KOMENTAR: Najboljši politik vseh časov je ...

Bolj malo bi zanimala tudi tiste, ki bodo, kot kaže ostali brez težko prisluženega denarja in tudi brez kompenzacije, ki so jo zato dobili. Podizvajalci, ki so gradili Celovške dvore, so namesto plačila dobili stanovanja, zdaj jih banka terja nazaj. Dvorom pa gre dobro, vsaj če bi sodili po oglasu, ki smo ga našli povsem naključno. Padel je v oči zaradi cene, 600 tisoč evrov za nekaj več kot 100 kvadratov stanovanja v Celovških dvorih.
To je bilo v ozadju, v ospredju pa so bili pretekli teden politiki.

Švicarji imajo Davos, mi pa imamo Bled. In v njegovi fantastični kulisi so se v začetku tedna sestali visoki predstavniki držav širšega območja. Pestra družba ljudi z zanimivimi življenjepisi in političnimi ter kariernimi obrati. 

Prva zvezda morda kar madžarski premier Viktor Orban.  Vsi vemo, da ne mara emigrantov in komunistov in Georgea Sorosa. Manj ljudi pa ve, da je Orban študiral v elitnem Oxfordu, s štipendijo, ki mu jo je dal George Soros.  Vsi vemo, da je hudo kritičen do Bruslja, Evropske unije. Manj ljudi pa ve, da je Madžarska skozi leta od EU dobivala težke milijarde in da je veliko tega šlo za rahlo sumljive projekte, kot je bila na primer gradnja nogometnega stadiona za štiri tisoč gledalcev v vasi s samo 1700 prebivalci. Res pa je, da je v tej vasi odraščal Viktor Orban. 

Najbogatejši na Bledu, vsaj po javno dostopnih podatkih, je češki premier Andrej Babiš, ki ima več kot štiri milijarde premoženja. Babiš si je premoženje gradil, kot kaže, tudi s pomočjo starih povezav še iz časov komunistične države, ko je bil sodelavec češke tajne policije. Babiš bi verjetno rekel, da je to lažna novica, ki smo jo prebrali v Guardianu ali v kakšnem drugem, zanj sumljivem mediju, pa ni tako.  Dejstvo, da je Babiš sodeloval s komunistično tajno policijo, so potrdila vsa sodišča, na katera se je obrnil, vključno z ustavnim. 

Tudi njega je preiskoval OLAF, kot je angleška kratica za institucijo Evropske unije, ki preiskuje morebitna koruptivna dejanja in manipulacije z evropskim denarjem. Celo lastnega sina naj bi, zaradi poslov, ugrabil in odpeljal na Krim. Sam je to zanikal in roko na srce, tudi nikoli ni bilo dokazano, čeprav je o tem pripovedoval  njegov sin. Babiš je potem pojasnjeval, da je sin psihični bolnik. 

To je samo nekaj zanimivosti, še več bomo o njih govorili v oddaji. O tem, kako spretno obvladujejo volivce. Res je, da tako ali drugače nadzorujejo že večino medijev in da zato tudi kdo kdaj umre. Tako kot je umrl izjemno priljubljeni župan enega izmed poljskih mest. Zabodel ga je kriminalec, ki je v zaporu ves čas gledal samo poljsko nacionalno televizijo, ki je liberalnega župana napadala prav vsak dan. 

Vzhodnoevropski in tudi srednjeevropski voditelji so trenutno, zaradi vseh teh dogajanj, zagotovo upravičeno na slabem glasu. Na mestu pa je vprašanje, ali so drugi voditelji, ki včasih zvenijo tako moralno superiorni, res toliko boljši? Samo za primer, nenazadnje je tudi med kampanjo za brexit neuravnovešeni posameznik, ki je veliko gledal britanske medije, do smrti zabodel mlado uspešno političarko, ki je brexitu nasprotovala.  

Ko gre za politike, smo ljudje zelo nepredvidljivi v tem, koga bomo podprli in koga ne. Če se vrnem k naslovu, kdo je najboljši politik? Zame recimo je eden izmed najboljših politikov Clement Attlee, britanski premier od leta 1945 do 1951. Že to je zanimivo, da je ne preveč karizmatični in na videz skromni Attlee na volitvah premagal Winstona Churchilla, zmagovalca 2. svetovne vojne. Attlee je nacionaliziral javno infrastrukturo, veliko industrijo, izvedel številne delujoče socialne reforme. Med drugim je on oče tako hvaljenega, tudi v današnjih časih koronavirusa, nacionalnega zdravstvenega sistema, na kratko, javnega zdravstva, dostopnega vsem. Uredil je pravice delavcev, otroško delo in zgradil ogromno solidnih in poceni stanovanj. 

In vendar je naslednje volitve, resda le za las, izgubil. Volivce se da vedno prepričati, da bodo volili proti svojim interesom. In da bodo izjemno priljubljeni in čaščeni politiki ljudje, kot je bil Ronald Reagan. V filmu o skrajno desni ameriški političarki Sarah Palin je prizor, ko njen svetovalec v trenutku, ko Sarah že skoraj obupa, ker se ji zaradi njenega neznanja in neumnosti, ki jih govori, vsi posmehujejo, reče: "Ronald Reagan je nekoč izjavil, da največ okoljskega onesnaženja povzročajo drevesa, pa je še vedno eden izmed naših največjih in najbolj priljubljenih predsednikov."

Reagan je skupaj z Maggie Thatcher izpeljal ključno reformo, ki je povzročila v veliki meri stanje, ki ga imamo danes. To so ogromne razlike v premoženju, krčenje srednjega razreda, to je krčenje števila ljudi, ki živijo relativno dobro. Je pa res, da so to politiko nadaljevali tudi vsaj na videz veliko bolj všečni politiki, kot sta bila Tony Blair in Bill Clinton.  To pa še ne pomeni, da lahko zlahka rečemo, da ni pomembno in da so vsi enaki.
Politika je vedno stvar kompromisov, o tem se ne moremo slepiti. Takšne pa morajo biti tudi odločitve volivcev. Idealnih politikov ni, na volišče se hodi, kot vedno napiše Vlado Miheljak, z zatisnjenim nosom. Zato morajo biti pomembni pač odtenki, kot bo na primer morda že kmalu ta, ali nekdo podpira istanbulsko konvencijo ali ne.