronavirusom, ki nas ima v šahu že skoraj dve leti, in zaradi katerega lahko ljudje za dlje časa obležimo, tisti najbolj ranljivi med nami pa za vedno.
KOMENTARJI (253)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.